VSK sodba Cp 392/99

Jedro

Voznik, ki se je s hitrostjo 83,95 km/h po cesti, na kateri je veljala omejitev hitrosti na 80 km/h, bližal gostilni, za katero je vedel, da ima parkirišče na drugi strani ceste in tožnika videl stati pred njo, je zaradi objektivne odgovornosti, prekoračitve hitrosti in predvidljivosti dogodka v enaki meri odgovoren za prometno nezgodo kot tožnik, ki se je nepremišljeno odločil prečkati cesto v trenutku, ko to glede na oddaljenost in hitrost prihajajočega vozila ni bilo več varno.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in p o t r d i vmesna sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je v uvodoma navedeni pravdni zadevi izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da sta za prometno nesrečo, ki se je pripetila dne 6.10.1991 v Senožečah, odgovorna tožeča stranka in zavarovanec tožene stranke, vsak 50%.

Zoper odločitev o temelju tožbenega zahtevka se pritožujeta obe stranki.

Tožnik v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, prvostopnemu sodišču očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava. Opozarja, da je uspel prečkati cesto vse do nasprotnega voznega pasu, kar ob upoštevanju 50-metrske zavorne razdalje zavarovanca tožene stranke dokazuje, da je slednji vozil izredno hitro. Vsekakor ni upošteval omejitve hitrosti 60 km/h ter dejstva, da prihaja pred dobro obiskovano gostišče, ki se je nahajalo na njegovi desni strani in ki ima parkirišče na nasprotni strani ceste. Hitrost voznika je bila višja od tiste, ki jo je ugotovil izvedenec. Meni, da bi dober izvedenec to ugotovil. Sicer pa je tudi že ugotavlja hitrost 83,95 km/h previsoka in predstavlja razlog, zaradi katerega je prišlo do prometne nezgode. Zavarovanec tožene stranke je zapeljal na nasprotni vozni pas, ko je na njem tožnik že bil. Odgovornost obeh udeležencev prometne nezgode zato nikakor ne more biti enaka. Zavarovanec tožene stranke je opazil tožnika na razdalji 64 do 73 m in trčenja ni preprečil, kar kaže na njegovo pretirano hitrost, še posebej, ker je domačin in so mu razmere okoli gostišča znane. Policijski zapisnik je bil sestavljen izredno pomanjkljivo, zato tudi zapis, da hitrost na kritičnem odseku ceste ni bila omejena, ne drži. Predlaga spremembo sodbe tako, da se ugotovi odgovornost zavarovanca tožene stranke najmanj v višini 90%, podrejeno pa, da se sodbo razveljavi ter v ponovnem sojenju imenuje novega izvedenca prometne stroke, ki bi glede na novo izvedene dokaze lahko podal objektivnejše izvedeniško mnenje.

Tožena stranka se prav tako pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je prvostopno sodišče nepravilno ocenilo, da je zavarovanec tožene stranke v času škodnega dogodka vozil prehitro oziroma z neprilagojeno hitrostjo, ker da bi kot domačin moral vedeti, da se približuje dobro obiskani gostilni.

Dejansko je bil tožnik tisti, ki je ravnal skrajno nepremišljeno ter nepazljivo, zato je v pretežni meri, če ne celo v celoti, sam odgovoren za nezgodo. Izvedenec je hitrost vozila njenega zavarovanca ocenil le približno, pa še po tej oceni je presegel dovoljeno hitrost le za 3,95 km/h. To pa ne more biti dokaz, da je resnično vozil prehitro. Tega voznika tudi mogoče šteti ravno za domačina, ki se večkrat pelje mimo gostilne v bližini kraja nezgode, poleg tega pa se parkirišče nahaja tudi poleg gostilne na isti strani ceste in ne le na nasprotni strani ceste, zaradi česar gostje ne prečkajo vedno ceste pred gostilno. Voznik, ki je videl tožnika stati ob gostilni, je zato upravičeno pričakoval, da le-ta ne bo nepremišljeno prečkal cesto na kraju, ki nima določenega prehoda za pešce in ki je hkrati zelo pregledna. Voznik zato ni bil dolžan pričakovati, da bo tožnik stopil na cesto pred njegov avtomobil, ki ga je po lastni izpovedbi celo videl prihajati s postojnske smeri.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbi obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče obravnavalo skupno in o njih zavzelo enotne razloge, saj obe pritožbi izpodbijata iste dejanske in pravne zaključke prvostopnega sodišča, le da vsaka z vidika svojega interesa v postopku. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno ugotovljene tiste okoliščine prometne nezgode, ki so za presojo odgovornosti obeh pravdnih strank odločilne. Te pa so, da je zavarovanec tožene stranke pred zaznavo tožnika vozil s hitrostjo okrog 83,95 km/h, da je bila na tem odseku ceste v veljavi splošno dovoljena hitrost 80 km/h, da je tožnik začel prečkati cestišče, ko je bilo vozilo zavarovanca tožene stranke od njega oddaljeno 64,40 do 73,70 m, da ta razdalja ni dovoljevala varnega prečkanja ceste, vendar pa tožnikovo ravnanje vseeno ni predstavljalo za voznika nepredvidljiv dogodek.

Trditev tožeče stranke, da je bila hitrost omejena na kritičnem odseku na 60 km/h, nima opore v izvedenih dokazih, saj iz dopisa policijske postaje z dne 30.11.1998 izhaja, da je v času nesreče veljala splošna omejitev hitrosti na 80 km/h. Dokazno breme za drugačne trditve je na strani tožeče stranke, ki pa te svoje trditve ni z ničemer dokazala. Dokazala tudi ni, da naj bi tožnik vozil z višjo hitrostjo od tiste, ki jo je ugotovil izvedenec. V katerem delu in predvsem iz katerih razlogov naj bi bilo to mnenje nepravilno, pritožba tožeče stranke ne pojasnjuje, pa tudi sicer imenovanje novega izvedenca prometne stroke predlaga le podrejeno in s pavšalno trditvijo, da bi "dober izvedenec" gotovo ugotovil veliko večjo hitrost vozila, ki ga je vozil zavarovanec tožene stranke. Kateri so bili tisti dodatno izvedeni dokazi, ki jih prvi izvedenec ob izdelavi izvedeniškega mnenja ni imel na voljo in bi bilo zato potrebno imenovati novega, pa pritožba prav tako ne pove, niti za tako svojo trditev nima podlage v spisovnih podatkih. Prvostopno sodišče je tudi zanesljivo ugotovilo, da so bile razmere na tem odseku ceste vozniku znane, pri čemer ni odločilen zapis v izpodbijani sodbi, da je voznik to vedel, ker je bil "domačin". Ne glede na to, ali je bil domačin, kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kot zatrjuje tožnik, ali ne, kot zatrjuje tožena stranka, namreč povsem zanesljivo izhaja iz njegove izpovedbe pri zaslišanju, da je kritičen odsek ceste prav dobro poznal, saj je povedal, da je vedel, da je na tistem mestu gostilna in da ima parkirišče na drugi strani ceste. Nenazadnje pa je to okoliščina, splošno znana vsem, ki so po tem odseku ceste proti Ljubljani večkrat peljali. Prav ta okoliščina ob sočasni izjavi, da je voznik tožnika videl stati ob gostišču, pa je narekovala zavarovancu tožene stranke tem razmeram prilagojeno vožnjo, t.j. da bi lahko pravočasno reagiral pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah lahko pričakoval. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da je bilo zavarovancu tožene stranke znano, da na tistem mestu ljudje pogosto prečkajo cestišče, četudi ni prehoda za pešce, ter da pri prečkanju ceste pešci včasih tudi nepravilno ocenjujejo možnost prečkanja in možnost pravočasnega reakcije avtomobilista in zato ni šlo za nepredvidljiv dogodek.

Na drugi strani pa ni mogoče mimo ugotovitve, da je tožnik pri prečkanju ceste ravnal nepremišljeno, saj se je po oceni izvedenca odločil za prečkanje cestišča v trenutku, ko to glede na prihajajoče vozilo in njegovo hitrost, ni bilo več varno. Glede na njegovo izpoved, da je najprej pogledal v smer, iz katere je prihajalo vozilo zavarovanca tožene stranke, nato v nasprotno smer, počakal, da vozilo iz te smeri pelje mimo, nato pa prečkal cesto, ne da bi še enkrat pogledal v levo, od koder je prihajal zavarovanec tožene stranke, je bila njegova nepazljivost nedvomno odločilen prispevek, da je do nezgode prišlo. Upoštevajoč vse navedene okoliščine pa pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno materialno pravo stališče prvostopnega sodišča, da sta oba udeleženca prometne nezgode v enaki meri soodgovorna za to nezgodo, saj je odgovornost zavarovanca tožene stranke objektivna glede na to, da je upravljal z osebnim vozilom kot nevarnim sredstvom, medtem ko je na drugi strani tožnik bil pešec in gre zaradi tega v njegovem primeru za krivdno, to je milejšo obliko odgovornosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo obe pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane odločbe namreč kakšnih pomanjkljivosti v postopku ali napačne uporabe materialnega prava, na kar mora po 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo (368. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 603/2000
• VSK sklep in sodba I Cp 990/2003
• VSK sodba I Cpg 254/2005