VSK sodba PRp 67/2009

Jedro

Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da se obdolžencu očita, da je na zahtevo policista, ki mu je odredil preizkus z napravo za ugotavljanje alkohola, da bi se ugotovilo, ali ima v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, takšen preizkus odklonil. Prav ima zato zagovornica obdolženega, da tako ravnanje pomeni kršitev določbe tretjega odstavka in ne devetega odstavka 132. čl. ZVCP-1. Tretji odstavek 132. čl. ZVCP-1 namreč določa, da mora udeleženec cestnega prometa, od katerega policist zahteva, da opravi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ravnati po zahtevi policista, medtem ko deveti odstavek 132. čl. ZVCP-1 govori o situaciji, ko policist udeležencu cestnega prometa odredi strokovni pregled.

Izrek

Pritožbi obdolženega E.K. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v izreku glede navedbe predpisa o prekršku s p r e m e n i tako, da se za besedo „kršitve“ namesto besedila „9. odstavka“ vstavi besedilo „3. odstavka“.

Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu p o t r d i

sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi E.K. odgovoren za prekršek po enajstem odstavku 132. čl. ZVCP-1, zaradi kršitve devetega odstavka istega člena istega zakona. Na podlagi enajstega odstavka 132. čl. ZVCP-1 mu je bila izrečena globa 510,00 EUR in na podlagi iste zakonske določbe, ob uporabi šestega odstavka 26. čl. Zakona o prekrških (dalje:ZP-1) izrečenih 17 kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora obdolženec plačati stroške postopka – sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe in stroške priče v znesku 8,40 EUR.

Proti takšni sodbi je vložila pritožbo obdolženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. tč. prvega odstavka 154. čl. ZP-1. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da postopek ustavi.

Pritožba je deloma utemeljena.

Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da se obdolžencu očita, da je na zahtevo policista, ki mu je odredil preizkus z napravo za ugotavljanje alkohola, da bi se ugotovilo, ali ima v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, takšen preizkus odklonil. Prav ima zato zagovornica obdolženega, da tako ravnanje pomeni kršitev določbe tretjega odstavka in ne devetega odstavka 132. čl. ZVCP-1. Tretji odstavek 132. čl. ZVCP-1 namreč določa, da mora udeleženec cestnega prometa, od katerega policist zahteva, da opravi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ravnati po zahtevi policista, medtem ko deveti odstavek 132. čl. ZVCP-1 govori o situaciji, ko policist udeležencu cestnega prometa odredi strokovni pregled. Ker je sodišče prve stopnje uporabilo nepravilno določbo ZVCP-1, je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo (četrti odstavek 163. čl. ZP-1) tako, da se v izreku sodbe glede kršitve določbe ZVCP-1 za besedo „kršitve“ namesto besedila „9. odstavka“ vstavi besedilo „3. odstavka“, kar pomeni, da se obdolžencu očita kršitev tretjega in ne devetega odstavka 132. čl. ZVCP-1.

Sicer pa višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. V skladu z določbo prvega odstavka 132. čl. ZVCP-1 sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. ZVCP-1 kakšnih posebnih pogojev, ki bi morali biti za odreditev preizkusa izpolnjeni, ne postavlja. Udeleženec cestnega prometa, od katerega policist zahteva, da takšne preizkus opravi, je dolžan ravnati po zahtevi policista. Ni dvoma, da je bila obdolžencu takšna zahteva s strani policista dana, pri čemer sama ocena policista, da obdolženec takrat ni kazal nobenih znakov vinjenosti, ni pomembna. Kot je namreč povedal kot priča zaslišani policist I.K., je glede odreditve preizkusa alkoholiziranosti ravnal v skladu z usmeritvami, da je treba ob storjenem prekršku vozniku odrediti še preizkus alkoholiziranosti. Takšna odreditev preizkusa alkoholiziranosti zato ni niti nezakonita niti ne pomeni prekoračitve pooblastil. Nenazadnje bi bila, glede na razlago, ki jo ponuja obdolženčeva zagovornica, vsaka odreditev preizkusa alkoholiziranosti, ko policisti preizkus odredijo v okviru akcij voznikom ne glede na to ali kažejo znake alkoholiziranosti ali ne, nezakonita. Pa ni. V skladu z določbami enajstega člena ZVCP-1 policisti v okviru svojega delovnega področja za zagotavljanje čim večje varnosti cestnega prometa v skladu s svojimi pristojnostmi, med drugim, nadzirajo tudi voznike. Sicer pa je iz strokovne literature znano, da nekateri vozniki tudi pri visoki koncentraciji alkohola v krvi, celo nad dva promila, ne kažejo znakov alkoholiziranosti (glej Janez Milčinski: Sodna medicina DSNZ 1956, stran 17) in se vpliv alkohola pokaže šele v kritični situaciji, ko je treba hitro in pravilno reagirati. Izkaže se torej, da je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti zakonit, kot tudi ni nikakršnega dvoma, da ga je obdolženi naklepno odklonil. Zato višje sodišče nima nikakršnih pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil prekršek po enajstem odstavku 132. čl. ZVCP-1 in je zanj tudi odgovoren.

Pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankcijah nima, razen kolikor obdolžencu v škodo navaja, da je sodišče prve stopnje štelo kot olajševalno okoliščino, da ni kazal nobenih znakov vinjenosti in mu zaradi tega namesto 18 izreklo 17 kazenskih točk ob uporabi šestega odstavka 26. čl. ZP-1. Višje sodišče se strinja, da takšna okoliščina, kot jo navaja sodišče, sama zase ni posebna olajševalna okoliščina (glede na predhodno povedano, da nekateri vozniki navzven ne kažejo znakov vinjenosti), ker pa se je zoper sodbo pritožil zgolj obdolženi in se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo (deseti odstavek 163. čl. ZP-1), višje sodišče v takšno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo. Sicer pa je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je višje sodišče opravilo na podlagi 165. čl. ZP-1 ugotovilo, da je obdolžencu izrečena globa, ki je blizu spodnje meje predpisane, primerna teži prekrška in stopnji odgovornosti obdolženca.

Glede na navedeno je višje sodišče, kolikor pritožbi ni ugodilo, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo s sodbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa ne določi (drugi odstavek 147. čl. ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 298/2009
• VSK sodba PRp 214/2009
• VSK sodba PRp 266/2009