VSK sodba PRp 135/2009

Jedro

Kazenski zakonik (KZ-1) v tretjem odstavku 26. čl. določa, da kaznivo dejanje ni storjeno iz malomarnosti, če storilec kljub potrebni pazljivosti povzroči prepovedano posledico, ki je ni bilo mogoče pričakovati in tudi ne predvideti njenega odvračanja. Obdolženec pa ni ravnal s potrebno skrbnostjo, s katero bi po okoliščinah in osebnih lastnostih moral in mogel ravnati. Obdolženec v pritožbi, enako kot tudi v zagovoru, trdi, da zaradi močne sončne svetlobe ni mogel videti kolesarja, vendar ga takšna okoliščina tudi po mnenju višjega sodišča ne razbremeni odgovornosti. Prisotnost kolesarjev na tisti cesti ne predstavlja okoliščine, ki je ni bilo mogoče pričakovati.

Izrek

Pritožba obdolženega R.I. se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu razsodilo, da je obdolženi R.I. odgovoren za prekršek po sedmem odstavku 46. čl. v zvezi s 234. čl. ZVCP-1. Na podlagi 234. čl. ZVCP-1 mu je bila izrečena globa 350,00 EUR in 5 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora obdolženi plačati sodno takso, ki bo odmerjena naknadno s plačilnim nalogom.

Proti taki sodbi se je obdolženi pritožil. Predlaga, da višje sodišče napadeno sodbo razveljavi ter jo spremeni tako, da se ga oprosti očitanega prekrška, podrejeno pa, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj zaradi močne sončne svetlobe dejansko ni mogel videti kolesarja. Po mnenju pritožnika gre za situacijo, ko se mu kot obdolženemu ne more očitati niti nezavestna malomarnost niti ni mogoče govoriti o naključju.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Dokazno oceno je sprejelo na podlagi določb 133. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), kar pomeni, da je skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje po mnenju višjega sodišča pravilno zaključilo, da je obdolženi storil očitani prekršek in je zanj tudi odgovoren. V skladu z določbo 8. čl. ZP-1 se v postopku o prekršku glede malomarnosti smiselno uporabljajo določbe kazenskega zakonika. Kazenski zakonik (KZ-1) v tretjem odstavku 26. čl. določa, da kaznivo dejanje ni storjeno iz malomarnosti, če storilec kljub potrebni pazljivosti povzroči prepovedano posledico, ki je ni bilo mogoče pričakovati in tudi ne predvideti njenega odvračanja. Obdolženec pa ni ravnal s potrebno skrbnostjo, s katero bi po okoliščinah in osebnih lastnostih moral in mogel ravnati. Obdolženec v pritožbi, enako kot tudi v zagovoru, trdi, da zaradi močne sončne svetlobe ni mogel videti kolesarja, vendar ga takšna okoliščina tudi po mnenju višjega sodišča ne razbremeni odgovornosti. Zato se povsem strinja z razlogi, ki jih za zaključek, da je obdolženi prekršek storil z nezavestno malomarnostjo, navaja sodišče prve stopnje, in sicer, da obdolženi v takšnih okoliščinah ne bi smel kar speljati, prav tako je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da prisotnost kolesarjev na tisti cesti ne predstavlja okoliščine, ki je ni bilo mogoče pričakovati.

Glede sankcij, ki so bile obdolžencu izrečene, višje sodišče ugotavlja, da so le-te primerne glede na okoliščine in težo prekrška. Izrečene so v okviru predpisanih in primerne teži prekrška in stopnji obdolženčeve odgovornosti, zato višje sodišče v odločitev o sankcijah ni posegalo. V zvezi s tem pripominja le, da je bil obdolženčev prekrške storjen v času veljavnosti novega ZVCP-1, torej po 30. aprilu 2008, ko je za obravnavani temeljni prekršek po sedmem odstavku 46. čl. ZVCP-1 predpisana globa 300,00 EUR in pet kazenskih točk, takšna sankcija pa ob uporabi določbe drugega odstavka 234. čl. ZVCP-1, glede na to, da je bila s prekrškom povzročena prometna nesreča, predstavljata spodnjo mejo izrečenih sankcij. Navedba v razlogih sodbe, da je bila za prekršek v času prekrška predpisana globa najmanj 208,65 EUR in najmanj 4 kazenske točke ter prepoved vožnje motornega vozila je zato napačna, vendar na siceršnjo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede odmerjene sankcije ne vpliva.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče, potem, ko je še ugotovilo, da tudi niso bile zagrešene kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (3. odst. 163. čl. ZP-1).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mora v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl., v zvezi z določbami 143. in 144. čl. ZP-1, kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 58/2009
• VSL Sodba PRp 14/2018
• VSL sodba PRp 310/2006