VSK sklep Cpg 379/99

Jedro

Zato, da je mogoče v pravdi izdati začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, morajo biti izpolnjeni pogoji po 1. in 2. odst. 272. člena ZIZ, poleg tega pa mora obstajati povezava med zavarovanjem, ki ga uveljavlja tožeča stranka, s predlagano začasno odredbo in tožbenim zahtevkom.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe s prepovedjo drugotoženi stranki razpolaganja, odtujitve in obremenitve poslovnih prostorov v kletni etaži, ker je ugotovilo, da v zavarovanje svoje nedenarne terjatve ni tožeča stranka izkazala nobene od predpostavk po 2. odst.

272.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj zgolj zatrjuje nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, brez da bi jo kakorkoli izkazala. Tožeča stranka tudi ni izkazala verjetnosti, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava, ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa; trdi, da je začasno odredbo predlagala v zavarovanje svoje denarne terjatve, ki jo ima do prvotožene stranke po posojilni pogodbi, ne pa nedenarne terjatve, kot to zmotno ugotavlja prvostopno sodišče. Obstoj denarne terjatve je tožeča stranka nedvomno dokazala s posojilno pogodbo, ki se nahaja v sodnem spisu Pg ...., izkazana pa je tudi nevarnost onemogočenja ali otežitve izterjave, saj je tožena stranka kljub izrecni prepovedi s strani sodišča z začasno odredbo, razpolagala z nepremičnino. Poleg tega pa dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel nobene škode, saj je tožeča stranka takoj po poplačilu svoje terjatve pripravljena umakniti začasno odredbo.

Tožena stranka je po pooblaščencu odgovorila na pritožbo, vendar je sodišče na podlagi 381.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da uveljavlja tožeča stranka v obravnavani pravdi nedenarno terjatev; njen zahtevek po tožbi namreč meri na ugotovitev, da je sodna poravnava pod opr.št. Pg ... sklenjena dne 16.6.1996 pri Okrajnem sodišču v ... (prav: pri Okrožnem sodišču v ....), nična. Od tu dalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno razlogovalo, da morata biti v zavarovanje takšne (nedenarne) terjatve kumulativno izpolnjena oba pogoja po 1. in 2. odst. 272.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pri čemer je ugotovilo, da najmanj ni izkazana nevarnost po 1. alineji 2. odst.272.čl. ZIZ. Poleg tega pa mora po oceni pritožbenega sodišča obstajati tudi povezava med zavarovanjem, ki ga uveljavlja predlagatelj z začasno odredbo in tožbenim zahtevkom, ki ga uveljavlja v pravdi, kar pomeni, da je objektivno mogoče zahtevek zavarovati s takšno začasno odredbo, kot je predlagana; v obravnavani zadevi pa tudi te povezave ni. Četudi bi sodišče prve stopnje sledilo predlogu tožeče stranke in z začasno odredbo prepovedalo drugotoženi stranki razpolaganje, odtujitev in obremenitev poslovnih prostorov, s tem nikakor ne bi mogla biti zavarovana terjatev tožeče stranke oz.

njen zahtevek, ki meri na ugotovitev ničnosti sodne poravnave. Ob tem je potrebno dodati, da uveljavlja tožeča stranka v tej pravdi ugotovitveni zahtevek, ki je že po naravi stvari takšen zahtevek, ki se izčrpa s svojo pravnomočnostjo in zato njegova izvršba ni potrebna (in torej tudi ne zavarovanje).

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1351/2003
• VSL sklep I Cp 1364/99
• VSK sklep Cp 945/99