VSK sodba PRp 140/2009

Jedro

1. Obdolženi v postopku pred prekrškovnim organom ni bil poučen v skladu z določbami 55. čl. ZP-1, vendar je sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo kršitev prekrškovnega organa odpravilo in dokazni postopek

dopolnilo po pravilih rednega sodnega postopka (4. odst. 65. čl. ZP-1). Obdolženi je bil zaslišan pred sodiščem in poučen o svojih pravicah, sodišče prve stopnje pa pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni upoštevalo izjave kršitelja, ki jo je dal v postopku pred prekrškovnim organom. Kršitelj je sicer ob podajanju osebnih podatkov prekrškovnemu organu res povedal, da je po narodnosti Hrvat ter da ni bil poučen o pravici, da uporablja svoj jezik, vendar to samo po sebi ne pomeni, da je bila že zaradi tega podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 4. tč. prvega odstavka 155. čl. ZP-1. Ta bi bila podana samo, če bi bila oseba, ki je imela pravico uporabljati svoj jezik, kljub svoji zahtevi v postopku pred prekrškovnim organom prikrajšana za pravico uporabe svojega jezika oziroma jezika, ki ga razume. Če take zahteve ni bilo, je lahko bistvena kršitev postopka podana samo v primeru, če bi bila zaradi opustitve pouka dejansko onemogočena obramba kršitelja, ker ne bi razumel česa je obdolžen, kaj je podlaga obdolžitve in ne bi mogel spremljati poteka postopka (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 507/2008).

2. Policist je neprijavljeno blago odkril ob varnostnem pregledu v okviru temeljne mejne kontrole na podlagi pooblastil, ki jih imajo policisti po Zakonu o nadzoru državne meje (ZNDM-2), pa tudi pooblastil, ki izhajajo iz pravnega reda Evropske unije. Na podlagi določbe 2. odst. 28. čl. ZNDM sme namreč policist, ki opravlja mejno kontrolo, opraviti kontrolo potnikov, kontrolo prevoznega sredstva in kontrolo stvari, ki jih ima oseba s seboj.

3. Podano je nesorazmerje glede na težo dejanja prekrška in posledice. Iz odločitve prekrškovnega organa, ki jo je sodišče prve stopnje potrdilo, je razvidno, da je bila obdolžencu za prekršek izrečena globa v znesku 300,00 EUR, ki je na spodnji meji predpisane za prekršek iz 16. tč. prvega odstavka 87. čl. ZICPES. Po navedeni zakonski določbi bi bilo kršitelju možno izreči globo v znesku do 1.200,00 EUR, oziroma, pod pogoji iz 93. čl. ZICPES, to je, v primeru hujše kršitve, do 3.600,00 EUR. Glede na izrečeno globo je torej očitno, da prekrškovni organ obdolženčeve kršitve ni ocenil za hujšo kršitev, prav tako prekrškovni organ ni ugotovil, da bi za blago, ki bi moralo biti dano v carinski postopek, bilo povzročeno ali lahko bilo povzročeno kakršnokoli neplačilo izvoznih ali kakšnih drugih dajatev, ki se plačujejo pri izvozu komercialnega blaga. Prav tako carinski organ ni ugotovil nobene druge obteževalne okoliščine (blago npr. ni bilo skrito), spregledati pa tudi ni mogoče, da je bila carinskemu organu dokumentacija o blagu naknadno dostavljena, pa tudi ne, da je bilo dejanje storjeno iz malomarnosti. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je podano očitno nesorazmerje med težo dejanja prekrška in posledicami prekrška, ki se kažejo v odločitvi prekrškovnega organa, da se blago v carinski vrednosti 62.210,40 eurov vzame.

Izrek

Pritožbi A.M. zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena kot neutemeljena se deloma ugodi in se odločba Carinske uprave RS, Carinskega urada z dne 17.04.2008,

spremeni,

tako, da se na podlagi določbe 92. člena ZICPES stranska sankcija odvzema predmetov prekrška odpusti.

Sicer se pritožba obdolženega kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu p o t r d i

sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

A

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo obdolženčevo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada z dne 17. aprila 2008. Sklenilo je še, da mora obdolženec kot stroške postopka plačati sodno takso, ki jo bo odmeril prekrškovni organ s posebnim plačilnim nalogom.

2.Zoper takšno sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov po 154. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča in postopek za prekršek zoper obdolženca ustavi ter hkrati odloči o vrnitvi predmetov lastniku in o povrnitvi stroškov obdolženemu.

B

3.V skladu z določbo 1. odst. 66. čl. ZP-1 je zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena, dovoljena pritožba iz vseh razlogov iz 154. čl. tega zakona, zoper druge odločbe sodišča prve stopnje pa v skladu z določbo 2. odst. 66. čl. ZP-1 lahko osebe iz 59. čl. tega zakona (oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov) vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. tč. 154. čl. tega zakona, razen glede stroškov postopka organa, pristojnega za odločanje o prekrških, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR. Iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz razloga 3. tč. 154. čl. ZP-1, pa pritožba zoper sodbo, s katero je bila zahteve za sodno varstvo zavrnjena, ni dovoljena.

4.Zagovornik v pritožbi navaja, da je bila izpodbijana sodba izdana na podlagi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku. Meni, da je podana absolutna bistvena kršitev 6. in 8. tč. prvega odstavka 155. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1); sodba nima vseh razlogov.

5.Obdolženi je v zahtevi za sodno varstvo sicer res zatrjeval, da izpodbijana odločba o prekršku temelji na dokazu, na katerega se ne more opirati, saj obdolženi v postopku pred prekrškovnim organom ni bil poučen v skladu z določbami 55. čl. ZP-1, vendar je sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo kršitev prekrškovnega organa odpravilo in dokazni postopek dopolnilo po pravilih rednega sodnega postopka (4. odst. 65. čl. ZP-1). Obdolženi je bil zaslišan pred sodiščem in poučen o svojih pravicah, sodišče prve stopnje pa pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni upoštevalo izjave kršitelja, ki jo je dal v postopku pred prekrškovnim organom. Zato navedbe v tej smeri, ki jih zagovornik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, niso utemeljene.

6.Glede očitka, da prvostopenjsko sodišče ni presojalo in se spuščalo v zatrjevane kršitve obdolženca, da v postopku uporablja svoj jezik, je treba povedati, da iz podatkov v spisu izhaja, da je kršitelj sicer ob podajanju osebnih podatkov prekrškovnemu organu res povedal, da je po narodnosti Hrvat ter da ni bil poučen o pravici, da uporablja svoj jezik, vendar to samo po sebi ne pomeni, da je bila že zaradi tega podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 4. tč. prvega odstavka 155. čl. ZP-1. Ta bi bila podana samo, če bi bila oseba, ki je imela pravico uporabljati svoj jezik, kljub svoji zahtevi v postopku pred prekrškovnim organom prikrajšana za pravico uporabe svojega jezika oziroma jezika, ki ga razume. Če take zahteve ni bilo, je lahko bistvena kršitev postopka podana samo v primeru, če bi bila zaradi opustitve pouka dejansko onemogočena obramba kršitelja, ker ne bi razumel česa je obdolžen, kaj je podlaga obdolžitve in ne bi mogel spremljati poteka postopka (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 507/2008). Vendar so bile procesne kršitve, ki jih je zagrešil prekrškovni organ, pred sodiščem prve stopnje z zaslišanjem obdolženca po pravilih rednega sodnega postopka, tudi ob prisotnosti tolmača, odpravljene. Razlogi za izločitev ostalih listin, kot sta zapisnik o prekršku, ki ga je sestavila pooblaščena uradna oseba in se nanaša na ugotovitve prekrškovnega organa o dejstvih ter potrdilo o zasegu blaga, ki že same dajejo zadostno podlago za ugotovitev, da je obdolženec storil očitani prekršek in je zanj tudi odgovoren, niso podani. Sicer pa tudi glede na obdolženčev zagovor, ki ga je podal v postopku pred okrajnim sodiščem, ni dvoma, da ob izhodu iz države, blaga, ki je bilo v postopku zaseženo, ni prijavil carinskim organom.

7.Pritožbena navedba, da je policist opravil nezakonit pregled vozila, ter da za kaj takega ni imel nobenih zakonskih pooblastil, ni utemeljena. Kot je razvidno iz okoliščin ugotovljenega prekrška, je policist neprijavljeno blago odkril ob varnostnem pregledu v okviru temeljne mejne kontrole na podlagi pooblastil, ki jih imajo policisti po Zakonu o nadzoru državne meje (ZNDM-2 – Uradni list RS, št. 60/2007), pa tudi pooblastil, ki izhajajo iz pravnega reda Evropske unije. Na podlagi določbe 2. odst. 28. čl. ZNDM sme namreč policist, ki opravlja mejno kontrolo, opraviti kontrolo potnikov, kontrolo prevoznega sredstva in kontrolo stvari, ki jih ima oseba s seboj. Prav tako je neutemeljen očitek o nesprejemljivem ravnanju carinskega organa, ki obdolženemu ni omogočil, da bi izvedel carinski postopek za blago, kljub temu, da je predložil vso dokumentacijo v zvezi z izvorom in lastništvom blaga. Obdolženi je bil v skladu z določbo 16. tč. prvega odstavka 87. čl. ZICPES dolžan za vse blago, ki naj bi bilo predmet carinskega postopka vložiti carinsko deklaracijo (ne le za blago, ki je bilo zalivkano s strani italijanskih carinskih organov), pa tega ni storil. Če je naknadno, potem ko je bil s strani policije že vrnjen v postopek carinskim organom in so tudi ti že končali postopek o prekršku, dostavil fakture za blago, ki ga carinskim organom ob izstopu iz države ni prijavil, to ne vpliva na pravilnost zaključka, da je obdolženi prekršek storil, tako, kot se mu očita z odločbo prekrškovnega organa.

8.Pač pa se višje sodišče strinja, da je podano nesorazmerje glede na težo dejanja prekrška in posledice. Kot je razvidno iz odločitve prekrškovnega organa, ki jo je sodišče prve stopnje potrdilo, je bila obdolžencu za prekršek izrečena globa v znesku 300,00 EUR, ki je na spodnji meji predpisane za prekršek iz 16. tč. prvega odstavka 87. čl. ZICPES. Po navedeni zakonski določbi bi bilo kršitelju možno izreči globo v znesku do 1.200,00 EUR, oziroma, pod pogoji iz 93. čl. ZICPES, to je, v primeru hujše kršitve, do 3.600,00 EUR. Glede na izrečeno globo je torej očitno, da prekrškovni organ obdolženčeve kršitve ni ocenil za hujšo kršitev, prav tako prekrškovni organ ni ugotovil, da bi za blago, ki bi moralo biti dano v carinski postopek, bilo povzročeno ali lahko bilo povzročeno kakršnokoli neplačilo izvoznih ali kakšnih drugih dajatev, ki se plačujejo pri izvozu komercialnega blaga. Prav tako carinski organ ni ugotovil nobene druge obteževalne okoliščine (blago npr. ni bilo skrito), spregledati pa tudi ni mogoče, da je bila carinskemu organu dokumentacija o blagu naknadno dostavljena, pa tudi ne, da je bilo dejanje storjeno iz malomarnosti. V razlogih izpodbijane sodbe namreč sodišče prve stopnje navaja, da „bi se bil voznik dolžan prepričati o potrebnih izvoznih dokumentih“. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je podano očitno nesorazmerje med težo dejanja prekrška in posledicami prekrška, ki se kažejo v odločitvi prekrškovnega organa, da se blago v carinski vrednosti 62.210,40 eurov vzame. Zato je odločilo, da se v skladu z določbo 92. čl. ZICPES izrek sankcije odvzema predmetov odpusti (sedmi odstavek 163. čl. ZP-1).

9.Ker sicer pritožba obdolženega ni utemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10.Ker je bilo s sodbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa za stroške pritožbenega postopka ne določi (2. odst. 147. čl. ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 101/2010
• Sodba IV Ips 76/2012
• VSRS Sodba IV Ips 36/2017