<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba PRp 57/2009

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2009:PRP.57.2009
Evidenčna številka:VSK0004044
Datum odločbe:19.03.2009
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:pritožba - upravičenci do pritožb - dokazna ocena - konkretni dejanski stan - vzročna zveza - nedokazanost - ustavitev postopka

Jedro

Obdolženec lahko vloži pritožbo le v svojo korist, ne more pa pritožbe vložiti glede odločitve sodišča prve stopnje o prekršku, ki se očita drugemu obdolžencu (glej določbe 150. čl. ZP-1). Zato pritožba, kolikor se nanaša na obdolženega B.B., ni utemeljena. Sicer pa višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje dokazov sprejelo napačen zaključek, da je obdolženi S.J. odgovoren za prekršek po petem odstavku 30. čl. ZVCP-1 v povezavi s čl. 234 ZVCP-1. Že iz opisa dejanskega stanja prekrška, ki naj bi ga obdolženi storil, je namreč očitno, da ni podana vzročna zveza med načinom obdolženčeve vožnje in trčenjem v nasproti vozeče vozilo. Oplaženje med vozili ni bilo zgolj takšno, da ne bi vplivalo na nadaljnjo vožnjo S.J., saj je iz obsega poškodb na desnem bočnem delu vozila, ki ga je vozil obdolženi S.J. (predvsem v predelu prednjih desnih vrat) tudi laiku očitno, da je do spremembe smeri vožnje obdolženčevega vozila prišlo zaradi silovitosti trčenja vozila, ki ga je vozil obdolženi B. v njegovo vozilo in ne morda zgolj zaradi spremembe smeri vožnje zaradi izogibanja vozilu, ki je pripeljalo na prednostno cesto s parkirišča. Izkaže se torej, da obdolžencu ni moč očitati vožnje z neprilagojeno hitrostjo, zato tudi ni utemeljen očitek glede prekrška, ki naj bi ga obdolženi J. storil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v tč. 2 izreka s p r e m e n i

tako, da se postopek zoper obdolženega S.J. zaradi prekrška po petem odstavku 30. čl. ZVCP-1 v povezavi s čl. 234. ZVCP-1, ker naj bi kršil določbo prvega odstavka 30. čl. ZVCP-1 in sopovzročil prometno nesrečo s tem, da je dne 9. marca 2006 ob 17.25 uri vozil vozilo po povezovalni cesti parkirišč pred C.S. v smeri proti Z.K. tako, da ni vozil s tako hitrostjo, da bi vozilo lahko ves čas obvladoval in ustavil pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje, saj je, očitno zaradi izgube oblasti nad vozilom s slednjim po oplaženju z vozilom obdolženega B. zavil levo na nasprotno smerno vozišče povezovalne ceste ter s prednjim delom po 10,95 m vožnje čelno močno trčil v vozilo, katerega je nasproti pravilno pripeljal Č.D., pri tem je nastala materialna škoda, več oseb pa je utrpelo lažje telesne poškodbe, in sicer sopotnica obdolženega, K.S. ter vse osebe v vozilu, to je Č.D., Č.L., Č.M. in Č.R.,

iz razloga po 5. tč. prvega odstavka 136. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) u s t a v i

, ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A

1.Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo v 1. tč. izreka razsodilo, da je obdolženi B.B. odgovoren za prekršek po drugem odstavku 44. čl. ZVCP-1 v povezavi s čl. 234 ZVCP-1 in mu na podlagi drugega odstavka 44. čl. ZVCP-1 izreklo globo 208,65 EUR, štiri kazenske točke za prekršek storjen z vozilom B kategorije, po četrtem odstavku 23. čl. ZP-1 pa mu je stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila odpustilo. V 2. tč. izreka pa je sodišče prve stopnje razsodilo, da je obdolženi S.J. odgovoren za prekršek po petem odstavku 30. čl. ZVCP-1 v povezavi s 234. čl. ZVCP-1 in mu na podlagi petega odstavka 30. čl. ZVCP-1 izreklo globo 208,65 EUR in štiri kazenske točke za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Po četrtem odstavku 23. čl. ZP-1 je sodišče tudi temu obdolžencu stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila odpustilo. Sklenilo je še, da morata obdolženca na podlagi prvega odstavka 144. čl. ZP-1 plačati stroške postopka, in sicer, vsak povprečnino 80,00 EUR ter potne stroške prič Č.D. in M.D. vsak 10,10 EUR.

2.Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženi S.J. zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb ZP-1 in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se sodba zoper njega razveljavi in izreče za edinega odgovornega za prometno nesrečo B.B.

B

3.Obdolženec lahko vloži pritožbo le v svojo korist, ne more pa pritožbe vložiti glede odločitve sodišča prve stopnje o prekršku, ki se očita drugemu obdolžencu (glej določbe 150. čl. ZP-1). Zato pritožba, kolikor se nanaša na obdolženega B.B., ni utemeljena.

4.Sicer pa višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje dokazov sprejelo napačen zaključek, da je obdolženi S.J. odgovoren za prekršek po petem odstavku 30. čl. ZVCP-1 v povezavi s čl. 234 ZVCP-1. Že iz opisa dejanskega stanja prekrška, ki naj bi ga obdolženi storil, je namreč očitno, da ni podana vzročna zveza med načinom obdolženčeve vožnje in trčenjem v nasproti vozeče vozilo. Iz opisa dejanskega stanu prekrška, ki se v sodbi sodišča prve stopnje očita obdolženemu B.B. (prva točka izreka), je razvidno, da je ta, kot voznik tovornega avtomobila, z neprednostne ceste pri parkirnih prostorih parkirišča pred trgovino O. v K. z nezadostno previdnostjo zapeljal na prednostno, to je povezovalno cesto med parkirišči tako, da je prevozil talno označbo, ki označuje križišče s prednostno cesto in zapeljal približno 1,50 m na prednostno cesto v trenutku, ko je po tej cesti iz njegove leve pripeljalo vozilo katerega je upravljal obdolženi S. .. Sodišče navaja, da je zaradi tega med vozili prišlo do oplaženja. Kot pa je razvidno iz fotografij v albumu fotografij (v prilogi A10 spisa – predvsem fotografij označenih s št. 9, 10, 11 in 12 ), ki so jih posneli policisti ob ogledu prometne nesreče, pa to oplaženje med vozili ni bilo zgolj takšno, da ne bi vplivalo na nadaljnjo vožnjo S.J., saj je iz obsega poškodb na desnem bočnem delu vozila, ki ga je vozil obdolženi S.J. (predvsem v predelu prednjih desnih vrat) tudi laiku očitno, da je do spremembe smeri vožnje obdolženčevega vozila prišlo zaradi silovitosti trčenja vozila, ki ga je vozil obdolženi B. v njegovo vozilo in ne morda zgolj zaradi spremembe smeri vožnje zaradi izogibanja vozilu, ki je pripeljalo na prednostno cesto s parkirišča. Izkaže se torej, da obdolžencu ni moč očitati vožnje z neprilagojeno hitrostjo, zato tudi ni utemeljen očitek glede prekrška, ki naj bi ga obdolženi J. storil. Ni namreč moč spregledati, da v kolikor prvoobdolženi B.B. z vozilom ne bi zapeljal s parkirišča na prednostno cesto v trenutku, ko je mimo pravilno po svojem voznem pasu vozil obdolženi S.J. in mu s trčenjem v bok vozila spremenil smer, na kar obdolženi J. ni imel nikakršnega vpliva, do trčenja v vozilo, ki je vozilo iz nasprotne smeri ne bi prišlo. Tudi razdalja (10,95 m), ki jo izpostavlja sodišče prve stopnje, ni takšna, da bi sama po sebi kazala, da bi obdolženi lahko karkoli ukrenil in preprečil trčenje v nasproti vozeče vozilo, saj znaša približno toliko kolikor znaša pot ustavljanja vozila, ki vozi s hitrostjo 30 km/h (glej priročnik za voznike varna vožnja, ki ga je izdala Avto-moto zveza Slovenije 2005, stran 30). Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da ni dokazano, da je obdolženec storil očitani prekršek in je zato zoper njega postopek iz razloga po 5. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1 ustavilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi 147. čl. v zvezi s četrtim odstavkom 144. čl. ZP-1.


Zveza:

ZP-1 člen 133, 136, 136/1-5, 150, 150/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.09.2009

Opombe:

P2RvYy02MTkxMQ==