VSK sodba Cp 54/99

Jedro

Bistvena kršitev določb postopka po 1. odst. 354. člena ZPP je podana le, če je neuporaba ali nepravilna uporaba procesnih določb vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 381.404,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1992 dalje ter pravdne stroške v višini 80.172,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.9.1998 dalje, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec v nasprotju z določbo 52. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) razpolagal z zavarovalnino in kupnino za prodane razbitine avtomobila znamke Ford Fiesta in sicer polovico skupnega zneska 762.808,00 SIT, kar znaša 381.404,00 SIT, v posledici česar je dolžan tožnici vrniti denar (polovico kupnine in zavarovalnine) s katerim je nedopustno razpolagal od 1.3.1992 dalje.

Iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v členu 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), se zoper sodbo pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da je sodišče zadevo obravnavalo in odločilo v odsotnosti toženca, ki je svoj izostanek z glavne obravnave pisno opravičil. Dejstvo, da se je sodišče z opravičilom seznanilo šele po zaključku glavne obravnave, ne more biti tožencu v škodo, kot tudi ne razlog za izdajo izpodbijane odločbe. S procesno pravnega vidika je pomembno zgolj to, da bi sodišče zaradi opravičila toženca moralo odložiti odločanje o stvari. Toženec je nedvomno pokazal, da želi in ima pravni interes aktivno sodelovati pri razčiščevanju zadeve v tem postopku. Zgolj ugotovitev sodišča v sodbi, da toženec za trditve v odgovoru na tožbo ni predložil nobenega dokaza, ne daje zadostne podlage za zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Za pravilno ugotovitev in razjasnitev dejanskega stanja bi bilo nedvomno potrebno sodelovanje toženca. Z izpodbijano odločitvijo pa je bila tožencu odvzeta možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem, zato je taka odločitev nepravilna in nezakonita. Tožencu na tak način ni bila dana možnost, da se izjavi o trditvah, dokazih in zahtevku tožnice, s takšnim postopanjem pa je sodišče tudi kršilo procesno načelo kontradiktornosti in obojestranskega zaslišanja strank, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb ZPP. Tožnica je tekom pravde tudi spremenila svoj zahtevek iz ugotovitvenega v dajatveni. Zato bi sodišče moralo najprej odločati o temelju in šele nato o višini tožbenega zahtevka. Sodišče pa v smeri temelja tožbenega zahtevka sploh ni ugotavljalo odločilnih dejstev, zato sodbe v tem oziru tudi ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišče je v prvi vrsti neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo kakšno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP.

To velja tako glede izrecno uveljavljenih kršitev iz 7. in 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, kot tudi glede ostalih (uradoma upoštevnih na podlagi 2. odst. 365. čl. ZPP). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (7. tč. 2. odst. 354. čl: ZPP), kot tudi če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oz. zapisniki (13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP). Načela obojestranskega zaslišanja strank v postopku, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ZPP ne pozna, pač pa mora po 5. čl. ZPP sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, pri čemer je v obravnavani zadevi taka možnost tožencu bila dana, ki ne le, da je na tožbo odgovoril, temveč je bil tudi pravilno vabljen na glavno obravnavo za dne 9.9.1998. Dejstvo, da se toženec glavne obravnave ni udeležil, ker je svoj izostanek opravičil, pa nikakor ne omogoča zaključka, da bi sodišče tožencu s kakim nezakonitim postopanjem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Po 295. čl.

ZPP se namreč, če ne pride na narok za glavno obravnavo tožnik ali toženec, obravnava vseeno opravi. Opravičilo je seveda lahko razlog za preložitev naroka, če zato obstajajo utemeljeni razlogi in seveda potreba (na primer zaslišanje toženca kot stranke), ni pa to predpisano. Povsem neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in je povsem sklepčna, pri čemer je še posebej zgrešen tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi sodišče moralo najprej odločati o temelju in šele nato o višini tožbenega zahtevka, protispisen in povsem napačen pa je tudi očitek, da sodišče v smeri temelja tožbenega zahtevka sploh ni ugotavljalo odločilnih dejstev. Pri tem pa v obravnavani zadevi sploh ne gre za vprašanje temelja, temveč podlage (dejanske in posledično pravne) tožbenega zahtevka, ki je v izpodbijani sodbi jasno podana. Pritožbeno sodišče samo kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP ni zasledilo.

Neutemeljen je tudi (vsaj smiselen) pritožbeni očitek, da naj bi sodišče s tem, ko je opravilo glavno obravnavo v odsotnosti toženca, ki je izostanek opravičil, zagrešilo kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP (relativno). Taka kršitev je po 1. odst. 354. čl. ZPP podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz citirane zakonske določbe jasno sledi, da sodišče zagreši opisano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka z neuporabo ali nepravilno uporabo kakšnih določb ZPP zgolj ob nadaljnjem pogoju, da je taka kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Tega pa tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje. Tudi če bi res odsotnost toženca morebiti lahko predstavljala neuporabo ali zmotno uporabo procesnih določil, pa tožena stranka v pritožbi v ničemer ne pove, kako je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, temveč se zgolj pavšalno, posplošeno in neargumentirano sklicuje na kršitve, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, ne pove pa, kaj bi bilo drugače, če bi toženec na naroku za glavno obravnavo bil in v postopku sodeloval. Zato tudi kakšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP ni podana.

Dejanskih ugotovitev tožena stranka ne napada, zato je pritožbeno sodišče v okvirih 2. odst. 365. čl. ZPP na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano. Odločilne dejanske okoliščine v obravnavani zadevi pa so, da je bil osebni avtomobil znamke Ford Fiesta skupno premoženje, to vozilo je bilo dne 8.2.1992 poškodovano v prometni nesreči in iz naslova zavarovalnine (kasko škode) in prodaje razbitin avtomobila je toženec pridobil skupno 762.808,00 SIT, s polovico zneska, pridobljenega iz naslova zavarovalnine in kupnine pa razpolagal v nasprotju z določbo 52. čl. ZZZDR. Ker je toženec neupravičeno razpolagal s skupnim premoženjem (deležem tožnice) je tožnici dolžan vrniti denar, s katerim je nedopustno razpolagal (to je znesek 381.404,00 SIT) od 1.3.1992 dalje, v posledici česar gredo tožnici tudi zakonite zamudne obresti od takrat dalje. Gre za zlorabo pooblastila, katere posledica je restitucijska dolžnost in pri vračilu denarja dolžnost plačati zakonite zamudne obresti. Res je sicer pri tem sodišče prve stopnje nepravilno in neutemeljeno sklicuje na 217. in 214. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v ničemer ni vplivalo. Iz obrazloženega pa hkrati jasno sledi, da je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo v obravnavani zadevi povsem pravilno uporabilo.

Ker je torej izpodbijana sodba pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, toženčeva pritožba pa neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 368. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 16/2000
• VSL sodba I Cp 1952/98
• VSL sklep I Cpg 919/2000