VSK sklep Cpg 443/99

Jedro

Četudi uveljavljajo tožniki (delavci) vrnitev sredstev, ki so jim pripadla kot nadomestila za primer brezposelnosti in so jih vložili v toženo stranko, ne gre za pristojnost delovnega sodišča, ampak je pristojno sodišče splošne pristojnosti, če med strankami ni spora o tem, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost za zaposlitev delavcev - tožnikov in tudi ni sporna višina in način izračuna teh sredstev.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da v osmih dneh plača tožnikom zneske, navedene v seznamu, ki je sestavi del izreka sodbe, valorizirane na dan izdaje sodbe, t.j.

10.3.1999, ter od navedenega dne dalje zakonske zamudne obresti do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in hkrati odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 404.230,70 SIT. V obrazložitvi je navedlo, da si je 177 delavcev-tožnikov z vložitvijo sredstev, ki so jim pripadala na podlagi 27.čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, na podlagi izjave z dne 31.10.1990 in pogodbe z dne 11.2.1991 med toženo stranko in Republiškim sekretariatom za delo, zagotovilo delovno mesto. Tožena stranka pa se je v izjavi z dne 31.10.1990 zavezala, da bo delavce sprejela v delovno razmerje in da jim bo vložena sredstva valorizirala ter v svojih aktih določila način vrnitve teh sredstev oziroma udeležbe na dobičku. Ker teh svojih obveznosti ni izpolnila, so tožniki oškodovani najmanj za valoriziran znesek, vložen v toženo stranko, pri čemer višina nevaloriziranega zneska po posameznem delavcu za toženo stranko ni sporna, saj ga je izračunala sama.

Proti navedeni sodbi je v ugoditvenem delu in glede stroškov postopka, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s katero primarno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in odstop zadeve pristojnemu sodišču; podrejeno spremembo izpodbijane sodbe in torej zavrnitev tožbenega zahtevka ter naložitev v plačilo stroškov postopka tožene stranke, oziroma nadalje podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. V obrazložitvi je navedla, da je o tožbenem zahtevku odločalo stvarno nepristojno sodišče, da je sodišče izdalo neizvršljivo sodbo, saj tožniki niso poimensko navedeni, da sodbi ni priložen seznam, na katerega se sklicuje, da ni jasno, od kdaj se posamezni dosojeni zneski valorizirajo in na podlagi kakšnega izhodišča, ter da zahtevek na plačilo zamudnih obresti niti ni bil postavljen; pogodba o izplačilu denarnega nadomestila za brezposelnost v enkratnem znesku ne more biti pravni vir za odločitev v tem sporu, ker tožniki niso bili stranka te pogodbe. Izjave tožnikov iz oktobra 1990 so enostranski pravni akt, tožena stranka jih ni podpisala, zaradi česar je ne zavezujejo.

Pritožba je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča ni podan razlog, ki ga izpostavlja pritožba, in sicer da naj bi o tožbenem zahtevku odločalo stvarno nepristojno sodišče; kot ugotavlja tožena stranka, je bil tekom postopka zahtevek tožeče stranke delno modificiran in dokončno oblikovan v njeni pripravljalni vlogi z dne 3.11.1998. V tej vlogi je tožeča stranka opredelila, da uveljavlja od tožene stranke vrnitev sredstev, ki jih je vložila v toženo stranko na podlagi pogodbe z dne 11.2.1991 med (nekdanjo) družbo V. d.o.o. in Republiškim sekretariatom za delo, v revaloriziranih zneskih od dneva vložitve sredstev do plačila. Po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l.RS št. 19/94) so delovna sodišča pristojna odločati (med drugim) tudi v individualnih delovnih sporih o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, razen v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni (2. točka 4.člena). Kot je razvidno iz doslej zbranega gradiva v spisu, so tožniki v glavnem delavci tožene stranke, vendar kljub temu pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za delovni spor, o katerem bi moralo odločati delovno sodišče; pri zahtevku, kot je postavljen v tem sporu, gre sicer za uveljavljanje določenih premoženjskih pravic (tj. za vrnitev tistih zneskov, ki so v zvezi s sredstvi, vloženimi v toženo stranko iz naslova nadomestil za primer brezposelnosti), vendar pri tem ne gre za pravico iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, o kateri je govora v 2. točki 4. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Gre za to, da med strankama ni sporno in torej tudi ni predmet tega postopka vprašanje, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost za zaposlitev delavcev - tožnikov, kot tudi ni sporna višina in način izračuna svoječasno v toženo stranko vloženih sredstev; le v primeru, če bi ta vprašanja bila sporna, bi šlo za pristojnost delovnega sodišča. Ker pa temu ni tako, gre v obravnavani zadevi za čisto civilnopravno vprašanje, ali in na kakšni podlagi so tožniki upravičeni do vrnitve vloženih sredstev. Iz bistveno enakih razlogov ni podana niti pristojnost socialnega sodišča na podlagi 5. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, saj med strankami ni spora o tem, da sredstva, vložena v toženo stranko v obliki nadomestil za čas brezposelnosti ne bi bila uporabljena za pogodbeno dogovorjeni namen. Za obravnavani spor je torej pristojno sodišče splošne pristojnosti, pri čemer ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka ni subjekt po določilih 489.čl.

in nasl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ravno tako pa ne gre za gospodarski spor po določilih 480.čl. in nasl. ZPP/99. Pritrditi pa je treba pritožbenim navedbam, da iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, na katere tožnike se nanašajo dosojeni zneski in koliko znašajo; v izreku sodbe bi se sodišče sicer lahko sklicevalo na seznam tožnikov, vendar bi ta moral biti datumsko določen in sodbi tudi dejansko priložen. Niti v izreku sodbe in niti v obrazložitvi ni razviden način valorizacije dosojenih zneskov; v dosedanjem postopku tudi ni bil ugotovljen datum vložitve sredstev tožeče stranke v toženo stranko (ves čas so bili obravnavani le datumi sklenitve pogodbe oziroma podpisa izjav). Preko zahtevka je sodišče prve stopnje dosodilo zakonite zamudne obresti na dosojene (valorizirane) zneske od dneva izdaje sodbe do plačila, saj tožeča stranka takšnega zahtevka ni postavila, ampak le zahtevek na valorizacijo vloženih sredstev. Vprašljivo je tudi, ali je pogodba o izplačilu denarnega nadomestila za brezposelnost v enkratnem znesku, lahko temelj, na podlagi katerega uveljavlja tožeča stranka svoj zahtevek; ne sicer zaradi manjkajočega podpisa (ta okoliščina v primeru izpolnitve pogodbene obveznosti obeh strank niti ne bi bila pomembna), ampak zato, ker tožniki niso bili stranka te pogodbe. Brezpredmetne pa so pritožbene trditve glede tega, da tožniki naj ne bi bili upravičeni do deležev v osnovnem kapitalu tožene stranke, saj končni zahtevek tožnikov sploh ni bil postavljen v tem smislu. V ponovljenem postopku bo treba tudi presoditi, ali so izjave z dne 31.10.1990, ki so jih podpisali tožniki, lahko temelj njihovega zahtevka; ker gre pri teh izjavah dejansko za enostranski akt (tožena stranka jih ni podpisala), je to vprašljivo, razen v primeru, če bi tožeča stranka uspela dokazati še obstoj kakšnega dogovora s toženo stranko v smislu vračila vloženih sredstev. Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 369. in 370.čl. ZPP/77 pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pa temelji na 3. odst. 166.čl. ZPP/77.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII R 47/2000
• VDS sklep Pdp 1521/2001
• VSL sklep R 81/99