VSK sodba PRp 62/2009

Jedro

Pritožnica utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje ob presoji zadeve upoštevalo v glavnem izpovedbo obdolženke, ne da bi za popolno razjasnitev okoliščin prometne nesreče izvedlo še druge dokaze z zaslišanjem predlaganih prič, zaradi česar je po oceni sodišča druge stopnje preuranjeno in napačno zaključilo, da obdolženki ni dokazano, da bi storila očitani prekršek. Glede na to, da je bil zagovor obdolženke povsem v nasprotju z navedbami v obdolžilnem predlogu, bi bilo moralo sodišče prve stopnje zaslišati vsaj še druga dva udeleženca v prometni nesreči. Zakaj tega ni storilo, v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo. Sodišče druge stopnje je zato na seji senata sklenilo, da se dokazni postopek dopolni na ustni obravnavi z zaslišanjem še drugih dveh udeležencev prometne nesreče.

Izrek

Na pritožbo predlagateljice postopka PPP se izpodbijana sodba v izreku o odgovornosti s p r e m e n i

tako, da se obdolženka spozna za

odgovorno

za prekršek po petem odstavku 30. čl. V zvezi z 234. čl. ZVCP-1, zaradi kršitve drugega odstavka 30. čl. ZVCP-1,

ker dne 26. oktobra 2007 ob 11.15 uri, ko je vozila osebni avtomobil znamke Škoda Felicia po regionalni cesti prvega reda iz smeri B. proti D., v naselju V.D., v bližini križišča z regionalno cesto tretjega reda, ki pelje proti naselju V., hitrosti in načina vožnje ni prilagodila bližajočemu se križišču in stanju ceste, to je mokri in spolzki cesti, kar je imelo za posledico, da ko je dohitela pred seboj ustavljen osebni avtomobil S.M., kljub zaviranju ni uspela ustaviti svojega vozila in je z njegovim prednjim delom trčila v zadnji del vozila M., katerega je odbilo naprej in je s prednjim delom trčilo v zadnji del osebnega avtomobila M.S., ki je čakalo na prosto zavijanje v levo, pri čemer je povzročila prometno nesrečo druge kategorije, ker je S.M. utrpel lahke telesne poškodbe, in sicer zvin vratne hrbtenice, na vseh udeleženih vozilih pa je nastala premoženjska škoda

in se ji zato ne podlagi petega odstavka 30. čl. v zvezi z 234. čl. ZVCP-1 ter ob uporabi drugega odstavka 2. čl. ZP-1

izreče

globa 460,00 EUR (štiristošestdeset eurov) in

6 (šest) kazenskih točk zaradi vožnje motornega vozila B kategorije.

Izrečeno globo mora obdolženka plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. V primeru neplačila globe se bo obdolženko prisililo k plačilu globe tako, da bo sodišče določilo uklonilni zapor, ki traja, dokler obdolženka ne plača globe, vendar najdalj 30 dni. Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe. Če obdolženka tudi po uklonilnem zaporu ne plača globe, se izterja prisilno. Obdolženka lahko do začetka izvrševanja uklonilnega zapora sodišču predlaga, da se plačilo globe nadomesti z opravo določene naloge v splošno korist ali korist lokalne samoupravne skupnosti.

Na podlagi 147. čl. v zvezi s 144. čl. ZP-1 je obdolženka dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso in stroške prihoda prič S.M. v znesku 15,80 EUR in M.S. v znesku 21,70 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zoper obdolženko ustavilo postopek o prekršku zaradi prekrška po petem odstavku 30. čl. v zvezi z 234. čl. ZVCP-1, zaradi kršitve drugega odstavka 30. čl. istega zakona, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe, iz razloga po 5. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1, ker ni dokazano, da bi prekršek storila.

Proti sklepu se je pritožila predlagateljica postopka PPP. Meni, da dokazi v spisu ne dopuščajo dvoma o odgovornosti obdolženke za storjeni prekršek. Navaja, da je obdolženka vozila skozi strnjeno naselje V.D., kjer so hiše tik ob vozišču in je hitrost vožnje omejena s splošnim predpisom na 50 km/h. V tistem času je močno deževalo, cesta pa je bila mokra in spolzka. Obdolženka očitno hitrosti in načina vožnje ni prilagodila tem okoliščinam, niti gostoti prometa niti dejstvu, da se je približevala križišču z regionalno cesto, ki pelje proti hitri cesti na V., in se več vozil tam ustavlja, ker zavijajo levo s prednostne cesta na stransko cesto, kot pa jih pelje naravnost proti P. Na neprilagojeno hitrost vožnje obdolženke kažejo tudi poškodbe na njenem vozilu, saj je prednji del njenega vozila utrpel kar precejšnjo materialno škodo, in pa dejstvo, da je ob trčenju poškodovala kar dve vozili pred seboj, eden od voznikov pa je utrpel lahke telesne poškodbe, kar kaže na moč in silovitost trčenja v zadnji del pred seboj ustavljenega vozila. Sodišče je tudi zanemarilo dejstvo, da je bilo vozilo pred obdolženko na vozišču ustavljeno, prav tako tudi vozilo, ki je nameravalo zaviti levo proti V. Obdolženka torej ni vozila v koloni z drugimi vozili in bi ob trčenju lahko govorili o nezadostni varnostni razdalji, ampak je pripeljala za ustavljenim vozilom in trčila vanj, ker zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo ni uspela svoje vozilo pravočasno ustaviti. Sodišče se pri presoji zadeve tudi sklicuje v glavnem na izpovedbo obdolženke. Za razjasnitev okoliščin prometne nesreče bi lahko zaslišalo tudi ostala dva udeleženca in pričo, ki so jo navedli v obdolžilnem predlogu. Predlaga, da se obdolženko spozna za odgovorno za očitani prekršek.

Na pritožbo je podala odgovor obdolženka. Navaja, da se ne strinja z obdolžilnim predlogom. Vztraja pri trditvi, da je skozi V.D. vozila v koloni, s hitrostjo kot vsa druga vozila. Oba voznika pred njo ne moreta z gotovostjo trditi, da je vozila hitro (zlasti voznica v prvem avtu, ki je še videla ni). Nesreča se je zgodila tako, kot je povedala v svojem zagovoru. Sicer pa jo policija o načinu nesreče sploh ni vprašala. Med polurnim čakanjem na policijo ji je postalo slabo, zato so jo pitali s sladkorjem, ker je diabetik. V času nesreče ni bilo poleg obeh udeležencev nobene druge priče. Ljudje so se šele kasneje zbirali okoli njih, in to le zaradi radovednosti. Prav zaradi teh navedenih razlogov se s pritožbo policije ne strinja.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb na seji senata dne 10. marca 2009 ugotovilo, da pritožnica utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje ob presoji zadeve upoštevalo v glavnem izpovedbo obdolženke, ne da bi za popolno razjasnitev okoliščin prometne nesreče izvedlo še druge dokaze z zaslišanjem predlaganih prič, zaradi česar je po oceni sodišča druge stopnje preuranjeno in napačno zaključilo, da obdolženki ni dokazano, da bi storila očitani prekršek. Glede na to, da je bil zagovor obdolženke povsem v nasprotju z navedbami v obdolžilnem predlogu, bi bilo moralo sodišče prve stopnje zaslišati vsaj še druga dva udeleženca v prometni nesreči. Zakaj tega ni storilo, v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo. Sodišče druge stopnje je zato na seji senata sklenilo, da se dokazni postopek dopolni na ustni obravnavi z zaslišanjem še drugih dveh udeležencev prometne nesreče, to je S.M. in M.S. Obe priči sta na zaslišanju opisali, kako je do trčenja prišlo, pri čemer sta obe skladno navedli bistveno okoliščino, in sicer da obdolženka ni vozila v koloni za njima proti križišču, temveč da sta bila oba pred križiščem že ustavljena približno dve minuti, ko je prišlo do trčenja. Slednje pa nedvomno izkazuje, da je obdolženka pripeljala do obeh udeležencev v prometni nesreči, ko sta že nekaj časa stala, kar izključuje obdolženkino trditev, da je vozila v koloni z nizko hitrostjo (20 do 30 km/h), v kateri so se premikali počasi, in da je do trčenja prišlo zaradi prekratke varnostne razdalje. Če bi šlo za prekratko varnostno razdaljo, bi obolženka trčila v vozilo pred seboj takoj zatem, ko se je to ustavilo, ne pa šele po dveh minutah. Zato je bil zaključek sodišča prve stopnje, da obstaja razumen dvom glede obdolženki očitane neprilagojene hitrosti, kot vzrok za prometno nesrečo, kar je bil razlog za ustavitev postopka, neutemeljen. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje, kot že rečeno, v kolikor je bilo v dvomu, le tega odpraviti z izvedbo predlaganih dokazov, da bi ugotovilo pravilno in popolno dejansko stanje. Po zaslišanju obeh prič je sodišče druge stopnje tudi na podlagi zagovora obdolženke, zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče z dne 19. decembra 2007, skice, fotografij, obvestila o telesni poškodbi za S.M. ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom za vse tri udeležence v prometni nesreči, prišlo do zaključka, da ni nobenega dvoma, da je prometno nesrečo povzročila obdolženka, ker hitrosti vožnje ni prilagodila bližajočemu se križišču ter mokremu in spolzkemu cestišču, zaradi česar je kljub zaviranju trčila v stoječi osebni avtomobil S.M. in ga potisnila v pred njim stoječi osebni avtomobil M.S., pri čemer je S.M. utrpel lahko telesno poškodbo, to je zvin vratne hrbtenice, na vseh treh vozilih pa je nastala materialna škoda. Iz navedenega je moč sklepati, da obdolženka ni bila dovolj pazljiva, saj bi se glede na cestne (križišče, mokra in spolzka cesta) in prometne (vozila pred seboj) razmere morala zavedati, da zaradi njenega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislila, da ne bo nastala. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da je obdolženka odgovorna za očitani prekršek po petem odstavku 30. čl. v zvezi z 234. čl. ZVCP-1. Zato je ugodilo pritožbi predlagateljice postopka, dopolnilo dokazni postopek in spremenilo izpodbijano sodbo v skladu s četrtim odstavkom 163. čl. ZP-1.

Ker je bila obdolženka spoznana za odgovorno za očitani prekršek, ji je sodišče druge stopnje izreklo tudi ustrezne sankcije. V času storitve prekrška je bila za prekršek po petem odstavku 30. čl. v zvezi z 234. čl. ZVCP-1 po določbi drugega odstavka 234. čl. ZVCP-1 poleg globe in kazenskih točk predpisana kot obvezna tudi stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. S spremembo ZVCP-1, ki je stopila v veljavo dne 30. aprila 2008, je bila določba 234. čl. ZVCP-1 spremenjena tako, da izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila ni več obvezen, kar pomeni, da je zato navedena določba za obdolženko milejša. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 2. čl. ZP-1, ki določa, da če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši, uporabilo za obdolženko milejši predpis, ki je stopil v veljavo 30. aprila 2008. Ta v 234. čl. ZVCP-1 določa, da če udeleženec cestnega prometa s prekrškom povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, se kaznuje za prekršek z globo najmanj 200,00 EUR; vozniku motornega vozila se izreče tudi pet kazenskih točk, lahko pa se mu izreče tudi prepoved vožnje motornega vozila; sankcija izrečena v skladu s prejšnjim odstavkom, ne more biti nižja od sankcije, predpisane za enak temeljni prekršek. Ker je za temeljni prekršek predpisana globa v določeni višini 460,00 EUR in šest kazenskih točk, so navedene sankcije bile obdolženki izrečene v predpisani višini.

Način plačila globe predpisuje 119. čl. ZP-1. V kolikor obdolženka globe ne bi mogla plačati v enkratnem znesku, lahko najpozneje do poteka roka za plačilo globe (v 30 dneh od prejema te sodbe) predlaga sodišču prve stopnje, da se globa plača v obrokih.

Ker je bila obdolženka spoznana za odgovorno in so ji bile izrečene sankcije, je na podlagi 147. čl. v zvezi s 144. čl. ZP-1 dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso po Zakonu o sodnih taksah (taksna tarifna št. 8111 in 8114) ter potne stroške obeh prič, in sicer v višini cene vozovnic, za S.M. v znesku 15,80 EUR za relacijo A.-K.–A. in za M.S. v znesku 21,70 EUR za relacijo V.–K.-V.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 467/99
• VSK sodba Kp 26/2005
• VSL sodba I Cpg 284/2003