VSK sodba in sklep Cp 906/99

Jedro

Za vsak odmik od načrta oziroma pogodbenih del, mora imeti izvajalec pisno soglasje naročnika. To da je naročnik hišo, v kateri je bil zgrajen dodatni kletni prostor prevzel, pa ne pomeni, da je dal soglasje za izgradnjo tega dodatnega prostora.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke (oziroma tožene po nasprotni tožbi) se delno ugodi, zato se izpodbijana sodba v kolikor je bilo zahtevku po nasprotni tožbi ugodeno in v izreku o pravdnih stroških (II. in III.

točka izreka) r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ostalem delu pa se pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke (oziroma tožeče po nasprotni tožbi) za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 597.031,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.7.1993 dalje do plačila. Ugodilo pa je zahtevku po nasprotni tožbi, po katerem je tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka) dolžna plačati toženi strani (po nasprotni tožbi tožečći stranki) 550.333,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 167.500,00 SIT od 21.5.1993, od zneska 210.000,00 SIT od 15.7.1993 in od zneska 182.833,00 SIT od 28.10.1993 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 170.610,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1999 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl.

Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma zavrne zahtevek po nasprotni tožbi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo pogodbo z dne 21.5.1993 sklenjeno med pravdnima strankama. Nesporno gre za spremembo pri gradnji, ki je bistveno vpliva na predmet prodaje, kateri se poveča za več kot 3 %. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka sporni prostor dejansko naročila in tudi če to ni bilo pismeno oziroma ustno, se naročilo lahko šteje za izkazano, saj tožena stranka gradnji ni nasprotovala tudi, ko je opazila, da gre za dodatni prostor. V kolikor bi temu prostoru nasprotovala, bi morala to izraziti z aktivnim ravnanjem, če že ni mogla več preprečiti gradnje, bi morala zahtevati vzpostavitev v prvotno stanje ali razdrtje pogodbe, ne pa čakati, da bo prostor zgrajen in dokončan in nato trditi, da tega ni naročila. Pri prevzemu pa bi morala izrecno zavrniti prevzem tega prostora. Vsa konkludentna dejanja v ravnanju tožene stranke dokazujejo, da je bilo naročilo dano in da je tožena stranka ta prostor prevzela v posest in si ga tudi lasti. Zahtevek tožeče stranke je utemeljen tako na podlagi gradnje, kupoprodajne pogodbe in neupravičene pridobitve, kar sicer tožeča stranka tekom postopka ni izrecno uveljavljala. Ugotovljeno pa je bilo, da tožena stranka sporni prostor uporablja in si ga lasti brez pravnega naslova. Nepravilno je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi za plačilo pogodbene kazni, kajti tožena stranka je z uveljavljanjem pogodbene kazni zamudila, saj bi jo morala uveljavljati že pri prevzemu. Če je sodišče ugotovilo, da to ni bilo možno pri končnem obračunu, potem pride v poštev določilo 5. odst.

273. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki zahteva uveljavljanje pogodbene kazni nemudoma pri prevzemu, kar pa tožena stranka ni storila in tudi ni dokazala, da bi pravočasno uveljavljala pogodbeno kazen. V tem delu je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 13. tč. 1. odst. 354. čl. ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tako ni razvidno pravočasno uveljavljanje pogodbene kazni, pa tudi višina ni obrazložena. Pogodbena vrednost znaša 10.500.000,00 SIT, pogodbena kazen v višini 5 % po 7. čl. pogodbe lahko znaša največ 525.000,00 SIT, sodišče pa je brez obrazložitve priznalo to v znesku 550.333,00 SIT.

Tožena stranke je na pritožbo odgovorila. Vse pritožbene navedbe prereka in se strinja tako z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena v navedenem obsegu.

Ne sicer glede zahtevka za plačilo dodatnega kletnega prostora v znesku 597.031,00 SIT, kot to uveljavlja tožeča stranka, po pogodbi sklenjeni med pravdnima strankama z dne 21.5.1993. Tožeča stranka je v pritožbi postavila drugo podlago in sicer neupravičeno pridobitev, kar pa je sprememba tožbe, ki je dopustna le do konca glavne obravnave (1. odst. 190. čl. ZPP) in ne več v pritožbi. Kot pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zahtevek za plačilo dodatnega kletnega prostora po citirani kupoprodajni pogodbi ni utemeljen, kajti po določilu 4. odst. 9. čl. citirane pogodbe, kar je v skladu z določili 633. čl. ZOR, bi morala tožeča stranka imeti soglasje tožene stranke za izgradnjo dodatnega kletnega prostora. To soglasje bi moralo biti v skladu z omenjenimi določili pogodbe pismeno. Soglasja za izgradnjo dodatnega kletnega prostora tožeča stranka ni imela, kajti sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da takšnega soglasja tožena stranka nikoli ni dala oziroma celo, da je tožena stranka to soglasje od tožene stranke zahtevala šele, kot je bil kletni prostor zgrajen, vendar tudi takrat soglasja ni dobila. To izrecno izhaja iz izpovedi tožene stranke kot tudi priče J. F., ki je bil vodja gradbišča. Oboje pa potrjuje dopis tožene stranke tožeči stranki, iz katerega jasno izhaja, da tožena stranka ni nikoli dala soglasja za izgradnjo omenjenega prostora. Zmotne in povsem neutemeljene pa so trditve tožeče stranke, da je soglasje tožena stranka nadomestila s konkludentnimi dejanji, kajti, ko je hišo prevzela, je prevzela tudi kletni prostor. Dejstvo je, da je tožena stranka hišo prevzela in če je prevzela hišo, v kateri se kletni prostor nahaja, je morala prevzeti tudi tega in to ne pomeni soglasja za to, da je tožeča stranka kletni prostor tudi zgradila. Nobene možnosti pa tožena stranka ni imela preprečiti gradnjo prostora, saj če tožeča stranka to ni za soglasje pred izgradnjo vprašala oziroma je za soglasje vprašala po izgradnji, potem kako bi lahko tožena stranka izgradnjo preprečila. Pritožba tožeče stranke je v obsegu, ki se nanaša na plačilo kletnega prostora netuemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede plačila pogodbene kazni po nasprotni tožbi, kajti sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem ali je tožena stranka plačilo pogodbene kazni pravočasno uveljavljala. Sodišče samo v sodbi navaja, da je zahtevek pravočasen, ni pa izrecno upoštevalo določilo 5. odst. 271. čl. ZOR, kateri določa, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je prejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridrži pravico do pogodbene kazni. Tožena stranka je hišo prevzela 21.1.1993, v zapisniku o prevzemu pa ni navedeno, da si pridržuje pravico do plačila pogodbene kazni. Kdaj je to uveljavljala, da je bilo to nemudoma in komu, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato ni mogoče odločitve preizkusiti in je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v ponovno odločanje. Pri tem pa so tudi upoštevne pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje pogodbeno kazen napačno obračunalo, če drži trditev, da znaša pogodbena cena 10.500.000,00 SIT, 5 % pogodbena kazen torej ne more biti 550.333,00 SIT, ampak največ 525.000,00 SIT, kot pravilno opozarja pritožba.

Pritožbeno sodišeč toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, kajti za razjasnitev zadeve odgovor ni bil potreben.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cpg 36/2005
• VSL sodba in sklep Cpg 204/94
• VSL sodba I Cp 1886/05