<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba in sklep Cp 585/99

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1999:CP.585.99
Evidenčna številka:VSK0000300
Datum odločbe:21.12.1999
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:razmerja med izvenzakonskima partnerjema po razpadu izvenzakonske skupnosti - zahtevek za preživnino po razpadu izvenzakonske skupnosti - verzijski zahtevek

Jedro

Preživninski zahtevek se lahko po 81. členu ZZZDR le izjemoma uveljavlja kasneje in ne takoj po razpadu izvenzakonske skupnosti, in sicer, če ga izvenzakonski partner iz upravičenih razlogov ni uveljavljal takoj, ob tem, da to stori takoj potem in ob nadaljnjem pogoju, da so okoliščine, na katere se opira tak zahtevek, obstajale že v času razpada izvenzakonske skupnosti. Aktivno legitimiran za verzijski zahtevek je tako po 218. členu ZOR kot tudi po 133. členu ZZZDR (lex specialis) tisti, ki je imel izdatke s preživljanjem preživninskega upravičenca in ne oseba, zaradi katere so nastali (preživljana oseba).

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka v delu, ki se nanaša na plačilo 200.666,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje v 15 dneh, s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

V preostalem delu in sicer v 1. točki izreka glede odločitve o preživninskem zahtevku in v 3. točki izreka glede stroškov postopka, se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan prispevati za preživljanje tožnice mesečno preživnino v višini 20.000,00 SIT od 6.5.1998 dalje (od vložitve tožbe dalje) in sicer do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, do pravnomočnosti sodbe zapadle preživninske obroke pa je dolžan plačati v 15 dneh. Dalje je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici denarni znesek v višini 200.666,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, v 15 dneh, ki predstavlja verzijski zahtevek, ki ga je tožnica vtoževala od toženca in ji ga je sodišče priznalo do te višine od zahtevanih 870.000,00 SIT. V posledici takšne odločitve je še odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici tudi njene pravdne stroške v višini 224.557,00 SIT. Zoper to sodbo se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, 1977). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo obstoja izvenzakonske skupnosti, niti medsebojnih odnosov pravdnih strank v času, ko sta živeli v isti hiši ter vzrokov, zaradi katerih je postalo njuno skupno življenje nevzdržno. Vse to bi moralo ugotoviti zaradi pravilne uporabe 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Pri tem bi moralo zaslišati tudi tiste priče, ki jih je predlagal sam, pa jih ni. Poleg tega ni pravilno ugotovilo tudi drugih bistvenih okoliščin. Tako ni res, da bi toženec, ki ima že 65 let, prejemal dodatna denarna sredstva z opravljanjem pogodbene dejavnosti, medtem, ko tožnica še vedno dela v Italiji, kjer mesečno zasluži 2.000.000,00 ITL ter pogodbeno za trgovinsko podjetje iz Maribora. Tožnica tudi ne živi več v hiši na M. in je ne vzdržuje. Nerazumljivo je tudi utemeljevanje sodišča, da bo prisojena preživnina tožnici zagotovila takšno življenjsko raven, kot bi jo imela, če se ne bi pravdni stranki razšli, saj je namen preživnine v zagotovitvi sredstev za preživetje. Tudi pri odločanju o verzijskem zahtevku je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica vsa ta leta živela v hiši toženca in na njegov račun, sama pa ni pri tem ničesar prispevala. Glede na vse navedeno je zato bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, s tem pa je sodišče prve stopnje kršilo tudi materialno pravo, zlasti določila 81. člena ZZZDR. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba nima razlogov o zgoraj navedenih odločilnih dejstvih. Zato pritožbenemu sodišču predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki izhajajo iz pritožbe, to je zaradi zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP(1977), po uradni dolžnosti pa je v skladu z 2. odstavkom 365. člena ZPP(1977) pazilo tudi na druge bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 365. člena ZPP(1977). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, utemeljena pa je pritožbena navedba nepopolne in možne zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s tem posledično zmotne uporabe materialnega prava, na slednjo pa pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da izpodbijana sodba ne vsebuje odločitve o bistveni okoliščini, ki bi se za pravilno materialnopravno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka morala upoštevati. Tako je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališča, da sta si izvenzakonska skupnost in zakonska zveza na podlagi 12. člena ZZZDR glede pravnih posledic navedenega zakona izenačeni. To posledično za konkretni primer pomeni, da ima izvenzakonski partner ob razpadu izvenzakonske skupnosti pravico uveljavljati preživninski zahtevek od drugega izvenzakonskega partnerja po pogojih, ki jih določa 81. člen ZZZDR. Potem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo tako obstoj kot trajanje izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, bi moralo, ob upoštevanju 81. člena ZZZDR, odločati še o preživninskem zahtevku tožnice. Ker se zahtevek zakonca za preživljanje po razvezi praviloma uveljavlja v razvezni pravdi, to v primeru izvenzakonske skupnosti pomeni, upoštevajoč izenačenost obeh življenjskih skupnosti po 12. členu ZZZDR, da ga mora izvenzakonski partner uveljavljati ob prenehanju oziroma ob razpadu izvenzakonske skupnosti. V nasprotnem primeru bi namreč bil v boljšem položaju kot razvezani zakonec, kar pa bi bilo v nasprotju z 12. členom ZZZDR. Ker iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica tožbo vložila 6.5.1998, že sama pa je v tožbi zatrjevala in kar je bilo kasneje ugotovljeno v dokaznem postopku na prvi stopnji, da je izvenzakonska skupnost pravdnih strank razpadla oktobra meseca 1995 leta, to pomeni, da je tožbo vložila šele tri leta po razpadu izvenzakonske skupnosti. Ker se lahko preživninski zahtevek na podlagi 81. člena ZZZDR le izjemoma uveljavlja kasneje in ne takoj po razpadu izvenzakonske skupnosti in to takrat, ko so za to izpolnjeni pogoji, bi sodišče prve stopnje moralo to okoliščino, ki je odločilna za odločitev o (ne)utemeljenosti preživninskega zahtevka, ugotoviti. Tak zahtevek se namreč lahko uveljavlja kasneje le, če ga izvenzakonski partner iz upravičenih razlogov ni mogel uveljavljati ob razpadu izvenzakonske skupnosti, ob tem, da to stori takoj po tem in ob nadaljnjem pogoju, da so odločilna dejstva (okoliščine), od katerih je odvisna pravica do preživnine, obstajale v času razpada izvenzakonske skupnosti in ne le ob vložitvi preživninske tožbe. Sodišče prve stopnje bi torej pravilno uporabilo določila 81. člena ZZZDR, če bi ugotovilo, zakaj je bila tožba vložena šele tri leta po prenehanju izvenzakonske skupnosti (to je upravičenost kasnejše vložitve tožbe) in obstoj odločilnih dejstev za upravičenost do preživnine že ob razpadu izvenzakonske skupnosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava (to je določil 81. člena ZZZDR) navedenih odločilnih okoliščin ni ugotovilo, je bilo potrebno zaradi pravilne odločitve o (ne)utemeljenosti preživninskega zahtevka izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo zaradi pravilne uporabe materialnega prava raziskati vse zgoraj nakazane okoliščine in pri tem upoštevati tudi kriterije, ki veljajo pri ugotavljanju upravičenosti do preživnine po 81. členu ZZZDR. Ti kriteriji so poleg upoštevanja potreb nepreskrbljenega izvenzakonskega partnerja, ki nima sredstev za življenje, ki je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, tudi upoštevanje te njegove pravice do preživljanja s strani drugega partnerja v obsegu, ki ustreza zmožnostim drugega partnerja, pri tem da se upošteva celotno premoženjsko stanje obeh partnerjev, kot tudi to, da je za priznanje preživnine po razpadu izvenzakonske skupnosti pomembna tudi okoliščina, da je razpad zveze za tistega partnerja, ki preživnino zahteva, pomenil tako hudo spremembo (poslabšanje) njegovega premoženjskega stanja, da se je njegovo nadaljnje življenje popolnoma spremenilo in mu sodišče zato prisodi preživnino. Ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo vsa navedena dejstva, bo lahko pravilno odločilo o preživninskem zahtevku tožnice. Tudi odločitev v izpodbijani sodbi glede verzijskega zahtevka, ki ga je vtoževala tožnica od toženca, je materialnopravno napačna in ne vzdrži uradnega preizkusa v smislu 2. odstavka 365. člena ZPP. Ker se preživnina lahko terja le za čas od vložitve tožbe dalje, je potrebno povračilo potrebnih stroškov zaradi preživljanja preživninskega upravičenca, ki so nastali pred vložitvijo tožbe, zahtevati s posebnim, verzijskim zahtevkom. Aktivno legitimiran za takšen zahtevek je tako po 218. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot tudi po 133. členu ZZZDR (lex specialis) tisti, ki je takšne izdatke imel, ne pa tudi oseba, zaradi katere so nastali oziroma preživljana oseba. Sodišče prve stopnje pa ga je prisodilo ravno preživninski upravičenki, torej tožnici, ki je zahtevala povrnitev sredstev za stroške, ki jih je imela pred vložitvijo tožbe, ker je toženec ni preživljal. Takšne tožničine navedbe pa bi kazale vsaj na to, da se je tožnica pred tem zmogla preživljati sama in preživnine ni potrebovala. Za ugoditev tožbenemu zahtevku v tem delu pa sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage in bi ga moralo zavrniti, saj med pravdnima strankama ni verzijskega zahtevka. Tožnica bi lahko zase zahtevala preživnino le na podlagi 50. člena ZZZDR v času trajanja izvenzakonske skupnosti, po razpadu le - te pa le na podlagi 81. člena ZZZDR. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče odločitev sodišče prve stopnje, ki se nanaša na ugoditev verzijskemu zahtevku v višini 200.666,60 SIT v breme toženca (2. točka izreka) spremenilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (4. točka 373. člena ZPP, 1977). Ker bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o preživninskemu zahtevku tožnice, je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o stroških postopka (3. točka izreka), pri tem pa za končno odločbo pridržalo tudi odločitev o pritožbenih stroških (4. odstavek 166. člena ZPP, 1977).  


Zveza:

ZZZDR člen 81, 133, 81, 133. ZOR člen 218, 218.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy01MDEwMw==