VSK sklep Cp 288/99

Jedro

Nedoslednosti v mnenju izvedenca, ki niso odpravljene, lahko kažejo na nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter vrne zadeva prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče zavarovalnice, da naj ji toženec, ki je bil njen zavarovanec, povrne odškodnino, ki jo je izplačala drugemu vozniku za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči, ker je toženec kot povzročitelj izgubil zavarovalno kritje, zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da toženec ni bil kriv za prometno nesrečo.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da višje sodišče prvostopno sodbo spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi je navedla, da je prvostopno sodišče v nasprotju z zbranimi dokazi in mnenjem izvedenca zaključilo, da je prometno nesrečo, ki jo je obravnavalo, povzročil M.K., čeprav so dokazi pokazali in tako je potrdil tudi izvedenec, da je prometno nesrečo povzročil toženec s svojim nepravilnim, premalo pozornim zavijanjem v levo. Izvedenec je podal mnenje, da je toženec sekal ovinek, kar je bilo posebno nevarno glede na nočne pogoje vožnje in slabo preglednost, ker je na levi strani živa meja, bil pa je tudi pod vplivom alkohola, ki znatno oslabi psihofizične reakcije.

Zaključki prvostopnega sodišča, da je M.K. izsilil prednost in tožencu presekal pot, so v nasprotju z zbranimi dokazi. Po mnenju tožene stranke izhaja iz gradiva v spisu, da je nesrečo povzročil izključno toženec, saj bi pred nameravanim zavijanjem v levo moral zmanjšati hitrost, nakazati smer s smerokazom ter zaviti v levo v pravi krivulji, če bi to storil, bi lahko opazil vozilo M.K. in lahko počakal, da pelje mimo. Dejansko pa ga je spregledal ter trčil v zadnji levi del njegovega vozila. Po mnenju tožeče stranke je voznik M.K. zavil v levo pravilno, toženca takrat, ko je zavijal v levo, še ni bilo. O nobenem izsiljevanju prednosti ne more biti govora, gre pa res za zelo zapleteno in nevarno križišče, kjer se prometni tokovi prepletajo in je dovoz k bloku preblizu križišča.

Pritožba je utemeljena.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče naredilo prezgodnje zaključke, da za obravnavano prometno nesrečo toženec ni nič kriv. Prvostopno sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da prometna nesreča ni nastala na način, kot jo je tožeča stranka najprej opisala v tožbi, ko naj bi toženec trčil v vozilo M.K., ki je stalo ob robu ceste. Ni mogoče oporekati tudi zaključkom, ki temeljijo na mnenju izvedenca, da se je vozilo M.K. gibalo, saj to dokazujejo sledovi na tem vozilu, tudi zaključek, da je bila nesreča v osrednjem delu križišča, je povsem prepričljiv in tega niti pritožba več ne izpodbija. Nadaljnji zaključki prvostopnega sodišča pa niso prepričljivi in pritožba utemeljeno opozarja, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Ko prvostopno sodišče omenja stop znak, ki ga ima voznik, ki prihaja iz stranske ulice, je po oceni pritožbenega sodišča ob upoštevanju skic zelo vprašljivo, če mora voznik, ki pripelje iz R... ulice in pelje naprej v levo, pripeljati prav do stop znaka pred prehodom za pešce pred regionalno cesto. O tem se izvedenec ni izjasnil oziroma je ocenil zavijanje M.K. na levo kot nepravilno, obenem pa dodal, da mu je to omogočala konfiguracija križišča. Te nedoslednosti v mnenju izvedenca prvostopno sodišče ni razčistilo, zato je dejansko stanje res nepopolno ugotovljeno.

Pritožba trdi, da je M.K. pravilno zavijal v levo. Prav ta okoliščina, kako bi moral M.K. zavijati v levo, ali mu je konfiguracija cestišča in prometna ureditev morda dovoljevala, da je zavijal levo v loku precej oddaljenem od stop znaka, pa je pomembno dejstvo, o katerem bi se le moral izjasniti izvedenec prometne stroke. Ta okoliščina vpliva na nadaljnje vprašanje, ali je glede na nesporno zapleteno konfiguracijo križišča in ker prometni pasovi niso označeni, mogoče z gotovostjo zaključiti, kot je to storilo prvostopno sodišče, da je prišlo do nesreče na toženčevi oziroma v celoti na njegovi strani, kar tudi izvedenec ni navedel. Glede na nesporno zapleteno prometno ureditev, katera pa je morala biti tako tožencu kot M.K. poznana, saj sta domačina, bo toženca, ki je situacijo z nepravilnim lokom zavijanja v križišče in zaradi zaužitega alkohola z nedvomno zmanjšanimi prihofizičnimi sposobnostmi še otežil, po oceni pritožbenega sodišča le težko v celoti razbremeniti krivde za obravnavano prometno nesrečo in povzročeno škodo.

V ponovljenem postopku naj prvostopno sodišče z dodatnim zaslišanjem izvedenca in po potrebi z izvedbo drugih predlaganih dokazov dobi odgovore še na zgornja in morebiti tudi druga vprašanja, npr. kdaj je lahko M.K. toženca opazil glede na njegov lok zavijanja, in ponovno odloči.

Ker prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje ni popolno ugotovilo, je pritožbi ugodilo in ob uporabi zakonskih določil 370. člena v zvezi s 355. členom ZPP (za ta primer je v veljavi še ZPP iz leta 1977 s spremembami in dopolnitvami) prvostopno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 504/99
• Sodba U 27/93
• VSL sklep II Cp 821/99