<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep I Cp 1674/2005

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.1674.2005
Evidenčna številka:VSK0003919
Datum odločbe:28.12.2006
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:vročanje v tujino - založitev stroškov za prevod tožbe - vročanje tožencu, ki je v tujini - poziv tožencu k imenovanju pooblaščenca za sprejemanje pisanj - imenovanje pooblaščenca s strani sodišča - poziv tožniku k plačilu predujma za stroške toženčevega pooblaščenca

Jedro

Iz določbe 2. in 4. odst. 146. čl. ZPP izhaja, da mora toženi stranki sodišče, ko gre za primer, da je le-ta v tujini in nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, naložiti ob prvi vročitvi pisanj, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisem. Šele če tožena stranka po tem pozivu pooblaščenca ne imenuje, ga imenuje na njene stroške sodišče in naloži tožeči stranki, da te stroške založi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka, ki ji je bilo s sklepom z dne 18.6.2004 naloženo, da v 15-ih dneh plača predujem za postavitev začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj toženi stranki in za prevod listin v skupnem znesku 150.000,00 SIT tako ni ravnala, kljub temu, da je bila ob tem opozorjena tudi na posledice. Sodišče neprevedenih pisanj ni moglo vročiti toženi stranki, saj jih slednja ni bila pripravljena prostovoljno sprejeti (določba 2. odst. 14. čl. Pogodbe med FLRJ in Avstrijo). Tudi stroški za začasnega zastopnika za sprejemanje pisem, imenovanega za toženo stranko, niso s strani tožeče stranke založeni, čeprav bi jih morala po določbi 4. odst. 146. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) založiti tožeča stranka.

Zoper sklep se je tožeča stranka pritožila. Navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in o zadevi odloči. Sklep sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo, ker tožeča stranka ni založila predujma za začasnega zastopnika za sprejemanje pisem in prevod listin v skupnem znesku 150.000,00 SIT ni pravilen. Tožeča stranka je že navedla, da je v težkem finančnem stanju in tega zneska ne more plačati. Sicer pa je vložila pred sodiščem v Republiki Sloveniji tožbo v slovenskem jeziku, zato meni, da bi tožena stranka tožbo morala sprejeti tudi v slovenskem jeziku, saj gre za EU. Sicer pa bi sodišče moralo tožbo obravnavati v slovenskem jeziku, brez prevoda.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je tožbo vložila dne 5.6.2003. Tožena stranka je stranka s sedežem v tujini, zato je bilo potrebna vročitev tožbe v tujino. Le-ta se je, kot izhaja iz podatkov v spisu, tudi vročilnice v prilogi C1, priložene dopisu Ministrstva za pravosodje, Sektorja za mednarodno pravno pomoč z dne 1.6.2004 št. 762-348/03, poskušala opraviti v mesecu februarju 2004, torej pred 1. majem 2004, ko je s pristopom RS k EU v Sloveniji začela veljati uredba Sveta št. 1348/2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah. Zato je bilo vročanje opravljeno po tedaj veljavnem dvostranskem sporazumu, ki ga je Republika Slovenija sklenila z Avstrijo. Kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je v 14. čl. pogodbe med FLRJ in Republiko Avstrijo o vzajemnem pravnem prometu z dne 16.12.1954 (Ur. l. FLRJ – Mednarodne pogodbe št. 8/55), ki je bila notificirana (Ur. l. RS – MP št. 4/93) bilo dovoljeno sicer vročanje sodnih pisanj brez prevoda, a le, če je naslovnik pisanja le-to bil pripravljen sprejeti, tožena stranka pa sodnega pisma ni bila pripravljena prevzeti in ga je zavrnila. Utemeljeno je zato sodišče prve stopnje pozvalo tožečo stranko, da založi stroške, potrebne za prevod pisanja. Že zato sklicevanje pritožnice na akte Evropske unije ni uspešno, sicer pa že citirana uredba Sveta o vročanju tudi varuje naslovnika oz. prejemnika pisanja tako, da mu omogoča zavrnitev, če le-to ni v uradnem jeziku zaprošene države oz. v jeziku, ki ga naslovnik razume (8. čl.). Res je, da se sodna pisanja pošiljajo strankam v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču, toda v konkretnem primeru gre za problem glede vročanja, tožbe brez prevoda glede na navedene akte ni mogoče vročiti in pravda ne more niti začeti teči (189. čl. ZPP). Brezpredmetno je sklicevanje pritožnice na težko finančno stanje, saj sta bila tako njen predlog za oprostitev stroškov, kot za obročno plačilo predujma, s pravnomočnima sklepoma zavrnjena.

Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja na nepravilno odločitev, ko sodišče zavrže tožbo in očita stranki, da ni postopala po sklepu, kolikor ji je bil naložen tudi predujem za stroške postavitve začasnega zastopnika ter se pri tem opira na določbo 2. in 4. odst. 146. čl. ZPP. Iz teh določb namreč izhaja, da mora toženi stranki sodišče, ko gre za primer, da je le-ta v tujini in nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, naložiti ob prvi vročitvi pisanj, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisem. Šele če tožena stranka po tem pozivu pooblaščenca ne imenuje, ga imenuje na njene stroške sodišče in naloži tožeči stranki, da te stroške založi. Samo sodišče pa ugotavlja, da toženi stranki (in to izhaja tudi iz podatkov spisa) sodno pisanje še ni bilo vročeno. Poziv tožeči stranki, da plača tudi predujem za stroške pooblaščenca za sprejemanje pisanj, je bil torej nezakonit, zato je tudi odločitev, sprejeta v izpodbijanem sklepu o zavrženju tožbe, nezakonita, v nasprotju z določbami 2. in 4. odst. 146. čl. ZPP. Ker je torej tožeči stranki naloženo plačilo skupnega predujma v znesku 150.000,00 SIT, del tega zneska zaradi založitve stroškov, potrebnih za začasnega zastopnika pa ji je bil naložen v nasprotju z zakonom, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj iz navedenih razlogov podlage za zavrženje tožbe zaradi neplačila naloženega predujma v skupni višini 150.000,00 SIT, ni bilo (3. tč. 365. čl. ZPP). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje pravilno uporabiti določbe 146. čl. ZPP in v tej fazi postopka bo lahko tožeči stranki naložilo le, da založi predujem v ustrezno nižjem znesku, to je le za stroške za prevod tožbe, ki naj se vroči v tujino s prilogami.


Zveza:

Pogodba med FLRJ in Republiko Avstrijo o vzajemnem pravnem
prometu z dne 16.12.1954 člen 14.
Uredba Sveta št. 1348/2000 o vročanju sodnih ali zunajsodnih
pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah
člen 8.
ZPP člen 146, 146/2, 146/4, 189.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.09.2009

Opombe:

P2RvYy02MTI0Nw==