VSK sodba Cp 772/99

Jedro

Dokaz po določbah ZPP je le izvedeniško mnenje, ki ga je izdelal v konkretnem sodnem postopku postavljeni izvedenec.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, stroškovna odločba se s p r e m e n i tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 260.718,00 SIT v 15 dneh.

Sicer se v ostalem delu pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.288.948,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 30.12.1992 do plačila, in mu povrniti pravdne stroške. V posledici takšne odločitve je tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 264.214,80 SIT v 15 dneh. Ugotovilo je, da je tožena stranka po naročilu tožnika izvedla ureditev lokala - slaščičarno in delno pekarno. Dela so se izvajala v letu 1991. Tožnik je dela plačal z odobrenim kreditom, ki ga je banka nakazala toženi stranki in ko je sodišče s pomočjo izvedenca M.Š. izračunalo, koliko so vredna opravljena dela, je prišlo do zaključka, da sredstva, ki so bila nakazana toženi stranki, niso presegala vrednosti opravljenega dela. Zato je tožnikov zahtevek, da naj se del teh sredstev vrne, zavrnilo.

Zoper to sodbo se tožnik pritožuje. V obrazložitvi navaja, da ni bila sklenjena med pravdnima strankama gradbena pogodba oziroma je bila tožniku ta predložena šele po končanih delih. Zato predlaga, da se kot priča zasliši v tej zadevi sodni izvedenec I.K., ki je bil prisoten in je ocenjeval opravljeno delo v letu 1992. Sodišče je odločitev oprlo na izvedeniško mnenje M.Š., ki je cenitev opravil večji del na podlagi računov, za katere se niti ne ve, ali se nanašajo na objekte, ki so bili predmet adaptacije, ali pa na kakšne druge objekte. Sodišče je pri odločanju upoštevalo tudi predračun, čeprav je tožnik pojasnil, da je bil predračun izdelan samo zaradi tega, da mu je banka odobrila kredit. Cenitev opravljenega dela bi morala biti narejena na podlagi dejanskega stanja, ne pa po računih, tako kot je to naredil izvedenec I.K.. Priče, ki jih je predlagal tožnik v postopku, so povedale, kaj je bilo dogovorjeno, da se naredi za določena sredstva in kaj je bilo dejansko narejeno. Dogovor je bil, da se izdela mini pekarna in lokal. Mini pekarna pa ni bila nikoli dokončana. Izvedba del v lokalu se je prenesla iz prejšnjega lokala na drugi lokal. Iz izpovedi prič izhaja, da je bilo narejeno manj kot je bilo prvotno dogovorjeno in da so bila dela opravljena nestrokovno. Tožena stranka je očitala izvedeniškemu mnenju I.K. pomanjkljivosti, češ da je spregledal napravljeno greznico v objektu, ki je bila predvidena za pekarno. To je sicer res, razlog pa je v tem, da je bilo delo opravljeno nestrokovno, saj je izvedenec menil, da je greznica narejena v domači režiji. Izvedenec I.K. tudi ni upošteval stroškov inženiringa in premije za plačano zavarovanje.

Tudi če bi se upoštevali ti stroški, o čemer pa stranki nista bili dogovorjeni, bi še vedno ostajala razlika. Tožnik zato vztraja, da sodišče ne bi smelo verjeti izvedencu M.Š. To izvedeniško mnenje se je delalo kar 5 let. Izvedenec je povedal, da so odstopanja v primerjavi s porabljenim materialnom in opravljenimi deli. Zato tožnik meni, da je odločitev sodišča pristranska. Sodišče bi moralo sprejeti izvedeniško mnenje I.K., ki je po končanih delih osebno pregledal objekt in sam izračunal vrednost izvršenih del. Tožena stranka je tožniku povzročila škodo, saj je s svojo nestrokovnostjo omogočila slabo poslovanje v lokalu in je bilo potrebno lokal hitro obnoviti. Tožnik se ne strinja še s stroškovno odločbo, saj je sodišče priznalo odvetniku odsotnost iz pisarne, čeprav ima pisarno v istem kraju kot je sodišče. Priznalo pa mu je tudi druge stroške, ki bi mu jih lahko šele po pravnomočnosti. Zaradi vsega tega predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje, da se zasliši izvedenca I.K. in na njegovo izpoved opre odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik zmotno šteje, da je cenilno poročilo, ki ga je po njegovem naročilu pred pravdo izdelal dipl. ing. gradbene stroke I.K. izvedeniško mnenje. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v poglavju o dokazih in izvajanju dokazov določa, da je izvedenec v pravdnem postopku tisti strokovnjak, ki ga v sodnem postopku določi sodišče s sklepom. To je bil v konkretnem primeru M.Š., ki je izdelal izvedeniško mnenje po naročilu sodišča in po sklepu, kjer mu je bil okvir naloge določen s strani sodišča. I.K. pa je izdelal cenilno poročilo, na katerega opira svoje zahtevke tožnik, po tožnikovem naročilu pred pravdo in po navodilih, ki mu jih je dal tožnik. To cenilno poročilo lahko zato predstavlja le trditveno gradivo tožnika, ne pa tudi dokaza za njegove trditve. Tožnik strokovnega in prepričljivega izvedeniškega mnenja ne more izpodbiti s sklicevanjem na to poročilo. V pismenem poročilu je privatno angažirani izvedenec pojasnil, da sta mu vse podatke o dogovarjanjih med pravdnima strankama dala tožnik in njegova žena (zapis na list. štev. 3 cenilnega poročila). Njegovo poročilo je temeljilo na teh podatkih, čeprav so bile določene okoliščine, ki so podlaga cenitvi, med pravdnima strankama sporne. Izvedenec pa je izhajal iz dejanskih okoliščin, ki jih je sodišče glede spornih trditev zavzelo. Sodišče je v sklepu o imenovanju izvedenca določilo izhodišča za izvedenčevo delo. Zato primerjava obeh cenitev ne vzdrži že zaradi različnih izhodišč in zaslišanje cenilca, ki je za tožnika izdelal poročilo, ne bi v ničemer prispevalo k boljši pojasnitvi zadeve. Zavrnitev tega dokaznega predloga na pravilnost in zakonitost sodbe zato ni vplivala. Izpodbijane odločbe v ničemer niso omajale pritožbene trditve, ki se opirajo na privatno izvedeniško cenitev izdelano za tožnika pred vložitvijo konkretne tožbe. Izvedeniško mnenje M.Š. je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo za podlago svoji odločitvi, saj je strokovno in prepričljivo. Izvedenec je vse sporne okoliščine, ki jih je tožnik izpostavil, pojasnil, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi 7.1.1999 in izvedeniško mnenje še dodatno prepričljivo utemeljil. Pojasnil je, da je pri izdelavi izvedeniškega mnenja upošteval račune, ki mu jih je predložila tožena stranka. V objektih pa je opravil tudi sam vse potrebne meritve in ogled. Predložene račune je prekontroliral z vrednostmi, ki jih je sam ugotovil, glede cen v računih pa za vsakega posebej prekontroliral, ali ustrezajo cenam, ki so glede takšnih storitev veljale na trgu. Pritožbene navedbe, da so se računi, ki jih je predložila izvedencu tožena stranka, lahko nanašali na druge objekte, ob takšnem pojasnilu izvedenca izgubijo vso težo. Predračun pa se sploh ni upošteval, zato ga pritožba brez potrebe izpostavlja. Ne drži pritožbena navedba, da so priče potrdile takšen dogovor glede izdelave mini pekarne, kot se je zatrjeval v navedbah. Med izvajanjem posla je prišlo do spremembe načrta, saj se je prvotni dogovor, da se uredi pekarna in lokal v ulici V., potem ko je tožnik pridobil možnost urediti slaščičarno na G., spremenil. Že prvi dogovor je bil usten in zelo pavšalen. O poslu se nista neposredno dogovarjala tožnik in izvajalec, ampak tožnikova žena, hči, pa tudi sin. Po spremembi načrta pa se iz izpovedi prič niti ne da razbrati, da bi bil sploh kakšen konkreten dogovor glede cene, obsega dela in podobnega sklenjen. Tožnik je očitno puščal zelo široka pooblastila ostalim družinskim članom za dogovarjanje z izvajalcem, izvajalec pa tudi ni bil dovolj posloven, da bi posrbel za sklenitev konkretnega dogovora o sprejetem poslu. Zato si je očitno vsebino dogovora, ki ni bil niti ustno glede vseh bistvenih okoliščin dovolj preciziran, vsaka od pogodbenih strank razlagala po svoje. V.S. je tako povedal, da je bil dogovor ob začetku, ko je bil še plan izdelave pekarne in lokal na prvi lokaciji takšen, da se bo znesek kredita, ki ga je dobil tožnik, porabil kot limit glede tega prostora. Ko se je spremenil načrt gradnje, pa se razen tega, da je bila dogovorjena prioriteta izgradnje slaščičarne, niso bolj natančno dogovorili. Tudi iz izpovedi prič, ki jih je predlagal tožnik, bolj natančen dogovor od tega ne izhaja. Priča B.R., tožnikova hčerka, ki se je največ dogovarjala z V.S, je povedala, da je že avgusta 1991, ko je prišel k njej V.S. vprašala, ali bo sploh dovolj sredstev, ker se je vse delo izvajalo zelo luksuzno. Takrat naj bi ji V.S. zagotavljal, da so sredstva še na razpolago, že septembra pa ji je povedal, da sredstev ni več. Tudi iz te izpovedi sledi, da obseg dela ni bil natančno dogovorjen. Po spremembi plana konkreten dogovor, kaj točno se bo iz odobrenih sredstev izvedlo, niti iz izpovedi prič niti iz izpovedi tožnika ne izhaja. Sodišče prve stopnje je zato moralo raziskati in oceniti obseg dela, ki ga je tožena stranka dejansko opravila. Ker plačilo za delo ni bilo konkretno določeno, je s pomočjo izvedenca raziskalo, ali je cena, ki jo je tožena stranka zaračunala, ustrezala običajnemu plačilu za opravljeno delo. Vse te odločilne dejanske okoliščine je v zadevi sodišče dovolj raziskalo.

Dokaze, ki jih je izvedlo, je vestno in skrbno ocenilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi materialno pravo (določbe Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki urejajo pogodbo o delu) pravilno uporabilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je zanesljivo ugotovilo, da je tožena stranka opravila najmanj toliko del, kot je dobila sredstev s strani tožnika, zato je pravilno tožbeni zahtevek na vračilo razlike, zavrnilo. Drugačne pritožbene trditve nimajo podlage v dokaznem gradivu. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP). Glede na prehodno določbo 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS 26/99) je v tej zadevi uporabilo še določila ZPP iz leta 1977. Pritožbeno sodišče pa je pri pregledu stroškovne odločbe, ki jo tožnik prav tako napada, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pooblaščencu tožene stranke neutemeljeno priznalo za odsotnost iz pisarne za dve obravnavi, in sicer za 7.1.1999 in 27.1.1999, vsakič po 20 točk. Podatki spisa ne dajejo podlage za te priznane zneske.

Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno priznalo po 20 točk za obravnavi, ki sta bili 20.1.1994 in 11.10.1994. Ti dve obravnavi sta se začeli z zamudo, in sicer prva 15-minutno, druga pa 20-minutno. Po 13. členu Odvetniške tarife pripada odvetniku za čakanje na obravnavo za vsake začete pol ure čakanja po 20 točk. Le če traja čakanje skupaj z narokom do pol ure, pripada odvetniku samo plačilo za udeležbo na naroku. Obravnavi 20.1.1994 in 11.10.1994 sta trajali več kot pol ure. Zato so ti stroški priznani v skladu z odvetniško tarifo. Tudi v ostalem delu pritožba, ki napada stroškovno odločbo, ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje v skladu s 33. tarifno številko priznalo stroške za ugotavljanje pravnomočnosti in poročilo stranki. Čeprav bodo ti stroški nastali šele po pravnomočnosti, jih je moral pooblaščenec že zaznamovati v stroškovniku in ker gredo v okvir potrebnih stroškov za konkretno pravdo, so utemeljeno priznani.

Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov na pritožbo tožnika stroškovno odločbo spremenilo tako, da je priznane stroške znižalo le za 40 odvetniških točk, kar znese 3.496,00 SIT. Tožena stranka je zato tožniku dolžna plačati stroške postopka na prvi stopnji v višini 260.718,80 SIT.

Ker tožnik s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari ni uspel, mora pritožbene stroške trpeti sam.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 27/2003
• VSL sodba I Cpg 23/2000
• VSM sklep Cp 3008/2000