VSK sklep Cp 703/99

Jedro

Tožeča stranka lahko umakne tožbeni zahtevek tudi tedaj, ko tožena stranka tekom postopka slednjega izpolni le deloma. Ob upoštevanju določbe 1. odst. 158. člena ZPP je tožeča stranka tudi v tem primeru upravičena do povračila bodisi sorazmernega dela stroškov postopka, kot to narekuje določba 2. odst. 154. člena ZPP, ob danih pogojih iz 3. odst. istega člena pa tudi do povračila vseh stroškov, ki jih je v postopku imela. Določbi 154. in 158. člena ZPP se namreč ne izključujeta, temveč dopolnjujeta in je zato potrebno upoštevati obe pri odmeri stroškov, ki jih je ob delni izpolnitvi zahtevka ter posledičnemu umiku tožbe potrebno priznati tožeči stranki.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se v stroškovnem delu p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje umik dajatvenega dela tožbenega zahtevka in v tem delu postopek ustavilo, medtem ko je ugotovitveni zahtevek zavrglo kot nedopusten. Ker je do umika tožbe prišlo takoj zatem, ko je tožena stranka zahtevek izpolnila in ker v zvezi z odločanjem o ugotovitvenem zahtevku niso nastali posebni pravdni stroški, je bilo na podlagi določbe 1. odstavka 158. člena v zvezi s 3. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožencu naložena obveznost, da tožnikoma povrne njune pravdne stroške.

Zoper stroškovno odločitev se pritožuje toženec, ki prvostopnemu sodišču očita zmotno uporabo določbe 158. člena ZPP. Trdi namreč, da tožbenega zahtevka ni izpolnil in je zato ta ugotovitev sodišča napačna. Ob tem opozarja, da bi bilo po njegovem mnenju sicer dopustno, da tožeča stranka umakne zahtevek v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja, kadar se pač začasna odredba v tem delu z zahtevkom prekriva, da pa ni dopusten umik tožbenega zahtevka tudi v zvezi s prepovedjo bodočih motenj. In končno pritožnik izraža svoje prepričanje, da je prvostopno sodišče tudi napačno zaključilo, da glede zavrženega dela tožbe niso nastali posebni pravdni stroški, saj je potrebno tožbo obravnavati kot celoto in zato upoštevati kriterij uspeha, ki je bil v pravdi dosežen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni sledilo očitku pritožnika, da je prvostopno sodišče pri sprejemu stroškovne odločitve zmotno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za odločitev o tem, katera stranka je dolžna nositi breme pravdnih stroškov v primeru ustavitve postopka zaradi umika tožbe, predstavlja določba 158. člena ZPP. Slednja v 1. odstavku določa, da je tožnik, ki tožbo umakne, dolžan povrniti pravdne stroške nasprotni stranki, hkrati pa predpisuje tudi edino izjemo od tega splošnega pravila. Ta je podana v primeru, ko je do umika tožbe prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka s strani toženca, ki je tedaj tudi zavezan k povračilu stroškov tožeči stranki. Slednje po oceni pritožbenega sodišča ni zanemarljivo ravno v zvezi s presojo pritožbe v predmetni pravdni zadevi, v kateri je tožeča stranka umaknila tožbo le v dajatvenem delu, ki je obsegal tako restitucijski kot prepovedni zahtevek, še naprej pa je vztrajala na ugotovitvenem zahtevku ter na zahtevku za povračilo pravdnih stroškov. Prvostopno sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je do umika dela tožbe prišlo zaradi tega, ker je toženec na podlagi izdane začasne odredbe tožnikoma izročil ključe zamenjanih ključavnic vrat poslovnega prostora in skladišča ter s tem tožeči stranki omogočil vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Upoštevaje navedene ugotovitve prvostopnega sodišča je tako potrebno zaključiti, da ne držijo pritožnikove trditve, češ da postavljenega tožbenega zahtevka ni nikoli niti deloma izpolnil. Ob tem je potrebno opozoriti, da že iz same trditvene podlage tožbe jasno izhaja, da naj bi toženec izvršil zatrjevano motilno dejanje s tem, da je z zamenjavo ključavnic odvzel tožeči stranki posest navedenih prostorov.

Slednje pa ni nepomembno, saj je v tovrstnih posestnih pravdah ravno restitucijski zahtevek, ki ga je s spoštovanjem začasne odredbe izpolnil toženec, bistvenega pomena za dosego namena posestnega varstva, ki se kaže v vzpostavitvi takšnega posestnega stanja, kakršno je obstajalo pred zatrjevanim posegom v posest. Tega pa zgolj z uveljavljanjem prepovednega zahtevka ni moč doseči.

Pritožnik ima v določeni meri sicer prav, ko smiselno zatrjuje, da ravno prepovednega dela zahtevka ni nikoli izpolnil, vendar pa slednje na sprejeto odločitev o stroških ne more vplivati. Pritožbeno sodišče namreč meni, da zaradi opustitvene narave prepovednega zahtevka, s katerim se zavezancu nalaga neko pasivno ravnanje v bodočnosti, toženec tega tekom postopka niti ob najboljši volji ni mogel izpolniti. Pritožnikovo stališče, da je zaradi opisanega umik tožbe v tem delu nedopusten, pa je pravno povsem zgrešeno. Upoštevaje načelo dispozitivnosti, ki je eno temeljnih v pravdnem postopku, lahko pride do umika tožbe vselej tekom postopka in tako tudi tedaj, ko tožena stranka postavljeni zahtevek izpolni le deloma. Tožeča stranka pa je ob upoštevanju že citirane določbe 1. odst.158. čl. ZPP tudi v tem primeru upravičena do povračila bodisi sorazmernega dela stroškov postopka, kot to narekuje določba 2. odstavka 154. člena ZPP, ob danih pogojih iz 3. odstavka istega člena ZPP pa tudi do povračila vseh stroškov, ki jih je v postopku imela. Pritožbeno sodišče namreč sodi, da se v teh primerih določbi 154. ter 158. člena ne izključujeta, temveč dopolnjujeta in je zato potrebno upoštevati obe pri odmeri stroškov, ki jih je ob delni izpolnitvi zahtevka ter posledičnemu umiku tožbe potrebno priznati tožniku. Glede na podane ugotovitve, da je ravno restitucijski zahtevek, s katerim sta tožnika zopet želela pridobiti posest na prostorih, v katerih sta izvajala svojo dejavnost, bil bistvenega pomena, velja zaključiti, da v zvezi z obravnavanjem prepovednega zahtevka niso nastali posebni stroški postopka. Da je temu tako pa nedvomno priča tudi nadaljno ravnanje tožnikov, ki sta v izogib nadaljnih sporov s tožencem prostore takoj izpraznila ter se odselila drugam in tako sploh izgubila interes do uveljavitve tega dela tožbenega zahtevka. Zato pa sta še naprej vztrajala na ugotovitvenem zahtevku, ki je v posestnih sporih sicer povsem običajen, vendar pa glede na dajatveno naravo posestne tožbe nepotreben. Na zadnji glavni obravnavi je do istega zaključka prišlo tudi prvostopno sodišče, ki je brez nadaljnega obravnavanja zadeve postopek zaključilo ter takšen zahtevek zavrglo. Pritožbeno sodišče sicer ni spregledalo tega, da je slednje povzročilo določene stroške postopke, in sicer plačilo sodne takse za izpodbijani sklep, ki jo sicer v primeru, ko bi prišlo le do ustavitve postopka, ne bi bilo potrebno plačati. Toda upoštevaje dejstvo, da so celokupni pravdni stroški tožeče stranke znašali dobrih 70.000,00 SIT, taksa za sklep pa le 1.500,00 SIT, velja pritrditi razlagi prvostopnega sodišča, da zaradi sorazmerno majhnega dela zahtevka, s katerim tožeča stranka ni uspela zmagati, posebni stroški pravdnega postopka niso nastali. V skladu z vsem navedenim pritožbeno sodišče zaključuje, da prvostopno sodišče očitane kršitve materialnega prava ni storilo, zaradi česar je bilo potrebno v skladu z določbo 2.točke 380. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno ter v stroškovnem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 757/2003
• VSC sklep Cp 1004/2004
• VSL sklep II Cp 4843/05