VSK sodba Cp 689/99

Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je mld.

tožnica hudo telesno poškodovala pri padcu s konja. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno pri presoji odgovornosti drugega toženca uporabilo pravno pravilo paragrafa 1320 ODZ, po katerem velja načelo domnevne krivde - za škodo je odgovoren rejec živali, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzor.

Pravna podlaga odškodninske odgovornosti prvotožene stranke je 868. člen ZOR, ki določa odgovornost organizatorja potovanja, če je posamezne storitve zaupal tretjim. Ob vseh podanih dejanskih okoliščinah pa bi se drugotožena stranka težko razbremenila svoje krivdne odgovornosti pri izbiri drugega toženca za izvajalca jahanja.

 

Izrek

Pritožbi 1. tožene in 2. tožene stranke se kot neutemeljeni zavrneta in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožnici 4.550.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh. Ugotovilo je, da sta toženi stranki solidarno odgovorni tožnici za nastalo ji škodo. Na podlagi takšne odločitve je zato toženima strankama naložilo, da tožnici povrneta pravdne stroške v višini 572.617,00 SIT.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujeta tako 1. kot 2. tožena stranka po pooblaščencih ter predlagata razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi pred sodiščem prve stopnje.

Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu pri ocenjevanju odškodninske odgovornosti, saj je izhajalo iz izhodišča, da mora drugo tožena stranka dokazati, da ni kriva za nastalo škodo, čeprav bi to morala dokazati tožnica. Vendar tožnica ni dokazala, da bi bil drugi toženec kriv za škodo, saj je izvedenec njegovo krivdo izključil. Tudi sicer je bilo za varstvo tožnice na konju med jahanjem dobro poskrbljeno, saj je konja vodila T.M., ki se je ukvarjala s konji in tudi obiskovala tečaj jahanja. Formalna izobrazba za vodnike konj tudi sicer ni bila predpisana. Odgovornost, ki jo sodišče prve stopnje nalaga drugemu tožencu tako presega okvire krivdne odgovornosti in bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Neupravičeno pa dalje očita sodišče prve stopnje prvotoženi stranki, da pri izbiri osebe za jahanje ni ravnala kot skrben organizator potovanja. Drugotožena stranka je v tistem obdobju veljala kot ena izmed najboljših ponudnikov jahanja. Pred izletom si je predstavnik prvotožene stranke tudi ogledal kmetijo, ki je bila urejena vzorno. Pri tem je drugotožena stranka res zamolčala, da kmetija ni registrirana kot turistična kmetija, vendar je splošno znano dejstvo, da turistične agencije ne preverjajo, ali so njihovi poslovni partnerji registrirani za svojo dejavnost. Odločitev sodišča, da je prvotožena stranka odgovorna culpa in eligendo je v popolnem nasprotju z mnenjem izvedenca, ni pa tudi res, da do takega dogodka ne bi prišlo, če bi jahanje organizirali v L.. Končno pa je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo tudi previsoko odškodnino glede na naravo njenih telesnih poškodb in njihove posledice.

Drugotožena stranka pa je v obrazložitvi svoje pritožbe najprej očitala sodišču prve stopnje, da je v škodo drugega toženca in protispisno interpretiralo izpoved izvedenca Penka. Le-ta je namreč jasno in nedvoumno izključil odgovornost drugega toženca za škodo in so zato razlogi sodbe v nasprotju z njegovimi ugotovitvami. Tudi sicer je drugi toženec izkazal nadpovprečno skrbnost pri pripravi jahanja, sodba sodišča prve stopnje pa o tem nima razlogov. V tem primeru tudi ne bi smelo sodišče uporabiti pravnega pravila paragrafa 1320 ODZ, saj je uporaben le, če škoda izvira izključno iz živali. Ni se mogoče tudi strinjati s stališčem sodišča, da ni šlo za športno škodo, saj ni jasno, kaj pomeni, da so otroci jahali le za zabavo, brez jahalnih sposobnosti in športnega nadzora. Kriterij je namreč le ta, ali je do škode prišlo pri športni dejavnosti in to jahanje gotovo je. Tudi očitek drugemu tožencu, da so jahanje nadzirale osebe brez strokovne izobrazbe, je neutemeljen. Formalna izobrazba sploh ni bila predpisana, seminarjev za inštruktorje takrat ni bilo in tudi registracije turističnih kmetij ne. Tudi sicer noben dokaz ne kaže na to, da je tožnica padla s konja zaradi slabe strokovne usposobljenosti vodičke konja. Družina drugega toženca se že veliko časa ukvarja s konji in ima z njimi tudi veliko izkušenj. Sodišče prve stopnje je tudi napačno interpretiralo določbo 191. člena ZOR, saj ni upoštevalo šibkega premoženjskega stanja drugega toženca, pri tem, da mu neutemeljeno očita dobiček od prodaje konj. Končno pa je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo tudi prisojeno odškodnino in je zato odločitev tudi o višini odškodnine zgrešena, saj izstopa za 50% od podobnih odškodnin.

Pritožbi prvotožene in drugotožene stranke sta neutemeljeni.

K pritožbi prvotožene stranke: Pravno zmotna je trditev v pritožbi, da je dokazno breme za odškodninsko odgovornost drugotožene stranke na mld. tožnici. Iz določb pravnega pravila paragrafa 1320 Občega državljanskega zakonika (ODZ) jasno izhaja, da se krivda rejca domače živali domneva. Le-ta se svoje odgovornosti razbremeni, če dokaže drugače, to je, da je storil vse potrebno za varstvo in nadzorstvo živali. Torej je bilo dokazno breme na drugem tožencu, da se krivde ekskulpira.

Pravna podlaga odškodninske odgovornosti prvotožene stranke pa je 868. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa odgovornost organizatorja potovanja, če je posamezne storitve zaupal tretjim osebam. V drugem odstavku tega člena je namreč med drugim smiselno določeno, da organizator izleta odgovarja za škodo, ki jo udeleženec izleta pretrpi ob njegovem izvrševanju, razen če dokaže, da je pri izbiri oseb, ki so ga opravile, ravnal kot skrben organizator potovanja. Podana je torej organizatorjeva krivdna odgovornost, odgovarja pa samo, če ne dokaže, da je pri izbiri oseb ravnal kot skrben organizator potovanja. V konkretni situaciji pa bi se prvotožena stranka težko razbremenila krivde ob dejstvu, da je izlet organizirala na kmetiji, ki ni bila registrirana kot kmečki turizem, da je drugi toženec ob tem izpovedal, da kakšnih drugih dovoljenj za opravljanje dejavnosti jahanja nima ob tem, da je plačilo za opravljene storitve prejemal celo na roko in torej brez izdanih računov. Vodiči, ki so tistega dne vodili konje, so bili člani njegove družine, soseda in solastnik turistične agencije oziroma drugotožene stranke. Ob tem pa je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da nihče od teh oseb v tistem času ni imel naziva o strokovni usposobljenosti za vodenje konjev. Iz izpovedi izvedenca (izvedene priče) S.P. pa jasno izhaja, da so bili v letu 1993 organizirani tečaji s končnim izpitom za inštruktorje jahanja.

Tudi, če niso bili formalno predpisani, so bili priporočljivi. Tako so na primer v L. pri skupini otrok imeli izkušene jahače in šolane konje. To pa pomeni, da bi prvotožena stranka ravnala skrbno pri izbiri, če bi izbrala tistega, ki se z dejavnostjo jahanja ukvarja profesionalno, z ustrezno strokovno izobraženimi vodniki konj oziroma inštruktorji jahanja, pa tudi s primerno tehnično opremeljenostjo (zaprti prostori). Zato se prvotožena stranka ne more uspešno razbremeniti svoje krivdne odgovornosti za škodo, ki je nastala tožnici s pritožbenimi utemeljevanji, da je drugi toženec veljal za uspešnega organizatorja tekem v konjeniškem maratonu, da je uspešen konjerejec, da v tistem obdobju turistične kmetije niso bile uradno registrirane ter da tudi ni bil potreben izpit za vodenje konj. Po prepričanju pritožbenega sodišča zato prvotožena stranka ni dokazala, da je skrbno ravnala pri izbiri drugega toženca za izvedbo jahanja in je zato odločitev sodišče prve stopnje v tem delu glede njene odškodninske odgovornosti povsem pravilna.

K pritožbi drugotožene stranke: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je mld.

tožnica kot udeleženka jezikovne šole udeležila izleta v organizaciji prvotožene stranke, kjer so med drugim obiskali kmetijo drugega toženca, da bi jahali konje. Med ježo pa se je konj, ki ga je mld.

tožnica jahala, povzpel na zadnji nogi, zaradi česar je izgubila ravnovesje in padla iz njega, konj pa je padel nanjo. Pri tem se je mld. tožnica hudo telesno poškodovala. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno pri presoji odgovornosti uporabilo pravno pravilo paragrafa 1320 ODZ, saj je konj domača žival, za katero se pri škodi, ki jo povzroči, uporablja ODZ. To področje namreč še ni pravno normirano z nobenim drugim pozitivnim predpisom. Po tem pravilu pa je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren tisti, ki je zanemaril njeno varstvo. Velja torej načelo domnevne krivde - za škodo je odgovoren rejec domače živali, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzor. To pomeni, da mora rejec dokazati, da je s potrebnimi ukrepi preprečil, da bi njegova žival koga poškodovala, kar posledično pomeni tudi predvidevanje nadzorstvo nad vsako takšno situacijo, ki se jo glede na splošne razmere lahko predvidi. Dejstvo je, da izvedenec (izvedena priča) S.P. ni ugotovil padca konja, ampak je le navedel tri možne vzroke za padec konja, pri tem pa le kot najverjetnejšega izpostavil prijem jahača za vajeti.

To, da izvedenec ni prepričljivo ugotovil, zakaj je konj izgubil ravnovesje in padel, pa ne more biti v korist drugega toženca. Iz vzrokov, ki jih je navedel izvedenec in ki so prijem konja za vajeti, trzanje jahače in poteg vodiča za povodec, izhaja, da je najmanj eden na strani drugega toženca in se ta zato ob takšnih vzrokih ne more uspešno razbremeniti odgovornosti, kot izhaja iz paragrafa 1320 ODZ.

Glede samega padca je sodišče prve stopnje zaslišalo tako mld.

tožnico kot tudi vodnico konja T.M. (hčer drugega toženca), ki pa sta obe bremenili ena drugo, medtem ko je priča B.M. (sicer solastnik prvotožene stranke) jasno izpovedal, da je videl, kako je konj, ki ga je pred njim jahala mld. tožnica nenadoma trznil, pri tem ga je vodička izpustila, tožnica pa se je zatem prijela za vajeti in zakričala, konj pa se je dvignil na zadnji nogi in prišlo je do padca tako mld. tožnice kot konja. Po mnenju priče B.M. se je mld. tožnica prijela za vajeti zato, da bi se obdržala na konju, potem ko je ta trznil in ga je vodička izpustila. Na podlagi takšne izpovedi pa zato ni mogoče zaključiti, da je drugi toženec dokazal, da je storil vse potrebno, da bi žival imel pod takšnim nadzorom, ki bi bilo prilagojeno vsaki možni situaciji. Tako ni dokazal, da bi otrokom in s tem tudi mld. tožnici bilo popolnoma onemogočeno prijemanje za vajeti, glede na to, da se niso smeli držati zanje ob tem, da sedla niso imela ročaja. Ker so konje jahali otroci, bi moral drugi toženec poskrbeti zato, da bi vodniki konj pozorno spremljali, ali se otroci držijo navodil in se držijo samo za sedlo. Na podlagi takšne dejanske situacije zato ni mogoče zaključiti, da je drugi toženec uspešno izključil svojo odgovornost za nastalo škodo in je zato odločitev sodišča prve stopnje zakonita in pravilna.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je šlo za "športno škodo". Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni šlo za športni dogodek, organiziran in nadziran po pravilih, ki za ta šport oziroma jahanje veljajo, da se ga niso udeležili športniki oziroma trenirani jahači, ampak skupina otrok, nejahačev, ki jim je jahanje pač popestrilo njihov izlet.

Tudi ne drži pritožbena trditev, da v letu 1993, ko je do nesreče prišlo, ni bil organiziran noben tečaj za jahanje. Izvedenec S.P. je namreč izpovedal, da je konjeniško društvo organiziralo seminarje v sodelovanju s Fakulteto za šport z zaključnimi izpiti za trenerje jahanja. Pri tem sicer drži, da izpit ni bil predpisan z nobenim pozitivnim predpisom, vsekakor pa je bilo v največji koristi drugega toženca, da poskrbi za primerno strokovno usposobljenost vodnikov konj in tako poskrbi za čim boljši nadzor nad njimi. Ob tem velja zgolj navesti, da je že sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da v času, ko je prišlo do nesreče mld. tožnice, nihče od vodnikov ni imel potrebnega formalnega znanja.

Tudi glede uporabe določb 191. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ima izpodbijana sodba razloge in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Drugi toženec je res po obravnavanem dogodku prodal konje, žena pa je lastništvo nad kmetijo prenesla na sina. Drugi toženec pa je nosil dokazno breme zato, da bi te ugotovitve v izpodbijani sodbi ovrgel s prepričljivimi dejstvi in dokazi, zgolj pavšalno pritožbeno ugovarjanje ocenam sodišča prve stopnje namreč niso dovolj.

Pri tem je odločilno tudi to, da sodišče pri uporabi določb citiranega člena, upošteva premoženjsko stanje oškodovanca in nato, če je to ugodno, presoja zatrjevano šibko premoženjsko stanje odgovorne osebe.

K pritožbi obeh toženih strank glede višine odškodnine.

Pritožba prvotožene stranke le pavšalno, pritožba drugega toženca pa tudi vsebinsko izpodbija dosojeno višino odškodnine. Iz obeh pritožb pa izhaja, da predlagata njeno ustrezno znižanje.

Pritožbeno sodišče je obe pritožbi glede odškodnine obravnavalo skupaj in preizkusilo dosojeno odškodnino v višini 4.550.000,00 SIT, torej ali je sodišče prve stopnje pri tem pravilno uporabilo materialno pravo. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je mld. tožnica utrpela zelo težko telesno poškodbo medenice (izpah križnično črevničnega sklepa levo in obojestranski prelom sramnih kosti), ki je pomenila zelo dolgotrajno in zapleteno zdravljenje z negotovim izidom ter posledično zelo dolgo rehabilitacijo. Upoštevajoč pri tem tako telesne bolečine različne intenzitete, izkazana primarni in zelo hud sekundarni strah, skaženost, ugotovljeno 20% zmanjšanje življenjskih sposobnosti s trajnimi zdravstvenimi posledicami (v prebavilih, rodnem kanalu, fizični aktivnosti, vprašljivost zmožnosti opravljanja poklica trgovca), je povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek mld. tožnice utemeljen v celoti tudi po višini.

Sodišče prve stopnje je zelo podrobno navedlo in utemeljilo višino odškodnine tako v celoti, kot tudi pri posameznih vrstah odškodnin za nematerialno in materialno škodo in jo pri tem tudi pravilno odmerilo. V izogib ponavljanju razlogov, se zato pritožbeno sodišče povsem strinja s sprejetimi zaključki izpodbijane sodbe in jih sprejema. Zaradi tega je tudi bilo potrebno zavrniti kot neutemljene vse pritožbene očitke obeh toženih strank, s katerimi sta izpodbijali dosojeno višino odškodnine.

Na podlagi navedenega je zato pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta pritožbi obeh toženih strank v celoti neutemeljeni in je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ker ob tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče po 2. odstavku 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (368. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep Cp 997/96
• VSK sodba I Cp 195/2000
• VSL sodba II Cp 1166/95