VSK sodba Cp 663/99

Jedro

Za oderuško pogodbo morata biti kumulativno izkazana tako subjektivni kot objektivni element. Če subjektivni element ni izkazan, potem ni več potrebno ugotavljati obstoja objektivnega elementa.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je pisna kupoprodajna pogodba z dne 15.7.1992 sklenjena med prodajalcem M.S. in kupcem M.

d.o.o. nična. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 23.077.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1992 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške oziroma da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije od zneska 461.000 DEM z obrestmi kot jih priznava Ljubljanska banka d.d. za devizne vloge v DEM na vpogled od 15.7.1992 dalje do plačila po omenjenem tečaju na dan plačila.

Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 527.575,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.1999 dalje.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter napadeno sodbo spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje prišlo do zmotnih zaključkov, da nista izpolnjena subjektivni in objektivni element glede zatrjevane ničnosti kupoprodajne pogodbe. Iz izvedenih dokazov je namreč mogoče ob pravilni interpretaciji več kot evidentnem obstoju stiske, težkega gmotnega stanja tožnika, lahkomiselnosti in odvisnosti, pri čemer je tudi evidenten namen nasprotne stranke, da je to stanje izkoristila, šteti, da gre za oderuško pogodbo. Prav tako je prvostopno sodišče povsem prezrlo oziroma ni upoštevalo nadaljnjega pomembnega dejstva, da ni bilo volje za sklenitev kupoprodajne pogodbe, pač pa listine zaradi zavarovanja skrajno pretiranih terjatev tožene stranke. Tožnik je prepričljivo pojasnil, da ob podpisu kupoprodajne pogodbe nikakor ni imel v mislih in ni želel prenesti lastninske pravice na toženo stranko, še zlasti ne za smešno nizko ceno plačljivo le s terjatvijo.

Da je bilo v bistvu tako, so potrdile priče tožene stranke. S tem dejstvom se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Posebej naj bi na to kazala nesporna dejstva, ki dokazujejo dejanski dogovor, to je, da je bila pogodba zapisana in podpisana izključno v namenu zavarovanja in ničesar drugega. To izhaja tudi iz dodatnega plačila. Če bi šlo res pri sporni pogodbi za kupoprodajno pogodbo, kasneje do dodatnega plačila ne bi prišlo in tudi ne bi bil potreben obračun, ki ga je kasneje tožena stranka ponujala tožniku. Tožena stranka sama priznava, da prava vsebina sporne listine ni bila kupoprodajna pogodba, kar je potrdila tudi priča D.G. Iz njegovega pričevanja izhaja le evidenten interes tožene stranke prisiliti tožnika, da se poplačajo terjatve tožene stranke. Tožena stranka tudi ni nikdar trdila, da bi nepremičnino kupila za svoje ali druge poslovne namene, pač pa je šlo izključno za izvedbo poplačila njihove terjatve od tožnikovega podjetja. Vzporedno s tem pa je tožeča stranka tudi evidentno pojasnila na kakšen način je tožena stranka skomponirala svojo terjatev, ki je rasla kot gobe po dežju. V takšnih okoliščinah in za tožečo stranko nesporni ugotovitvi, da je bil tožnik oziroma njegova firma v finančni stiski, je tožena stranka izkoristila prav to. Tožnik je ob tej situaciji izključno z namenom zavarovanja, nikakor pa ne z namenom prodaje podpisal sporno listino. Za tožečo stranko so subjektivni elementi evidentno izkazani, prav tako pa tudi, da v resnici ni bilo volje za sklenitev kupoprodajne pogodbe.

Glede objektivnih elementov pa obstoji cenitev izvedenca, ki krepko in bistveno odstopa od vrednosti v pogodbi oziroma od navedbe vrednosti, za katero naj bi tožena stranka nepremičnino kupila. Zelo natančo je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 28.12. skupaj s prilogami pojasnila, za kakšno terjatev tožene stranke je šlo in po izračunih tožeče stranke gre za terjatev 447.474,00 takratnih din.

Naročnik P. d.o.o. je plačal v celoti ta znesek kot avans, kasneje pa so se gradbena dela povečala po situaciji in sklenjenem aneksu še za znesek 717.551,00 SIT. Od petih posojil v zneskih glavnic 2.520.000,00 SIT je tožena stranka dobila vrnjen znesek 800.000,00 SIT in bi bila dolgovana le še glavnica v znesku 1.720.000,00 SIT. Za ta znesek je tožena stranka dobila celotno sporno nepremičnino.

Razlog za podpis takšne pogodbe je lahko le stiska oziroma da se nekoga izkoristi oziroma zlorabi njegovo zaupanje. Sama pogodba je evidentno nična tako v obliki kupoprodajne pogodbe prav tako pa ob dejanski vsebini, če bi šlo za dogovor o načinu zavarovanja terjatve.

Tudi pri nadaljnji prodaji kupcu M. je zapis pogodbe odstopal od resnice. Tako je nesporno plačal najmanj 40.000 DEM več, kar je tožena stranka izročila tožeči stranki, pri tem pa je bistven podatek, da je temu kupcu tožena stranka formalno prodala nepremičnino za isti znesek, kot jo je kupila od tožnika, kar pa ni res, saj je omenjenih 40.000 DEM tožniku izročila. Posel pa je tožena stranka vezala s sklenitvijo drugega posla, to je gradbeno pogodbo in je zaradi tega tudi med tema dvema strankama spor pri sodišču.

Pritožba ni utemeljena.

V okviru tožbenih trditev, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 15.7.1992 za objekt na parceli ...

vložne številke ... k.o. O. nična, ker vsebuje elemente oderuške pogodbe po 141. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je sodišče prve stopnje izvedlo in ocenilo številne dokaze ter naredilo pravilne materialnopravne zaključke, da navedena kupoprodajna pogodba ni nična, ker niso izkazani potrebni elementi za obstoj oderuške pogodbe. Za oderuško pogodbo gre, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga drugega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal, storil ali se zavezal dati ali storiti (1. odst. 141. čl. ZOR). Za obstoj odruštva morata biti kumulativno podana subjektivni element (obstoj stiske ali težkega gmotnega stanja drugega, neizkušenost, lahkomiselnost in odvisnost in namen drugega, da to stanje izkoristi) in objektivni element (očitno nesorazmerje dajatev). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala niti obstoja subjektivnega niti obstoja objektivnega elementa oderuške pogodbe.

Tožeča stranka trdi, da je obstoj subjektivnega elementa podan, ker je bil tožnik izigran s strani tožene stranke ob nesporni ugotovitvi, da je bil tožnik oziroma njegova firma v finančni stiski; tožena stranka pa je izkoristila prav to. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča izčrpno obrazložilo, da je sicer tožeča stranka bila v določenih finančnih težavah, vendar je te zelo uspešno prebrodila, saj je postavljeni projekt polnilnice pijač realizirala v L.. Če bi bila v tako težkem finančnem stanju gotovo tega projekta, ki je finančno zahteven, ne bi mogla realizirati. Prav z ničemer pa tožeča stranka ni izkazala svoje trditve, da bi tožena stranka izkoristila neizkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost tožeče stranke in jo prisilila v sklenitev kupoprodajne pogodbe. Kakšna naj bi ta prisila bila, tožeča stranka ne pove, sodišče prve stopnje pa je zanesljivo ugotovilo ravno nasprotno, da je tožena stranka z razumevanjem čakala, da bo tožnik svoje finančne težave razrešil in šele nato, ko je neizpolnitev obveznosti s strani tožeče stranke že toženo stranko pripeljala v kritično finančno situacijo, sta sklenili omenjeno kupoprodajno pogodbo. Razlaga tožeče stranke naj bi prisila bila v tem, da je terjatev tožene stranke naraščala, pa nikakor ni prevarljiva, kajti tekom postopka je bila ugotovljena višina terjatve tožene stranke, za katero pa ni izkazano, da bi naraščala na način kot je to prikazovala v pritožbi tožeča stranka. Kljub temu, da subjektivni element oderuške pogodbe ni podan, je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi obstoj objektivnega elementa, za katerega je tudi ugotovilo, da ni izkazan. Ker pa morata za obstoj oderuške biti izkazana oba elementa kumulativno, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o neobstoju objektivnega elementa, ker to ni potrebno.

Tako tekom postopka kot v pritožbi pa tožeča stranka zatrjuje, da je bila prava volja strank ob podpisu sporne kupoprodajne pogodbe skleniti pogodbo za zavarovanje terjatve tožene stranke. Tožeča stranka svojih trditev tekom postopka ni konkretizirala in sodišču prve stopnje neopravičeno očita, da se s tem vprašanjem ni ukvarjalo.

Po oceni pritožbenega sodišča pa te trditve ne držijo, kajti iz zaključkov sodišča prve stopnje jasno izhaja, da v določenem primeru ne gre za navidezno pogodbo iz 1. odst. 66. čl. ZOR. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo za sporni objekt. Jasna opredelitev, da gre za kupoprodajno pogodbo izhaja iz zapisa pogodbe in iz ostalih dokazov, ki jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi ter skrbno ocenilo. V pritožbi se tožeča stranka sklicuje na nesporna dejstva, ki naj bi dokazovala, da je šlo za sklenitev zastavne pogodbe. Kakšna naj bi ta nesporna dejstva bila pa pritožba ne pove, trdi le, da je bilo tožeči stranki dodatno nakazalo 40.000 DEM, kar naj bi po mnenju pritožnika kazalo na to, da je bila sklenjena zastavna pogodba in ne kupoprodajna pogodba, saj če bi šlo za kupoprodajno pogodbo, do dodatnega obračuna ne bi prišlo. Po mnenju pritožbenega sodišča to razlogovanje kaže ravno na nasprotno in to, da pri zastavni pogodbi ne pride do plačila, dodatno plačilo kupnine pa ni izključeno pri kupoprodajni pogodbi, če se stranki tako sporazumeta, kar je v določenem primeru očitno tudi bilo. Tudi ne držijo trditve pritožbe, da tožena stranka priznava, da prava vsebina kupoprodajne pogodbe ni bila prodaja nepremičnine. Te trditve so protispisne, enako kot tudi naj bi to dejstvo izhajalo iz izpovedi D.G. Ta je namreč izrecno zanikal, da bi bila sklenjena pogodba o zavarovanju, ker to ni bil namen pravdnih strank, saj je tožena stranka svojo terjatev že imela zavarovano. Ker torej tožeča stranka ni izkazala, da bi šlo za navidezno pogodbo, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi na tej podlagi zavrnilo. Ker prvostopno sodišče ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki so zgolj pavšalno zatrjevani v pritožbi, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 578/99
• VSL sklep II Cp 2122/93
• Sodba II Ips 102/94