VSK sodba Cp 345/99

Jedro

Za odločanje o zahtevku za denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane splošne življenjske aktivnosti ni odločilen procent invalidnosti, pomembno je le, katere trajne posledice oškodovanec trpi in kako ter koliko vplivajo na zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti.

Če je oškodovanec utrpel lažjo poškodbo, zaradi katere je bil sicer zaskrbljen, to še ne zadošča za priznanje denarne odškodnine za strah. Ta odškodnina se prizna le za intenziven in dolgotrajen strah.

 

Izrek

Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno s p r e m e n i tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnikom, in sicer prvi tožnici znesek 120.000,00 SIT, drugemu tožniku znesek 400.000,00 SIT, tretji tožnici znesek 250.000,00 SIT in četrtemu tožniku znesek 300.000,00 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.1.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnikom pravdne stroške v znesku 69.860,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.1.1999 do plačila, vse v 15 dneh." V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnikom odškodnino, in sicer prvi tožnici v znesku 80.000,00 SIT, drugemu tožniku v znesku 240.000,00 SIT, tretji tožnici v znesku 180.000,00 SIT in četrtemu tožniku v znesku 120.000,00 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki še naložilo, da je dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 28.551,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, vse v 15 dneh.

Zoper zavrnilni del sodbe so se tožniki pritožili po pooblaščencu. V pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obrazložitvi navajajo, da so vsi tožniki utrpeli poškodbo najobčutljivejšega dela telesa, to je vratne hrbtenice. Takšna poškodba predstavlja že izkustveno dolgotrajne težave, ki se manifestirajo zlasti ob določenih telesnih gibih. Pri tožnikih je šlo za mlade ljudi, ki so in bodo poleg drugega prizadeti tudi v rekreacijski sferi življenja. Zato menijo, da odškodnina, ki jim jo je sodišče priznalo, ni v skladu z določbo člena 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Neutemeljeno in v nasprotju z zaključki izvedenca je sodišče zavrnilo odškodnino za strah. Prva tožnica sicer res ni upravičena do odškodnine za sekundarni strah, vendar izvedenec ni izključil primarnega strahu, saj je tožnica povedala, da je videla nasprotno vozilo, ki je peljalo naravnost v njih. Ostali trije tožniki pa so tudi po mnenju izvedenca bili utemeljeno zaskrbljeni za izid zdravljenja. Zato menijo, da bi sodišče prve stopnje moralo v tem delu njihovemu zahtevku ugoditi.

Utemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za drugega, tretjega in četrtega tožnika. Glede drugega tožnika je sodišče sicer ugotovilo, da ima priznano 4% stopnjo invalidnosti, vendar v nasprotju s podatki spisa zaključuje, da to ni posledica obravnavane prometne nezgode, ampak poškodbe, ki jo je utrpel pred tremi leti. Ta tožnik razen obravnavane prometne nesreče ni doživel doslej nobenih drugih poškodb in izvedenec je o 4% invalidnosti, ki jo je tožnik utrpel pred tremi leti, ugotovil, da gre za invalidnost prav iz konkretne poškodbe, saj je invalidnost bila ugotovljena leta 1996, prometna nesreča, ki je predmet obravnavanja te zadeve, pa leta 1993. Zato je izven vsakega dvoma, da je 4% invalidnost drugega tožnika posledica obravnavane prometne nesreče. Tudi glede četrtega tožnika je izvedenec ugotovil, da je kot posledica poškodbe 3 do 4% tožnikova invalidnost. Vse to je sodišče očitno prezrlo. Tudi če ne gre za trajno zmanjšanje življenjskih sposobnosti, je izven vsakega dvoma, da gre za začasno zmanjšanje življenjskih sposobnosti in prizadetost na zdravju. Zato sodišče ni imelo podlage, da je v celoti zavrnilo zahtevek za to obliko škode. Tožniki predlagajo neposredno zaslišanje izvedenca.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa tožniki vidijo v odločitvi glede materialne škode, saj so ob vložitvi tožbe predložili račune o izdatkih za zdravljenje in o plačilu stroškov za izvedenca.

Sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe zapisalo, da tožniki za te stroške niso predložili dokazov in da je zato zahtevke zavrnilo, ker niso dokazani. Sodišče je s temi listinami razpolagalo in z njimi še razpolaga, zato je nerazumljivo, kako se je kaj takega zapisalo v sodbi. Iz vseh teh razlogov tožniki predlagajo razveljavitev sodbe v zavrnilnem delu in ponovno obravnavanje zadeve ali spremembo sodbe v tem smislu, da se skladno z določbo člena 200 ZOR ustrezno zvišajo vse škodne postavke. Stroški pritožbenega postopka pa naj se štejejo kot nadaljnji pravdni stroški.

Pritožba je delno utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve postopka pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Tožniki trdijo, da so ob vložitvi tožbe predložili tudi račune o izdatkih zdravljenja in o plačilu stroškov za izvedenca. Sodišče prve stopnje pa v razlogih sodbe ugotavlja, da tožniki materialne škode, ki jo iztožujejo, niso dokazali, ker niso predložili dokazil za to zatrjevano škodo. Pritožbeno sodišče je pri pregledu spisa ugotovilo, da so se tožniki v tožbenih navedbah sklicevali in predlagali kot dokaz potrdila o participaciji in stroških zdravniškega poročila, vendar teh listin tožbi niso priložili. Predložili so le celotno zdravstveno dokumentacijo, ki je bila v dokaznem postopku tudi prečitana. Drugi pismenih dokazil v spisu ni, niti niso bila v dokaznem postopku prečitana. Zato te protispisnosti med podatki spisa in razlogi izpodbijane sodbe ni.

Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo protispisnosti v razlogih sodbe pri povzemanju izvedeniškega mnenja dr. M.M. in razlogi sodbe glede odškodninskih postavk za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Podatki, ki jih v zvezi s tema dvema postavkama izpostavlja pritožba, so v sodbi upoštevani. Sodišče prve stopnje je le prišlo do zaključka, da kljub takšnim ugotovitvam izvedenca tožniki do te škode niso upravičeni. To materialnopravno stališče pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno, kot bo obrazloženo spodaj v zvezi z vsako od posameznih oblik škod.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka je zato po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno uveljavljan.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo.

Nobenemu od tožnikov sodišče prve stopnje ni priznalo odškodnine za strah. Ugotovilo je, da se je prva tožnica, ko je videla, da gre nasprotno vozilo naravnost v njih, sicer močno ustrašila, vendar je iz okoliščin same nesreče, tudi po oceni pritožbenega sodišča, pravilno zaključilo, da je bil strah le kratkotrajen in ker ni zapustil nobene posledice, ni materialnopravne podlage za denarno odškodnino za to obliko negmotne škode. Drugi in tretji tožnik primarnega strahu niti nista zahtevala. Četrti tožnik, to je voznik avtomobila, pa je sam povedal, da se je nezgoda zgodila hipoma, zato je sodišče prve stopnje tudi zanj prepričljivo zaključilo, da strah ni utrpel v takšni intenziteti in trajanju, da bi opravičeval denarno satisfakcijo. Glede na utrpele poškodbe pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča pri nobenem od tožnikov ni bil podan sekundarni strah, saj se oškodovanci niso imeli česa bati, ker so bili zvini vratne hrbtenice pri vseh poškodovancih le lažjega značaja. Za prvo tožnico je izvedenec povsem jasno povedal, da strah za izid zdravljenja ni bil upravičeno prisoten. Ostali tožniki pa so po mnenju izvedenca sicer lahko bili zaskrbljeni zaradi trajanja bolečin v zatilju, vendar zgolj zaskrbljenost še ne zadošča kot podlaga za prisojo satisfakcije za to obliko negmotne škode. Za strah je namreč mogoče prisoditi pravično odškodnino le takrat, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Glede na poškodbe, ki so jo tožniki utrpeli, pa o intenzivnem strahu, ki bi trajal dalj časa, ni mogoče govoriti.

Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je pri drugem, tretjem in četrtem tožniku določena stopnja invalidnosti približno 3 do 4% lahko podana.

Vendar niti iz izvedeniškega mnenja niti iz izpovedi tožnikov ne izhaja, da bi tožniki trpeli zaradi takšne stopnje invalidnosti kakšne druševne bolečine. V skladu s členom 200 ZOR pa se prizna denarna odškodnina le, če oškodovanec zaradi konkretnih posledic trpi duševne bolečine. Kolikšen je odstotek telesne poškodbe poškodovanega oškodovanca za odločanje o zahtevku za denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti niti ni odločilno. Pomembno je, katere so trajne posledice poškodbe in kako se manifestirajo oziroma kako in koliko vplivajo na zmanjšanje splošnih življenjskih sposobnosti. Glede duševnih bolečin pa že trditvene podlage ni, niti ni dokazne podlage ne v izvedeniškem mnenju ne v izpovedi tožnikov. Zato tudi v tem delu pritožba ni mogla omajati odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožba pa ima prav, da je odškodnina za telesne bolečine vsem štirim tožnikom priznana v prenizkih zneskih. Iz izvedeniškega mnenja dr. M.M. sicer izhaja, da pri zvinu ali takoimenovani nihajni poškodbi vratne hrbtenice, ki so jo utrpeli vsi štirje tožniki, na splošno ni hudih ali intenzivnih bolečin, to je takšnih bolečin, zaradi katerih bi poškodovanci bili nesposobni za vsako delo, zaradi njih ne mogli spati in so običajno potrebna sredstva proti bolečinam v obliki injekcije z močnejšim analgetičnim učinkom, da se umirijo.

Običajno so prisotne pri takšnim poškodbah nekaj dni bolečine srednje intenzitete, nato pa lažje. Kljub temu pa ostaja dejstvo, da so tožniki določene telesne bolečine trpeli in da so trpeli v zvezi s poškodbo tudi nevšečnosti, kot so zdravniški pregledi, fizioterapija, rentgenska slikanja. Obseg bolečin in nevšečnosti je pri vsakem od njih sicer bil drugačen in konkretno je za vsakega opisan tako v izvedeniškem mnenju, na katerega opira svojo odločitev sodišče prve stopnje, kot v izpovedi vsakega od tožnikov. Glede na ugotovljeni obseg in intenzivnost bolečin ter nevščenosti, pa bi vsakemu od tožnikov sodišče prve stopnje moralo priznati višjo odškodnino, in sicer prvi tožnici odškodnino v znesku 120.000,00 SIT, drugemu tožniku odškodnino v znesku 400.000,00 SIT, tretji tožnici odškodnino v znesku 250.000,00 SIT in četrtemu tožniku odškodnino v znesku 300.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu njihovi pritožbi ugodilo in odškodnino za telesne bolečine za vse štiri tožnike po 4. odst. 373. člena ZPP zvišalo tako kot je navedeno spredaj. V ostalem delu je pritožbo tožnikov zavrnilo, saj višji odškodninski zahtevki tudi iz tega naslova niso utemeljeni.

Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnikov in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je po 166. členu ZPP moralo spremeniti tudi stroškovno odločbo. Uspeh tožnikov je zaradi spremenjene prvostopne sodbe nekoliko višji, in sicer približno 20% (19,6%). Stroški tožeče stranke so bili na prvi stopnji odmerjeni skupno na 435.144,20 SIT in ker je v pravdi uspela z 20%, je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom 87.028,80 SIT stroškov postopka na prvi stopnji. Stroški tožene stranke pa so bili skupno odmerjeni na 21.460,00 SIT in glede na njen uspeh v pravdi (80%) so tožniki dolžni toženi stranki plačati 17.168,00 SIT stroškov. Po pobotanju stroškovnih odločb je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti 69.860,80 SIT stroškov postopka na prvi stopnji.

Tožniki bi bili upravičeni tudi do pritožbenih stroškov glede na uspeh s pritožbo, vendar pritožbeno sodišče teh stroškov ni moglo priznati, saj jih tožniki niso določno opredelili (1. odst. 164. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 504/97
• VSL sodba II Cp 1828/99
• VSK sodba I Cp 390/2003