VSK sodba Cp 432/99

Jedro

Ker je tožnik mejo dokazoval s podatki iz zemljiške knjige in katastra, bi morala toženca, ki sta glede poteka meje zatrjevala drugačno lastniško in dejansko stanje, to stanje tudi dokazati.

Toženca pa bi morala tudi ustanovitev stvarne služnosti na podlagi 53. člena ZTLR, s katero sta upravičevala poseg na tožnikovo parcelo, dokazati tako, da bi predložila pravnomočno odločbo državnega organa, ki bi jo ustanavljala, saj vris poti v dokumentaciji za pridobitev lokacijskega dovoljenja ne more predstavljati ustanovitve stvarne služnosti v smislu 53. člena ZTRL.

 

Izrek

Pritožba toženih strank se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 40.275,00 SIT v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na parceli št. 2338/3, vpisani pri vl. št. 2331 k.o.

Semedela, da sta še posebej dolžni odstraniti lesen kol - frkado in novejši betonski robnik na tej parceli, razen v razdalji 0,58 m ter opustiti hojo in vožnjo z osebnim avtomobilom preko te parcele. Višji tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na odstranitev betonskega robnika v razdalji 0,58 (kot to izhaja iz skice izvedenca, ki je sestavni del izpodbijane sodbe) je zavrnilo Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje v korist parcele tožencev (po nasprotni tožbi tožnikov) na parceli tožnika (toženca po nasprotni tožbi) oziroma vsakokratnega lastnika te parcele, na izstavitev za vknjižbo primerne listine ter na prepoved poseganja v tako ugotovljeno služnost. V posledici takšne odločitve je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov v višini 195.766,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh.

Zoper to sodbo sta se po svojem pooblaščencu pritožili toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

V pritožbi toženca navajata, da sta sporno pot upravičena uporabljati na podlagi lokacijskega dovoljenja, ki je bilo izdano zaradi gradnje njune stanovanjske hiše in na podlagi lokacijske dokumentacije, v kateri je kot dostop k hiši vrisana ravno sporna pot, na kateri toženca vtožujeta služnost. Ker se služnost lahko ustanovi tudi z odločbo državnega organa, je torej bila služnost v korist njune parcele ustanovljena na podlagi lokacijske dokumentacije oziroma lokacijskega dovoljenja. Toženca sta to dokumentacijo tudi ponudila na vpogled, sodišče je pa pri obrazložitvi ni upoštevalo. Napačno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi dejansko stanje glede postavljenega betonskega robnika, saj le - ta leži v celoti na parceli tožencev, na parceli tožnika pa je le podložni beton. Zato je sodišče odločilo izven meje postavljenega zahtevka in jima naložilo odstranitev nečesa, kar se nahaja na njuni parceli. Tudi dejstvo, da imata toženca možnost imeti pot iz glavne ceste, je sodišče napačno ugotovilo. Če bi si jo uredila, ne bi omogočala dostopa do vhoda in do garaže, zato je služnost tudi povsem utemeljena.

Na podlagi navedenega zato pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem zavrača vse trditve tožencev kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določilom 365. člena ZPP ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo, da toženca neutemeljeno posegata v tožnikovo lastninsko pravico na sporni parceli oziroma poti. Na podlagi izvedenih dokazov, zlasti pa opravljenega ogleda na kraju samem, je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča imelo dovolj podlage za odločitev o obeh pravnorelevantnih okoliščinah, ki sta bili med pravdnimi strankami sporni. In sicer o tem, kje poteka meja med parcelo št. 2338/3, last tožnika in v naravi pot ter parcelo št.

2336/1, v lasti tožencev, na kateri stoji njuna stanovanjska hiša in s tem posledično ugotovitev o tem, kje ležita betonski robnik in leseni kol (frkada), ki sta ju postavila toženca ter druga sporna okoliščina oziroma vprašanje, ali imata toženca na tožnikovi parceli oziroma poti služnost hoje in vožnje, s čimer sta upravičevala njuno poseganje v lastninsko pravico tožnika.

Ker je torej bila meja med pravdnima strankama sporna, jo je sodišče prve stopnje ugotovilo z izvedencem geometrom, ki je na podlagi podatkov zemljiškega katastra in meritev na kraju samem ugotovil, da sta toženca s postavitvijo betonskega robnika (razen v razdalji 0,58) in lesenega kola - frkade (glede katerega pa niti ni pritožbe) posegla v parcelo tožnika. Trditev tožencev v pritožbi, da je betonski robnik postavljen na njuni parceli, je zato v nasprotju z listinskimi dokazi in ugotovitvami izvedenca geometra. Tožnik je mejo dokazoval s podatki iz zemljiške knjige in katastra, zato bi morala toženca, ki sta glede poteka meje zatrjevala drugačno dejansko stanje, to stanje tudi dokazati, česar pa nista storila niti s pritožbo.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da sta toženca služnost hoje in vožnje po tožnikovi poti v korist njune parcele pridobila z lokacijskim dovoljenjem na podlagi lokacijske dokumentacije. Vris poti, ki se nahaja v dokumentaciji za pridobitev lokacijskega dovoljenja, kot takšen ne more predstavljati ustanovitve stvarne služnosti v smislu določb 53. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR), kot to zatrjujeta toženca. Toženca bi namreč morala ustanovitev služnosti na podlagi 53. člena ZTLR dokazati tako, da bi predložila pravnomočno odločbo državnega organa, ki bi ustanavljala služnost hoje in vožnje po tožnikovi parceli v korist njune parcele. Zato je povsem pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da sta toženca tudi z uporabo poti za hojo in vožnjo (poleg postavitve betonskega robnika) vznemirjala tožnika pri izvrševanju njegove lastninske pravice in je zato tožnik bil upravičen do pravnega varstva po določbah 42. člena ZTLR.

Nenazadnje pa je povsem neupoštevna in tudi protispisna pritožbena navedba o tem, da toženca nimata drugega dostopa do svoje parcele kot samo tožnikovo pot. To trditev je zanesljivo ovrglo že sodišče prve stopnje na ogledu, pri tem pa je potrebno tudi poudariti, da možnost ureditve dostopa do parcele tožencec z javne poti niti ni pomembna za rešitev te pravde in da to izpodbijana sodba tudi izrecno poudarja.

Ker je torej sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okoliščin dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pri tem pravilno uporabilo tudi materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo pravilno in zakonito sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka, to je takso za odgovor na pritožbo in nagrado za sestavo pritožbe, odmerjeno po odvetniški tarifi.

Neutemeljeno pa tožnik zahteva še kot posebno postavko posvet s stranko, saj je to opravilo potrebno v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo in je zato zajeto v tar.št.16. Zato mu pritožbeno sodišče teh zaznamovanih stroškov ni priznalo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 690/94
• VSL sodba in sklep I Cp 1045/2001
• VSL sodba in sklep II Cp 251/94