VSK sodba Cp 469/99

Jedro

Tožena stranka ne more izpodbijati zavrnilne sodbe v delu, ki se ne tiče nje, saj se njena obveznost iz sodbe s tem ne bi v ničemer spremenila. Tudi če je v tožbi tožena stranka napačno označena, pa je tožnik med pravdo to procesno pomanjkljivost odpravil s pravilno označbo toženke, se zastaralni rok pretrga že z vložitvijo tožbe.

 

Izrek

Pritožba prve tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo prvotoženi stranki in petotoženi stranki, da sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki 312.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1998 do plačila, vse v 15 dneh. Prvotoženi stranki je naložilo, da je dolžna sama plačati še 4.812.507,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1998 do plačila, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko in petotoženo stranko je zavrnilo.

V celoti pa je zavrnilo zahtevke zoper drugotoženo stranko in tretjetoženo stranko. Vzelo je na znanje umik tožbe zoper četrtotoženo stranko v stečaju. O stroških postopka pa je odločilo, da sta prvo in petotožena stranka dolžni solidarno plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 38.978,00 SIT, prvotožena stranka je dolžna sama plačati tožeči še pravdne stroške v višini 610.656,00 SIT, vse v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1998 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti drugotoženi stranki pravdne stroške v višini 52.440,00 SIT.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo le prvotožena stranka po pooblaščencu. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prva tožena stranka zatrjuje, da je bil njen ugovor zastaranja utemeljen. Po mnenju pritožnice je tožeča stranka šele z vlogo z dne 8.1.1996 kot eno od toženih strank navedla Občino P., zato je šele s to vlogo prišlo do pretrganja zastaranja, saj pred tem zoper Občino P. ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Napačna označba Občine P. kot tožene stranke ima za posledico, da se je postopek proti njej lahko sicer nadaljeval, ne pomeni, da se je tudi začel proti njej že z vložitvijo tožbe. Po mnenju pritožnice sodišče tudi ni prav odločilo, ko je peto toženo stranko zavezalo k plačilu le nominalnega zneska zavarovalne vsote. Materialna škoda zapade v plačilo z njenim nastankom, zato bi morala zavarovalnica kriti škodo do višine zavarovalne vsote z zakonitimi zamudnimi obrestmi od nastanka škode, to je od 10.12.1990 dalje do plačila. Prva tožena stranka zato predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek proti njej zavrne in naloži tožeči stranki povračilo stroškov postopka, podrejeno, da izpodbijano sodbo v 1., 2. in 5. točki izreka razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Škoda tožeče stranke, ki jo iztožuje v tej pravdi, je posledica obnovitvenih del na sosednjih zgradbah, ki so se izvajala v letu 1991. Odškodninsko tožbo sta tožnika vložila 3.11.1992. Z vložitvijo tožbe se zastaranje pretrga (člen 388 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugovor zastaranja kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeno sodišče namreč v celoti sprejema tudi razloge sodbe o tem, da je bilo zastaranje pretrgano zoper prvotoženo stranko že s tem datumom, čeprav je v tožbi bila prva tožena stranka napačno poimenovana. Ker pa je šlo za pomanjkljivost v procesni predpostavki, ki je bila med pravdo odpravljena (člen 83 Zakona o pravdnem postopku - ZPP/1977), je že z vložitvijo takšne tožbe bil zastaralni rok pretrgan. Pritožba ugovor zastaranja zato neutemeljeno ponovno načenja, saj ga je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno zavrnilo.

Prva tožena stranka ne more uspešno napadati svoje obveznosti po izpodbijani sodbi s trditvami, da bi moralo sodišče petotoženo stranko zavezati k plačilu višjega zneska in ne le nominalne zavarovalne vsote. Takšno odločitev bi lahko izpodbijala le tožeča stranka, saj je v tem delu bil njen zahtevek zavrnjen. Za prvotoženo stranko pa se obveznost po sodbi ne bi v ničemer spremenila tudi če bi bila obveznost petotožene stranke po tej sodbi višja. Zato se zoper zavrnilni del sodbe zoper peto toženo stranko prva tožena stranka ne more uspešno pritoževati. Prva tožena stranka je legitimirana za vložitev pritožbe le zoper tisti del sodbe, s katerim je ugodeno tožbenemu zahtevku proti njej (1. odst. 365. ZPP).

Ker je pritožba prve tožene stranke neutemeljena, saj so vse dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na prvotoženo stranko, pravilno in popolno ugotovljene in je v tem delu tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Glede na prehodno določbo 1. odst. 498. člena novega ZPP (Uradni list RS 96/99) je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi uporabilo še določbe ZPP iz leta 1977.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 282/2000
• VSL sodba II Cp 1824/98
• VSK sodba in sklep I Cp 1261/2004