VSK sklep Cp 158/99

Jedro

Na obstoj (so)posesti ne vpliva okoliščina, da naj bi (so)posestnik izvrševal (so)posest skrivaj oziroma brez vednosti drugega.

 

Izrek

Pritožbi toženca se delno ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje v delu, s katerim se tožencu nalaga prepoved parkiranja osebnega vozila na tlakovanem vhodu pred tožničino garažo ter glede stroškov postopka r a z v e l j a v i in v tem delu zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Sicer se pritožba tožene stranke v preostalem delu zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljem delu p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec s tem, ko je neugotovljenega dne pred 8.9.1997 zrušil mali zaključni cestni robnik tlakovanega vhoda v tožničino garažo, stoječo na par.št. C, motil tožnico v njeni mirni posesti tega robnika in tlakovanega vhoda. Tožencu je naložilo, naj v roku osmih dni vzpostavi prejšnje stanje s tem, da izdela ob zahodnem robu dostopa v zgoraj navedeno garažo, izdelanega iz pranih betonskih plošč, mali zaključni robnik enak prejšnjemu ter preneha parkirati svoj osebni avtomobil na tlakovanem vhodu in mu v bodoče prepovedalo vsako tako ali podobno ravnanje, ki bi pomenilo motenje posesti tožeče stranke na zgoraj navedenem objektu. Toženi stranki je bilo s sklepom naloženo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 101.374,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje, zahtevek tožene stranke na povračilo separatnih stroškov v višini 200 odvetniških točk pa je sodišče zavrnilo. Zoper sklep se pritožuje toženec z laično pritožbo, v kateri navaja, da sodišče v zadevi ni ugotovilo resnice ter da so ugotovitve pravno in dejansko nepravilne. Prvostopnemu sodišču očita, da ni izvedlo dokazov o njegovih trditvah. Predlaga zaslišanje delavcev cestnega podjetja v zvezi z deli na izkopu jarkov za napeljavo plina in kabelske televizije. Po mnenju pritožbe bi bilo te priče nujno zaslišati. V pritožbi dalje navaja, da je sodišče napačno ocenilo, da je lastniško stanje parcel neurejeno. Po delilni pogodbi z zadrugo naj bi tožnica posedovala in bila lastnica parc.št. B ter C, toženec pa D in E. Spor glede motenja posesti na tlakovanem vhodu in robniku pa se nanaša na parc.št. F. Z namenom ugotovitve pravilne številke parcele predlaga sodišču ogled, na katerem se bo z gotovostjo ugotovilo, ali gre za parc.št. C ali za parcelo št. F, ki je javno dobro in zato posest na taki parceli ne more biti varovana. V nadaljevanju navaja, da je odločitev sodišča pristranska, saj je v celoti verjelo tožnici in njenemu možu, za katerega je jasno, da je izpovedoval v tožničino korist, tožencu pa ničesar. Toženec v pritožbi zanika da bi porušil robnik ter navaja, da je sporno površino (tlakovani vhod) nemoteno uporabljal tudi sam. Zaradi tega tožnica nikoli ni bila izključna posestnica tega dela zemljišča. Na tlakovani površini je namreč parkiral. Glede teh svojih trditev predlaga zaslišanje priče J.B.. Pritožuje se tudi zoper odločitev o separatnih stroških. Navaja, da se je tožnica na dan obravnave, to je dne 1.7.1998 opravičila, da je na obravnavo pozabila, mož, ki bi moral biti zaslišan kot priča, pa da je na potovanju. Ko pa je toženec prišel domov, je mož tožnice kosil travo pred hišo. Teh stroškov sodišče ne bi smelo pripisati njemu v breme. Na koncu še navaja, da je tožnica robnik naredila leta 1993 in ne leta 1992, kot je sama navajala. V dokaz svojim trditvam pritožbi prilaga fotokopijo prijave z dne 24.11.1993, naslovljene na cestnega in urbanističnega inšpektorja iz Nove Gorice. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem sporu zaradi motenja posesti pravilno ugotavljalo, ali je bila tožica pred motenjem posestnica zemljišča, na katerem naj bi prišlo do motenja, ali je bila posest res motena ter ali je toženec tisti, ki je posest motil s samovoljnim in protipravnim ravnanjem. Glede pasivne legitimacije je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo zaključilo, da je toženčeva pasivna legitimacija podana. Glede na to, da (najmanj od zrušitve zaključnega betonskega robnika) toženec parkira svoj avtomobil deloma na tlakovanem vhodu v tožničino garažo, gre za dejanje, ki je nedvomno storjeno v njegovo korist. Ostrost robnika, zaradi katerega je bilo čezenj potrebno zapeljati previdno, je pri zaslišanju opisala tudi toženčeva hčerka. Očitno je, da se toženec s takim stanjem, kot je v naravi sedaj, strinja. Tudi zaradi tega je prepričljivejša izpoved tožnice, da ji je toženec povedal, da bo robnik zrušil, ker ga je oviral pri parkiranju. Zaslišanje (neimenovanih) delavcev cestnega podjetja o tem, s kakšnimi stroji so izvajali dela in točne razdalje izvajanja del v metrih, ker da tožnica in priča o tem nista bila enotni, zato ni potrebno. Navedbe toženca, da se sporni tlakovani vhod ter robnik nahajata na parc.št. F in ne na parc.št. C prav tako ne vplivajo na pravilnost prvostopne odločitve. Sama morebitna napačna označba parcele ni pomembna, saj je bilo ves čas postopka med strankama nesporno, da se spor nanaša na tlakovani vhod, ki se nahaja pred tožničino garažo, kar je bilo razvidno tudi iz fotografij in skic, ki sta jih pravdni stranki predložili v spis. Glede na navedeno se kot nepotrebna izkaže tudi izvedba ogleda, ki ga toženec predlaga za razjasnitev številk parcel. V postopku je bilo tudi zanesljivo ugotovljeno, da je tlakovani vhod namenjen dostopu do tožničine garaže, zato tudi morebitna resničnost trditev, da ima to zemljišče status javnega dobra, na pravico do posestnega varstva ne vpliva. Neutemeljeno tudi pritožba očita prvostopnemu sodišču, da je verjelo le tožnici in njenemu možu, za katerega je bilo pričakovati, da bo govoril tako, kot ustreza ženi. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi navedlo razloge za svojo odločitev. Izvedene dokaze je ocenilo celovito in analitično ter v njihovi medsebojni povezavi. Nenazadnje pa je na drugi strani v toženčevo korist izpovedovala njegova hči K.L., ko je potrdila očetovo parkiranje na tlakovanem delu zemljišča. Da je tudi njena izpoved upoštevana, bo obrazloženo v nadaljevanju. Tudi ta priča pa ni potrdila toženčeve trditve, da naj bi robnik odstranili cestni delavci, temveč je izpovedala le, da je bil robnik odstranjen v času, ko se je urejala plinska napeljava in kabelska televizija. Taka izpoved pa govori le o času, ko je bil robnik odstranjen. Upoštevna pa je pritožbena trditev, da tožnica nikoli ni bila izključna posestnica tlakovanega vhoda, ker da naj bi to površino toženec tudi sam uporabljal deloma za parkiranje. Glede teh toženčevih navedb je prvostopno sodišče ocenilo, da so nedokazane ter da v kolikor je toženec dejansko parkiral na spornem mestu že pred zatrjevanim motenjem, da je to počel samovoljno in brez vednosti tožeče stranke. ZTLR pa v 78. čl.določa, da velja za posestnika tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali zlorabo zaupanja. V konkretnem primeru je torej odločilno le, ali je toženec parkiral tako, kot zatrjuje. Če te njegove trditve držijo, kažejo na soposest pravdnih strank. Nov dokazni predlog za zaslišanje poimensko določene priče (soseda), ki naj bi tako toženčevo soposest potrdila, predstavlja po 2. odst. 355. čl. ZPP nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Le-ta je namreč podana tudi tedaj, kadar kažejo na to nova dejstva ali novi dokazi. V zvezi s parkiranjem toženčevega vozila je zato moralo pritožbeno sodišče prvostopni sklep razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V preostalem delu pa je glede na prepričljivo ugotovljene pravno relevantne okoliščine, ki se ugotavljajo v posestnem sporu, izpodbijani sklep potrdilo. Tudi v primeru, če bi namreč v ponovnem postopku prvostopno sodišče ugotovilo soposest obeh pravnih strank na delu tlakovanega vhoda, je nemreč toženec s tem, ko je odstranil robnik, tožnici onemogočil dotedanji način izvrševanja (so)posesti. Robnik je namreč tožnica postavila zato, da bi onemogočal vnos peska in blata ter druge nečistoče na tlakovani vhod. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženca v zvezi z odločitvijo o separatnih stroških. Odločitev prvostopnega sodišča, da toženec do teh stroškov ni upravičen, je pravilna, saj je sodišče narok prestavilo zaradi tega, ker se ga ni udeležila vabljena priča. Odsotnost priče pa ni mogoče pripisati krivdi ali naključju, ki gre v breme tožnice (156. čl. ZPP). Tudi navedbe, da naj bi tožnica robnik naredila 1993 in ne leta 1992, kot je sama navedla, niso pomembne, saj v ničemer ne vplivajo na odločitev prvostopnega sodišča. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank v pravdi, je bilo potrebno azveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (166. čl. ZPP).  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 237/2000
• VSK sklep I Cp 819/2000
• VSK sklep I Cp 527/2001