<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Cp 959/99

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1999:CP.959.99
Evidenčna številka:VSK0000277
Datum odločbe:14.12.1999
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna stvar - poklicna bolezen - povrnitev negmotne škode

Jedro

Azbestni prah je nevarna stvar in njegovo daljše, neposredno vdihavanje občutno škoduje zdravju. Razvoj poklicne bolezni azbestoze pri tožniku, nastale zaradi opisanega vplivanja azbestnega prahu pri delu, ki ga je opravljal, pomeni škodo, za katero odgovarja tožena stranka kot imetnica te nevarne stvari v času škodnega dogodka in je zato odškodninsko odgovorna.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna palačati tožeči stranki 5.000.000,00 SIT odškodnine, zaradi posledic poklicnega obolenja azbestoze, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, to je od 26.5.1999, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 151.250,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.5.1999 dalje, v 15 dneh." V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, kot neutemeljeni zavrneta ter se v preostalem, izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.500.000,00 SIT odškodnine zaradi posledic poklicnega obolenja azbestoze z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe na prvi stopnji dalje, vse v 15 dneh. Glede stroškov postopka je odločilo, da sta pravdni stranki dolžni nositi vsaka svoje stroške. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki, ki je zaradi proizvodnje, v kateri se je uporabljal azbest, poklicno zbolela za azbestozo, saj azbestni prah predstavlja nevarno stvar, katere imetnica v času škodnega dogodka je bila tožena stranka.

Zoper to sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, 1977). Tožena stranka je tudi odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, s katerim je bil zavrnjen višji tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ter zoper odločbo o stroških postopka, tožena stranka pa se pritožuje zoper ugodilni del sodne odločbe, to je zoper temelj odškodninskega zahtevka, kot tudi zoper višino prisojene odškodnine. Obe pravdni stranki pa pritožbenemu sodišču smiselno predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka v obrazložitvi pritožbe najprej navaja, da je prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizka, saj je tožniku bolezen azbestoza pustila hude posledice na njegovem zdravju in ga priklenila na dom in posteljo ter iztrgala iz zunanjega sveta. Res je, da ob tem tožnik boluje tudi za drugimi boleznimi, vendar mu dejansko največjo težavo predstavlja zmanjšanje kapacitete pljuč, kar pa je posledica azbestoze. Zaradi tega ne zmore več nobenega dela, tudi hoje po stopnicah, saj težko diha in si pomaga z inhalatorji. Zaključek sodišča, da ima že 66 let pa še ne pomeni, da ne zmore več nobenega dela zaradi te starosti. Tudi ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožnik doslej utrpel le lažje bolečine ne drži, saj je bil večkrat hospitaliziran, ambulantno pregledan, opravil je številne preiskave, vse zaradi azbestoze. Pregled številnih zdravljenj kaže, da se tožnik stalno bori za življenje in se bo tudi v bodoče, ko bodo telesne bolečine zastrašujoče, saj se bo kapaciteta pljuč zmanjševala. Zato je tudi odškodnina za telesne bolečine prenizko odmerjena glede na težo trpljenja. Končno pa se tožnik pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da niso odmerjeni v skladu z uspehom v pravdi.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti verifikacijo bolezni tožnika po postopku kot ga določa Pravilnik o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in ki ga opravlja za to določena interdisciplinarna komisija.

Čeprav se je tožena stranka načelno sicer strinjala s postavitvijo izvedenke medicinske stroke dr. Dodič Fikfakove, pa njeno izvedensko mnenje ne more biti pristojno za verifikacijo tožnikove bolezni, niti za določanje višine odškodnine, saj je za to pristojna le navedena komisija. Pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka bi moralo tudi uporabiti v skladu s 73. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja določbe 154. člena ZOR o splošni odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s spisom ZPIZ, iz katerega je razvidno, da tožnik boluje za različnimi obolenji in da torej azbestoza ni edini razlog za takšno tožnikovo zdravstveno stanje. Tako je sodišče prve stopnje napačno ocenjevalo utemeljenost odškodnine pri telesnih bolečinah, saj ni izkazano katere so nevšečnosti, ki jih je tožnik imel ob zdravljenju in hospitalizaciji leta 1995. Glede bodočih telesnih bolečin pa ni upoštevalo pravne podlage iz 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tudi glede strahu je že izvedenka izpovedala, da psiholoških pregledov glede strahu ne opravlja in bi sodišče prve stopnje moralo zato postaviti izvedenca klinične psihologije. Zato je sodišče o višini odškodnine odločalo najmanj na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni imelo podlage niti za potrditev poklicne bolezni azbestoze, niti za dosojeno višino odškodnine.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena v spodaj navedenem obsegu, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

K pritožbi tožene stranke glede temelja odškodninskega zahtevka: Pritožbeno sodišče je najprej obravnavalo pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi je ta izpodbijala temelj odškodninskega zahtevka in sicer tako vprašanje obstoja poklicne bolezni azbestoze pri tožniku, kot tudi odgovornost tožene stranke za škodo, ki je zaradi te poklicne bolezni nastala tožniku.

Dejstvo, da je tožnik zbolel za boleznijo azbestoze (plevropulmonalna azbestoza), je sodišče prve stopnje povsem prepričljivo ugotovilo. To namreč izhaja tako iz izvida, ki ga je izdal Inštitut za pljučne bolezni in tbc Golnik (A2), kot tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke, ki jo je angažiralo sodišče prve stopnje. Sodna izvedenka je v njem tudi potrdila, da se bolezen azbestoza, ki jo ima tožnik, uvršča med tiste poklicne bolezni, ki jih določa Pravilnik o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (UL RS št. 26/97, v nadaljevanju Pravilnik). Pri tem pa okoliščina, da na podlagi istega Pravilnika opravlja verifikacijo poklicne bolezni posebna interdisciplinarna komisija, ne more spremeniti tega, da je bilo pri tožniku medicinsko ugotovljeno, da ima plevropulmonalno azbestozo. Izvedba dokaza, kot ga predlaga tožena stranka v pritožbi in sicer verifikacija tožnikove bolezni s strani interdisciplinarne komisije, zgornje ugotovitve ne bi spremenila in tako vplivala na drugačno odločitev. Tudi očitki tožene stranke glede strokovnosti sodne izvedenke dr. Dodič Fikfakove, so neutemeljeni in dokazno nepodprti in jih je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Končno pa se je s postavitvijo sodne izvedenke strinjala tudi tožena stranka, ki bi lahko, v kolikor bi bila prepričana, da je izdelano izvedeniško mnenje zanjo nesprejemljivo, predlagala postavitev drugega izvedenca.

Ob ugotovljenem dejstvu, da ima tožnik plevropulmonalno azbestozo, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi vzročno zvezo med tožnikovo poklicno boleznijo in njegovim delom pri toženi stranki.

Azbestni prah je namreč nevarna stvar, njegovo daljše neposredno vdihavanje pa občutno škoduje zdravju. Zato pomeni razvoj poklicne bolezni azbestoze pri tožniku, nastale zaradi opisanega daljšega in neposrednega vplivanja azbestnega prahu pri delu, ki ga je opravljal, škodo, za katero odgovarja tožena stranka kot imetnica te nevarne stvari v času škodnega dogodka. Zaradi tega je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je za posledice nastale škode podana odškodninska odgovornost tožene stranke, materialnopravno pravilna.

Neutemeljeno pa tožena stranka v pritožbi ponavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokazni predlog s pribavo spisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Ugotovitve, ki izhajajo iz dokumentacije ZPIZ in se verjetno nanašajo na tožnikovo invalidsko upokojitev, ne bi prinesle drugačne odločitve o stvari, saj to, da tožnik boluje za drugimi obolenji, izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo pri odločanju. Pri tem je sodna izvedenka tudi skušala čim bolj ločiti vpliv drugih bolezenskih stanj na zdravstveno stanje tožnika od vpliva plevropulmonalne azbestoze. Zato ugotavljanje tega, katera druga obolenja ima še tožnik ob azbestozi niti ni pravnorelevantno in je bistveno predvsem to, da se vpliv plevropulmonalne azbestoze na tožnikovo zdravstveno stanje kar najbolj loči od ostalih obolenj pri odločanju o odškodninskem zahtevku. To pa je sodna izvedenka pri izdelavi izvedenskega mnenja tudi upoštevala. O pritožbah obeh pravdnih strank glede prisojene višine odškodnine: Ob zgoraj ugotovljeni vzročni zvezi med tožnikovo poklicno boleznijo azbestozo in odškodninsko odgovornostjo tožene stranke, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede prisojene višine odškodnine.

Pravno podlago za odločitev o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo predstavljajo določbe 1. in 2. odstavka 200. in 203. člena ZOR, na podlagi katerih sodišče pri odločanju o odškodninskem zahtevku upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine tako, da ta ni v nasprotju z njeno naravo in splošnim družbenim namenom. Pri določanju odškodnine je potrebno upoštevati tako širše okoliščine in sicer z medsebojno primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin, kot tudi specifične okoliščine pri posameznem odškodninskem upravičencu (vpliv objektivne prizadetosti na njegovo duševnost, ki se kaže v duševnih bolečinah, ob upoštevanju elementov kot so starost, spol, poklic). Odškodnina je zato povezana z individualizacijo posameznega škodnega primera. V konkretnem primeru je moralo sodišče upoštevati, da gre za presojo škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi poklicne bolezni. Za takšno poklicno bolezen kot je tožnikova pa je značilno, da se pod neposrednim vplivom zdravju škodljivih delovnih pogojev razvija v daljšem časovnem obdobju in je tako tudi tožnik za škodo, torej njen obseg in višino ter povzročitelja, izvedel šele ob postavitvi končne diagnoze leta 1995. Pri tem je sodišče moralo upoštevati tudi povsem specifičen položaj tožnika, ki se po mnenju sodne izvedenke kaže v tem, da ima tožnik tudi druge bolezni, ki vplivajo na njegovo zdravstveno stanje.

Po njenem mnenju to pomeni, da so vsa pri tožniku prisotna obolenja tako medsebojno prepletena, da je težko razmejiti vpliv posamezne bolezni, v predmetni zadevi poklicne azbestoze, na tožnikovo zdravstveno stanje, saj vse bolezni vplivajo nanj skupno. Tako je pri izdelavi izvedenskega mnenja skušala čim bolj natančno razmejiti vpliv same azbestoze.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin, je torej pritožbeno sodišče presojalo, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika in izvedenskega mnenja ugotovilo, da tožnik izključno zaradi posledic poklicne bolezni azbestoze težje diha, kašlja in ima restrikcijo, kar povzroča manjšo kapaciteto pljuč in kar zato vse vpliva na to, da ne zmore več brez napora opravljati vsakodnevnih opravil. Glede na te omejitve tožnikovih življenjskih aktivnosti, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da zaradi tega trpi duševne bolečine. Ker je ta oblika škode trajne narave, je sodišče prve stopnje glede trajnih posledic na podlagi izvedeniskega mnenja ugotovilo, da gre za neozdravljivo bolezen, ki stalno napreduje, z veliko verjetnostjo razvoja pljučnega raka. Torej je povsem utemeljen zaključek o tem, da tožnik trpi telesne in duševne bolečine, ki se bodo z razvojem bolezni in slabšanjem njegovega zdravstvenega stanja le večale. Ob upoštevanju tako ugotovljenih okoliščin, pa pritožba tožnika utemeljeno opozarja na to, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, priznati višjo odškodnino in sicer odškodnino v višini 1.700.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je zato iz tega razloga pritožbi tožnika v tem delu ugodilo tako, da je iz tega naslova priznalo za 500.000,00 SIT višjo odškodnino. Kolikor pa je tožnik za to obliko škode zahteval več oziroma v celoti odškodnino iz tožbe v višini 4.723.332,00 SIT, je ocenilo, upoštevajoč ostale podobne primere v sodni praksi in tudi specifičen položaj tožnika zaradi vplivanja drugih bolezni na zmanjšanje življenjske aktivnosti, da je v ostalem pritožba v tem delu neutemeljena. Na podlagi tega, je zato tudi pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Po oceni pritožbenega sodišča pa je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter iz naslova pretrpljenega in bodočega strahu, primerna in sta zato pritožbi tožnika glede prve oblike in tožene stranke glede obeh neutemeljeni.

Bodoče in pretrpljene telesne bolečine je sodišče prve stopnje presojalo v smislu 200. in 203. člena ZOR in ugotovilo, da je zaradi azbestoze tožnik doslej trpel telesne bolečine manjše intenzitete.

Tožnik je moral ves ta čas opraviti tudi številne ambulantne preglede, preiskave, zaradi azbestoze pa je bil tudi hospitaliziran.

Vse to je za tožnika predstavljalo nevšečnosti. Glede na prognozo bolezni pa bo moral te preglede gotovo prenašati tudi v bodoče, pri tem pa bodo bolečine zaradi napredovanja bolezni, vedno intenzivnejše. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 1.500.000,00 SIT, primerna.

Pri presojanju primerne odškodnine za strah, ki jo s svojo pritožbo izpodbija le tožena stranka, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik ob seznanitvi, da je zbolel za neozdravljivo boleznijo, doživel hud primarni strah, ki je po mnenju sodne izvedenke mejil na paniko, ob tem pa je nanj vplival tudi "kolektivni" strah, ki so ga doživljali zaposleni pri toženi stranki ob spremljanju te bolezni pri obolelih sodelavcih. Sekundarni strah ima po mnenju sodne izvedenke podlago v zavesti tožnika, da je zbolel za neozdravljivo boleznijo, ki je kronična in stalno napreduje, z veliko verjetnostjo nastanka pljučnega raka s poprečno 11 mesečno dobo preživetja. To za tožnika pomeni, da je pri njem prisotna posebna oblika stalno trajajočega strahu (sekundarni strah). Višina denarne odškodnine mora zato izhajati ravno iz te specifične oblike strahu, ki je za tožnika pomenila in bo to gotovo pomenila tudi v bodoče, bistven poseg v njegovo duševno ravnovesje, ki je bilo in je nedvomno porušeno. Strah je pri takšni obliki bolezni torej stalno prisoten v zavesti obolelega s tem, ko se oboleli stalno zaveda, da gre za neozdravljivo in kronično bolezen, katere najverjetnejša prognoza je nastanek pljučnega raka. Ob takšni podlagi je zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenega in bodočega strahu v višini 1.800.000,00 SIT povsem utemeljena in primerna in je pritožba tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena.

Njene pritožbene navedbe o tem, da bi to obliko škode moral oceniti klinični psiholog, pa so neupoštevne, saj jo je povsem sprejemljivo pojasnila že sodna izvedenka.

Na podlagi navedenega je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo, pritožbi tožnika pa deloma ugodilo in sicer tako, da je zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti za 500.000,00 SIT (iz 1.200.000,00 SIT na 1.700.000,00 SIT), torej skupno iz 4.500.000,00 SIT na 5.000.000,00 SIT denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Na podlagi tega je bilo potrebno ustrezno spremeniti tudi izrek izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, kot je razviden iz izreka te sodne odločbe (4. odstavek 373. člena ZPP, 1977).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP (1977) odločalo o stroških vsega postopka. Stroške postopka do izdaje sodbe na prvi stopnji je sicer že odmerilo sodišče prve stopnje, vendar je njihova porazdelitev glede na uspeh v pravdi sedaj različna. Ob tem velja tudi poudariti, da pritožba tožnika utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje stroškov postopka ni odmerilo v skladu z uspehom v pravdi s tem, ko je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, saj je tožnik z izpodbijano sodbo uspel s 75% deležem, tožena stranka pa s 25% deležem, kar pa ne upravičuje uporabe 2. odstavka 154. člena ZPP(1977) in odločitve o tem, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Glede na zgoraj navedeni spremenjeni uspeh v pravdi, je bilo torej potrebno spremeniti stroškovno odločbo.

Ob upoštevanju taksne in odvetniške tarife, znašajo skupni stroški tožnika 283.218,00 SIT. Ker je tožnik zaradi spremenjene sodbe uspel z 78%, mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove stroške postopka v tem razmerju in sicer v višini 220.910,00 SIT. Stroški tožene stranke na prvi stopnji znašajo 316.634,00 SIT in glede na njen 22% uspeh v pravdi, ji je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške v višini 69.660,00 SIT. Po pobotanju obeh stroškovnih odločb je zato tožena stranka dolžna tožniku povrniti 151.250,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji.

 


Zveza:

ZOR člen 173, 174, 200, 203, 173, 174, 200, 203.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MDA5NA==