VSK sklep Kp 70/92

Jedro

Utemeljena je bojazen, da bi obdolženec, sicer izraziti specialni povratnik, ki je brez kakršnegakoli vira preživljanja ali premoženja, upoštevaje tudi način in število kaznivih dejanj, ki naj bi jih zagrešil, v primeru odprave pripora kazniva dejanja zoper premoženje ponavljal.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se kot neutemeljena zavrne.

 

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča je zoper obdolžena iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 191. člena ZKP podaljšal pripor še za en mesec, to je, prvemu obdolžencu do 28.3.1993 do 8,30 ure, drugemu obdolžencu do 28.3.1993 pa do 10.00 ure. Zoper sklep se pritožuje zagovornik drugega obdolženca. Izpostavlja, da pri njegovem varovancu zatrjevani priporni razlog ni podan in se zavzema, da bi prizivno sodišče pritožbi ugodilo in spodbijani sklep spremenilo ter pripor zoper obdolženca odpravilo. Pritožba ni utemeljena. Pritožniku ni moč pritrditi, ko navaja, da pri obdolženem priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni s potrebno zanesljivostjo izkazan. Sodišče prve stopnje je na podlagi spisovnih podatkov ravnalo prav, ko je sprejelo takemu naziranju nasproten sklep. Obtoženi naj bi v lanskem letu zagrešil večje število kaznivih dejanj zoper premoženje in pri tem pokazal nenavadno trdovratnost. Tudi način storitve je tak, da ne kaže, da naj bi šlo za nekoga, ki je zgolj zaradi vpliva slabe družbe zagrešil obravnavana družbeno nesprejemljiva dejanja. K temu drži tudi to, da je obtoženi brez zaposlitve in sredstev za preživljanje, kar pa samo še utrdi pravilnost ugotovitve, da bi si gmotne dobrine v primeru odprave pripora pridobival s ponavljanjem istovrstnih kaznivih dejanj. Ob takih dognanjih pa tudi dejstvo, da ta obdolženec zaradi tovrstnih kaznivih dejanj še ni bil obsojen, ne more pripeljati do odprave pripora. Seveda je za vsakega storilca priporna izkušnja sila neprijetna in tudi spoznanja, do katerih se razmišljujoč o lastnem ravnanju takrat dokoplje, so praviloma grenka, vendar pa tudi ta okoliščina ne more privesti do take odločitve, ki bi obdolženega pripeljala na prostost. Od tod se izkaže, da pritožbene navedbe zagovornika obdolženega niso utemeljene in jih je bilo na podlagi 3. odstavka 397. člena ZKP kot take potrebno zavrniti. Sklicevanje na določila Zakona o kazenskem postopku, ki je v naš pravni red sprejet predpis iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91/I).

 

Datum zadnje spremembe:

17.04.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 397/2006
• Sodba I Ips 444/2006
• Sodba I Ips 396/2006