VSK sodba Cp 88/99

Jedro

Odvzem svetlobe, razgleda in zračnosti lahko predstavlja imisije, ki pa postanejo nedopustne šele tedaj, ko presežejo določen prag tolerance, ki je vzpostavljen z namenom zagotovitve stanja ravnotežja pri izvrševanju lastninske pravice različnih upravičencev. Občinski odlok o pomožnih objektih, ki prepoveduje postavitev objektov tik ob meji brez soglasja prizadetega soseda, je upošteven le v upravnem postopku, zato kršitev odloka sama po sebi ne vpliva na utemeljenost pravnega varstva po 5. členu ZTLR v postopku pred sodiščem.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sporni prizidek tožene stranke moti tožnika, vendar pa ne v tolikšni meri, ki bi opravičevala nudenje pravnega varstva. Odvzem svetlobe, sonca in zračnosti lahko predstavlja nedopustno imisijo po 5. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) le tedaj, ko tovrstni negativni vplivi na sosednjo nepremičnino presegajo krajevno običajno mero. Ravno ta pogoj pa v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. S pomočjo izvedenca je bilo namreč ugotovljeno, da je slaba preglednost z njune nepremičnine proti severu predvsem posledica goste zazidave celotne soseske, le v manjši meri pa lege sporne lope. Slednja pa tudi ne vpliva na prezračenost parcele tožnikov, saj pretežno pritlična gradnja hiš v ulici omogoča, da je ta še vedno povsem primerna. Na podlagi teh ugotovitev je prvostopno sodišče tako zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala odstranitev sporne lope. Ker lega slednje ni imela za posledico niti nastanka škode v obliki zmanjšanja vrednosti tožnikove hiše, pa je sodišče zavrnilo tudi podrejeno uveljavljeni odškodninski zahtevek.

Zoper to sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov.

Prvostopnemu sodišču očitata, da se pri sprejemu napadene odločitve ni oprlo na vse v postopku izvedene dokaze, temveč se je v poglavitni meri omejilo zgolj na presojo subjektivnega in pristranskega mnenja sodnega izvedenca. Pri tem pa je povsem prezrlo njuni prepričljivi, jasni in prizadeti izpovedbi o negativnih vplivih, ki jih ima sporni prizidek na njuno nepremičnino in celotno bivalno okolje. Slednje je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava, saj se je sodišče pri sprejemu napadene odločitve oprlo zgolj na določbo 1. odst. 5. čl. ZTLR prezrlo pa vse ostale, ki prav tako urejajo sosedsko pravo, med drugim tudi ustavno določbo, ki govori o pravici do zdravega življenskega okolja. Po mnenju pritožnikov že določba 3. čl. ZTLR kaže na možnost omejevanja lastninske pravice tudi s strani splošnih predpisov nižjega ranga, kakršen je tudi Odlok Občine Koper o pomožnih objektih, ki v 7. členu prepoveduje postavitev objektov tik ob parcelni meji brez soglasja prizadetega soseda, ki pa toženi stranki v tem primeru ni bilo dano. Postavitev sporne lope v nasprotju z normami tega odloka pa po mnenju pritožnikov že predstavlja prepovedano imisijo, pri kateri ugotavljanje krajevno običajnih razmer ni več odločilnega pomena. In končno pritožnika navajata, da je sicer res, da so podobne lope kot je sporna postavili tudi ostali stanovalci ulice, vendar šele po tem, ko je svojo postavila tožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni sledilo očitku pritožnikov, da je prvostopno sodišče v izpodbijani odločbi zmotno uporabilo materialno pravo.

Vprašanje imisij z ene nepremičnine na drugo sodi v okvir sosedskega prava, ki sosedske odnose ureja tako, da vsakemu članu ožje krajevno povezane skupnosti omogoča varstvo pred prekomernimi vplivi s sosednjega zemljišča, hkrati pa tudi njemu samemu prepoveduje takšno vplivanje. Kot je na to pravilno opozorilo že prvostopno sodišče, pravno varstvo prizadeti stranki v tovrstnih primerih nudita tako določba 156. čl. ZOR kot tudi določba 5. čl. ZTLR. Ravno iz besedila slednje izhaja, da izvrševanje lastninske pravice ni neomejeno, saj lastnikom narekuje obveznost, da se pri uporabi svoje nepremičnine vzdržijo dejanj oz. da odpravljajo vzroke, ki izvirajo iz nje in ki otežujejo uporabo ostalih nepremičnin. Kljub navedenemu pa je seveda povsem jasno, da vsakršnih vplivov, ki segajo z ene nepremičnine na ostale, zlasti tiste v soseščini, le ni mogoče povsem izključiti. To pa pomeni, da so lastniki do določene mere dolžni trpeti takšne vplive na lastno nepremičnino. Ravno zaradi navedenega se je potrebno strinjati z zaključkom prvostopnega sodišča, da prizadetemu ni mogoče nuditi pravnega varstva njegove lastninske pravice ob vsakršnem posegu vanjo, temveč šele tedaj, ko preseže določen prag tolerance, ki je vzpostavljen z namenom zagotovitve stanja ravnotežja pri izvrševanju lastninske pravice različnih upravičencev. Omenjeni prag tolerance prav tako določa 5. čl. ZTLR, ki lastniku priznava pravico do pravnega varstva šele tedaj, ko je zaradi vzrokov, ki nastajajo na sosednji nepremičnini, uporaba njegove otežkočena čez krajevno običajno mero ali ko mu zaradi njih nastaja znatnejša škoda. V predmetni pravdni zadevi si je prvostopno sodišče povsem pravilno razlagalo, da v tožbi zatrjevan odvzem svetlobe, razgleda in zračnosti lahko predstavlja določeno vrsto imisij, ki pa postanejo nedopustne šele tedaj, ko presežejo omenjeni prag tolerance. Krajevno običajne razmere so seveda pravni standard, ki ga mora v vsakem posameznem primeru zapolniti sodišče, kar je pogoj za pravilno uporabo materialnega prava. V konkretnem primeru se je pri ugotavljanju njegove vsebine naslonilo na mnenje sodnega izvedenca, ki je jasno ponazoril, da je slaba preglednost tožnikov posledica predvsem na gosto zazidane soseske in le v manjši meri posledica izgradnje lope tožencev. Po drugi strani pa ravno prevladujoča pritlična gradnja tamkajšnjih hiš omogoča še vedno primerno prezračenost nepremičnine tožnikov, kljub legi spornega prizidka. Na podlagi tega se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom prvostopnega, da v konkretnem primeru vplivi z nepremičnine tožene stranke ne presegajo krajevno običajnih, zaradi česar tožeči stranki tudi ni mogoče priznati pravice do zahtevanega pravnega varstva. Pritožnika ob tem nimata prav ko trdita, da je prvostopno sodišče sprejelo takšne zaključke zgolj na podlagi izvedenskega mnenja. Ne gre namreč pozabiti, da sta bila v postopku na prvi stopnji opravljena kar dva ogleda, s pomočjo katerih se je sodišče lahko neposredno prepričalo o stanju stvari v naravi ter da o slednjem priča tudi večje število fotografij spornega prizidka in njegove okolice, ki se nahajajo v spisu. Ravno izvedba in presoja vseh navedenih dokazov pa je sodišču omogočila, da je ustrezno zapolnilo vsebino pravnega standarda v konkretni zadevi. Pritožbenega sodišče sicer ne preseneča prizadetost tožnikov, saj je mogoče razumeti, da je v precej strnjeni soseski kot je njihova, vsak dodaten poseg lahko zelo občutljiv. Kljub temu pa se je potrebno zavedati, da njuno subjektivno počutje nima odločilnega pomena pri ugotavljanju tega, kakšne so v njihovem ožjem okolju običajne razmere od katerih tudi zavisi vprašanje, ali jim bo pravo lahko nudilo varstvo pred vplivi s sosednjih nepremičnin ali pa so slednje dolžne trpeti kot omejitev pri izvrševanju svoje lastninske pravice. Ta prag tolerance pa je bil v napadeni sodbi povsem prepričljivo ugotovljen in je očitno v določeni meri precej višji kot je pri tožnikih samih. Da je takšnemu zaključku potrebno pritrditi, pa pričajo že pritožbene navedbe o tem, da ima večina hiš v zadevni soseski zgrajene povsem podobne lope kot je sporna, nekoliko manjšo pa imata tudi tožnika sama. Pritožbeno sodišče sodi, da slednje dovolj zgovorno kaže na potrebo stanovalcev po izgradnji dodatnih pomožnih prostorov v sicer zelo utesnjeni soseski, ki jo vsi ostali očitno dobro razumejo in tudi tolerirajo. Ob tem velja opozoriti, da sta pritožnika očitala sodnemu izvedencu subjektivnost in pristranskost pri izdelavi njegovega mnenja, čemur pa pritožbeno sodišče ni moglo slediti. Tako zastavljena pavšalna trditev namreč ne more ovreči v sodbi podane ocene prvostopnega sodišča, da je izvedenec svoje delo opravil strokovno in objektivno. Pravilnost sprejetih zaključkov pa ne more spremeniti niti pritožnikovo sklicevanje na določbo 3. čl. ZTLR oziroma na določbo 7. člena občinskega Odloka o pomožnih objektih. Omenjeni predpis je namreč upravne narave in ima kot takšen določeno veljavo zgolj v ustreznem upravnem postopku, nikakor pa ne more vplivati na odločanje o varstvu lastninske pravice v pravdnem postopku. Zmotno je namreč stališče pritožnikov, da bi morebitna gradnja sporne lope v nasprotju s tem predpisom lahko imela za posledico utemeljenost njunega tožbenega zahtevka. Morebitno nespoštovanje javnopravnih predpisov pri gradnji določenega objekta, namreč ne daje nobene posebne kvalitete vplivom, ki jih slednji ima, zaradi česar bi ti bili prepovedani tudi tedaj, ko ne presegajo krajevno običajne mere. V zvezi s presojo odločitve prvostopnega sodišča, ko je zavrnilo tudi podrejeni - odškodninski zahtevek, pa velja pritrditi pritožbeni navedbi, da slovenska ustava zagotavlja pravico do zdravega življenskega okolja, kamor sodi tudi pravica do sonca, svetlobe in zračnosti. Odvzem te pravice ima tako lahko za posledico nastanek škode, vendar pa je po splošnih odškodninskih predpisih povračilo zanjo mogoče zahtevati šele tedaj, ko so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Ob tem ni odveč opozoriti, da je v tovrstnih primerih za odškodninsko odgovornost tožene stranke merodajna zgolj tista škoda, ki presega običajno mero. V konkretni pravdni zadevi pa tožnika sploh nista uspela izkazati nastanka škode, saj je bilo na podlagi mnenja izvedenca jasno zaključeno, da postavitev sporne lope tožene stranke ni imela za posledico zatrjevano zmanjšanje vrednosti hiše tožnikov.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bilo z izpodbijano sodbo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabljeno materialno pravo, pri tem pa ni bila zagrešena nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na kar je v pritožbenem postopku potrebno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl.

Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). V skladu z določbo 368. čl. ZPP je bilo zato potrebno odločiti tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1161/99
• VSL sodba I Cp 1449/2000
• VSM sodba I Cp 55/2005