VSK sodba Cp 670/99

Jedro

Čim je sodišče oškodovancu priznalo odškodnino za nove avtomobilske dele, mu mora priznati tudi prometni davek in ni potrebno tožniku posebej izkazovati, da je prometni davek plačal.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg že določene odškodnine še 19.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.8.1993 dalje do plačila in poleg že priznanih stroškov pravdnega postopka povrniti še 11.312,00 SIT stroškov postopka.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 28.295,00 SIT v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožeči stranki priznalo odškodnino v znesku 44.566,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.8.1993 dalje do plačila. Tožeči stranki je dolžna tožena stranka povrniti tudi pravdne stroške v znesku 28.353,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka v delu, v kolikor je bil tožbeni zahtevek zavrnjen iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi zatrjuje, da so uveljavljeni pritožbeni razlogi drug z drugim povezani, zato jih skupaj obravnava. Meni, da je za odpravo poškodb na tožnikovem vozilu bilo potrebno uporabiti nove dele, katere je navedel po tržnih cenah in v svojem cenilnem poročilu ocenil izvedenec. Ta je bil tudi zaslišan neposredno in sodišče, kot sledi iz obrazložitve sodbe, sprejema njegovo mnenje kot nepristransko in verodostojno. Glede na to oceno verodostojnosti, ki je pravilna, bi sodišče po logični nujnosti moralo priznati pri vrednosti novih delov za odpravo poškodb tudi vrednost prometnega davka. Prav tako je sodišče nepravilno obračunalo delovno uro, ki je bila potrebna za delo pri vgradnji novih razervnih delov v poškodovano vozilo. Po oceni in izpovedi stalnega sodnega izvedenca je vrednost ure ocenjena v višini 1.600,00 SIT. Gre za vrednost delovne ure mehanika oziroma avtokleparja, ki jo je izvedenec povzel po stanju na tržišču. Po mnenju pritožbe ni pravilno, da sodišče glede vrednosti ure sledi priči G., ki je zaposlena pri toženi stranki in je povedala za normative delovne ure, ki naj bi znašala 900,00 SIT. To so notranja pravila tožene stranke, ki nimajo odločilne vloge in ne zavezujejo sodišča. Pri vrednotenju delovne ure sodišče ni upoštevalo prepričljive izpovedi tožnika, ki je povedal, da je avtokleparju plačal za popravilo vozila 200.000,00 SIT. To samo potrjuje mnenje izvedenca, za katerega je sodišče ugotovilo, da je pravilno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da temu prizna ceno delovne ure, kot jo je ugotovil izvedenec in 2.400,00 SIT iz naslova prometnega davka.

Pritožba je utemeljena.

Oškodovanec je dal svoje poškodovano vozilo sam popraviti in zato uveljavlja vrnitev tistih stroškov, ki jih je imel za popravilo vozila. S popravilom vozila je postala nedenarna premoženjska škoda denarna škoda. Priznati mu je zato potrebno nadomestilo v višini dejanskih izdatkov za porabljeni material in denarno protivrednost vloženega dela. Sodišče prve stopnje je vse dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, priznalo je tožniku denarno nadomestilo za nove dele, ki jih je vgradil v avtomobil. Pri tem pa je napačno štelo, da bi moral tožnik izkazati, da je nove dele kupil in plačal prometni davek ter šele v tem primeru bi mu prometni davek sodišče priznalo. Takšna odločitev je po oceni pritožbenega sodišča napačna, kajti čim je sodišče tožeči stranki priznalo odškodnino za nove avtomobilske dele, potem pomeni vrednost teh tudi prometni davek in tožniku ni potrebno posebej dokazovati, da je prometni davek plačal. Tudi kar se tiče cene za delovno uro, je po mnenju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje napačna. Tožnik je višino delovne ure izkazal z mnenjem izvedenca, katero je sodišče sprejelo kot strokovno pravilno in verodostojno. Tožnik je tudi zaslišan kot stranka povedal, da je avtokleparju plačal za popravilo avtomobila 200.000,00 SIT, da pa mu ta računa ni izstavil. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožnik izkazal kolikšna je bila višina delovne ure in tožena stranka samo s svojimi internimi pravili, da je takrat veljala višina delovne ure 900,00 SIT to ne more izpodbiti.

Posebej pa ta pravilnik ni osnova, na podlagi katere bi se lahko sodišče oprlo pri ugotavljanju višine delovne ure za obrtniške storitve. Pritožbeno sodišče je zato iz navedenih razlogov pritožbi tožeče stranke ugodilo in na podlagi 4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo še 19.900,00 SIT odškodnine, kar predstavlja razliko za plačilo delovnih ur in prometnega davka.

Zaradi spremembe sodbe je tudi uspeh v sporu pravdnih strank nekoliko drugačen in sicer je tožeča stranka uspela s 54 % svojega zahtevka, tožena pa 46 %. V razmerju s tem uspehom je pritožbeno sodišče spremenilo tudi razmerje glede plačila stroškov postopka, katere mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v razmerju 40.065,00 SIT in je zato za navedeno razliko pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovni izrek. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, katere je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo na 28.295,00 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1348/2003
• VSL sklep I Cp 1851/2000
• VSM sklep I Cp 1872/2004