VSK sodba Cp 363/99

Jedro

Če je občina dala stanovanje, ki je v zasebni lasti v uporabo, to ne pomeni, da je bila v dobri veri, da je stanovanje njeno in da je zato po poteku določene dobe postala lastnica stanovanja na podlagi priposestvovanja. Imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju od občine ne more zahtevati odkup stanovanja po Stanovanjskem zakonu.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti kupoprodajno pogodbo o nakupu in prodaji stanovanja v stanovanjskem objektu v Piranu, ki sestoji iz treh sob, kuhinje, kopalnice ter drvarnice, v skupni površini 48,48 m2 ter skupnih prostorov za kupnino upoštevaje vrednost stanovanj, skladno določilu 121. čl. Stanovanjskega zakona, vrednosti točke na dan 14.1.1993 ter 60 %-nim popustom od vrednosti stanovanja z enkratnim plačilom v roku 60 dni po podpisu pogodbe ter mu povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.1.1999 dalje do plačila vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe.

Zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki dodeliti in omogočiti nakup drugega primernega stanovanja po pogojih iz 119. čl. in naslednjih Stanovanjskega zakona v roku šestih mesecev ter mu povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.1.1999 dalje do plačila. Tožečo stranko je obvezalo, da mora povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 116.132,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje neupravičeno oporeka priposestvovanju kot originarnemu načinu pridobitve lastninske pravice na nepremičnini češ, da to priposestvovanje ne obstaja, ker ni podana ena od predpostavk, to je dobrovernost tožene stranke. Po mnenju pritožbe pa je to le sprenevedanje tožene stranke, kajti vse do uveljavitve pravic iz lastninjenja stanovanj v družbeni lasti je tožena stranka s stanovanjem razpolagala kot s svojim stanovanjem. Tožnika ali kateregakoli od njegovih predhodnikov ni seznanila z okoliščino, da bi bilo stanovanje tuje in da s stanovanjem razpolaga nedovoljeno oz.

v tujem imenu. Tožeča stranka je vse do vložitve zahteve za odkup stanovanja toženi stranki plačevala stanarino za stanovanje. Tudi njenega delodajalca tožena stanka ni nikoli seznanila z okoliščino, da stanovanje ne bi bilo v družbeni lasti. Kolikor pa sodišče pasivno legitimacijo navezuje na delodajalca mora tožnik takšnemu sklepanju sodišča oporekati. S stanovanjem je razpolagala tožena stranka.

Enkratno razpolagalno pravico je odstopila delodajalcu, ki je stanovanje dodelila tožniku, slednjega pa zavezala, da s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo Piran, katere je tožena stranka pravna naslednica, sklene stanovanjsko pogodbo. Delodajalec je torej z enkratno oddajo stanovanja izčrpal vsa upravičenja do spornega stanovanja, zato mu določba iz 112. čl. Stanovanjskega zakona v konkretnem primeru ne bi dajala lastninskih upravičenj in zato tudi ni nikakršne navezne okoliščine, da bi bila ta zavezana za prodajo.

Nesmiselna je ugotovitev nedobrovernosti sklicujoč se na trditev tožene stranke, da je od leta 1965 vedela, da je objekt v katerem je sporno stanovanje v lasti tretjih fizičnih oseb. V tedanjih razmerah v trendu podružabljanja zasebne lastnine, zlasti pa upoštevaje nacionalizacijo na obalnem področju pa dejstvo, da so bili zemljiškoknjižni lastniki tuji državljani, ni bilo nikakršnih upravičenih razlogov, da se objekt ne bi nacionaliziral. Glede na pogoje nacionalizacije je moč trditi, da tožena stranka formalno postopka nacionalizacije v smislu individualizacije ni izvedla zgolj zato, ker je prezrla nepremičnino pri popisu nepremičnin, ki so bile predmet nacionalizacije. Da pa je nepremičnina veljala za družbeno lastnino kaže vlaganje družbene skupnosti v obnovo objekta. Tožena stranka oz. njeni pravni predniki so v objekt vložili velika sredstva za zamenjavo ostrešja, napeljavo instalacij, ureditev sanitarij, obnovo ometov in podobno. Vsekakor je šlo za vlaganja, ki so pomembno vplivala na funkcionalnost objekta. Tudi skladno z določilom Stanovanjskega zakona 111 in naslednji bi šla toženi stranki lastninska pravica vsaj v deležu vlaganj v objekt, v katerem je sporno stanovanje. Ker je tožena stranka na podlagi priposestvovanja lastnica stanovanja tožeča stranka meni, da ne bi bilo zadržakov, da ji stanovanje tožena stranka ne bi prodala. Zaradi uresničitve načela materialne resnice bi sodišče moralo ugotavljati vlaganja v objekt s sodelovanjem izvedenca gradbene stroke in opraviti vse poizvedbe tudi pri delodajalcu. Za tožnika je nesprejemljiv poenostavljen sklep tožene stranke glede vprašanja opustitve izdaje odločbe o nacionalizaciji. Tožnik je kot vsi delavci združeval svoja sredstva, da bi si rešil oz. uredil svoje družinsko stanovanjsko vprašanje. S pasivnostjo tožene stranke pa se ga postavlja v povsem neenakopraven položaj z drugimi uporabniki družbenih stanovanj in tudi uporabniki družbenih sredstev. Za tožečo stranko tudi ni sprejemljiv zaključek, da ni utemeljen podrejeni tožbeni zahtevek. Nenazadnje je tožena stranka sama tožečo stranko v letu 1993 obvestila, da ima pravico do nadomestnega stanovanja, te obveznosti na ni realizirala.

Pritožba ni utemeljena.

Da stanovanje v tretjem nadstropju stanovanjske hiše v Piranu, na katerem ima tožnik stanovanjsko pravico ni bilo nacionalizirano je dejstvo, katerega tudi tožnik priznava. Ali je to stanovanje iz nacionalizacije izpadlo po pomoti, ali niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur.list FLRJ št. 52/58) oz. če gre za tuje fizične osebe po določbah Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur.list FLRJ št. 55/48) ni predmet tega postopka. Dejstvo je, da določene nepremičnine niso bile nacionalizirane. Sprenevedanja toženi stranki, kot trdi pritožba, ko je jasno povedala, da je že od leta 1965 vedela, da sporno stanovanje ni v njeni lasti, kar končno izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih podatkov, ni mogoče pripisati. Ta ni bila v dobri veri, da je stanovanje njeno, kot to hoče prikazati tožeča stranka, zato tožena stranka spornega stanovanja ni pridobila na podlagi priposestvovanja.

Če je tožena stranka s stanovanjem razpolagala in ga dala v uporabo, to tudi ne pomeni, da je bila v dobri veri, da je lastnica stanovanja. Takšni so bili pogosti primeri, kar nenazadnje izhaja tudi iz določil 2. odst. 156. čl. Stanovanjskega zakona (Spremembe in dopolnitve Ur.list SR 21/94). Ta namreč predvideva, da kadar je na stanovanju v zasebni lasti pred uveljavitvijo Zakona o stanovajskih razmerjih (Ur.list SR št. 35/82 in 14/83) dodeljena stanovanjska pravica, je dolžna imetniku pravice do uporabe (prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice) občina, na območju katerega je stanovanja ali stanovanjska hiša, zagotoviti drugo primerno stanovanje. To jasno pomeni, da so bila tudi zasebna stanovanja dana v uporabo kot je bilo to storjeno pri predmetnem stanovanju. Je pa res, kot sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožnik iz tega naslova ne more zahtevati drugo primerno stanovanje, ker mu stanovanjska pravica ni bila dodeljena pred uveljavitvijo Zakona o stanovanjskih razmerjih ampak kot sodišče ugotavlja šele po uveljavitvi tega zakona. Ker torej niso bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, tožena stranka ni postala lastnica omenjenega stanovanja. Da pa je tožena stranka postala lastnica spornega stanovanja na podlagi vlaganj v stanovanjsko hišo je nova tožbena podlaga. Gre za spremembo tožbe v pritožbi, kar po izrecnem določilu 193. čl. ZPP ni več mogoče, kajti tožba se lahko spremeni le do konca glavne obravnave. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo zatem, ko je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih zgolj pavšalno navedenih v pritožbi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 135/99
• VSL sodba II Cp 922/94
• VSL sodba I Cp 363/94