VSK sklep Cpg 307/99

Jedro

Pogodba o oddaji stavbnega zemljišča, ki sta jo sklenili pravdni stranki, v kateri ni predvideno plačilo vrednosti stavbnega zemljišča, je nična po določilih Zakona o stavbnih zemljiščih, zato mora tožena stranka kot pridobitelj zemljišča glede na 104. člen ZOR plačati njegovo vrednost.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v ugoditvenem delu (I. točka izreka) in glede odločitve o stroških postopka (III.

točka izreka) r a z v e l j a v i in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 4.934.657,33 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.3.1998 do plačila in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 282.567,79 SIT, v roku 8 dni. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili predpogodbo z aneksom in pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča, pri čemer pa nista predvideli obveznosti plačila vrednosti stavbnega zemljišča, zaradi česar so ti akti v nasprotju z Zakonom o stavbnih zemljiščih in zato nični. Ker je zaključilo, da vrnitev sporne nepremičnine ni več možna, je ugodilo ugotovitvenemu zahtevku v delu, kolikor se ta nanaša na plačilo vrednosti zemljišča, hkrati pa je zahtevek zavrnilo v delu, kolikor se nanaša na plačilo zneska 1.500.000,00 SIT v obliki dodatnega prispevka k stroškom infrastrukture.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem zastopniku v delu, kolikor je bil ugotovljen obstoj terjatve in glede stroškov (I. in III. točka izreka) vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, zaradi česar predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. V pritožbi navaja, da ni pravilen zaključek prvostopnega sodišča, češ da naj ne bi ugovarjala zahtevku tožeče stranke po višini, poleg tega pa opozarja še, da je relevantno zgolj to, kakšno podlago je tožeča stranka uveljavljala v prijavi terjatve v stečajnem postopku nad toženo stranko in je sodišče nanjo vezano.

Tožeča stranka pa ni ves čas postopka uveljavljala neupravičene obogatitve tožene stranke in tudi ni kot temelj za terjatev uveljavljala posledic, ki nastopijo v primeru ničnosti pravnega posla. Tožena stranka v okviru pritožbe ponavlja svoj ugovor zastaranja terjatve, ki ga je podala že med postopkom pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede vezanosti sodišča na zatrjevano podlago, ki jo tožena stranka v pritožbi izrecno izpostavlja, pritožbeno sodišče pripominja, da je že iz prijave terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku nad toženo stranko razvidno, da je prijavila izločitveni zahtevek za sporno stavbno zemljišče z navedbo, da stečajni dolžnik zanj nima ustreznega naslova (oz. podrejeno denarno terjatev v obliki vrednosti zemljišča, kar je predmet tega postopka), pri čemer predpogodbe oz. pogodbe niti ni priložila; v tožbi, ki jo je vložila zaradi prerekanja svoje prej navedene prijavljene terjatve je svoje navedbe konkretneje opredelila v smeri, češ da tožena stranka za stavbno zemljišče ni plačala odškodnine, predpogodbo oz. pogodbo pa je predložila šele tekom pravde. Na podlagi tega je mogoče zaključiti, da je tožeča stranka neupravičeno obogatitev kot pravni temelj svojega zahtevka smiselno uveljavljala že ob vložitvi prijave terjatve (oz. obravnavane tožbe) in niti ne šele kasneje, kot bi to izhajalo iz obrazložitve sodbe prvostopnega sodišča. Pritrditi pa je razlogovanju slednjega v delu, kolikor navaja, da je s tem, ko je bila med strankama sklenjena predpogodba z dne 16.9.1991 z aneksom in glavna pogodba z dne 10.7.1992 o oddaji stavbnega zemljišča, pravna podlaga posla sicer bila, ker pa je nadalje ugotovilo, da v teh aktih ni bila za toženo stranko določena obveznost plačila vrednosti stavbnega zemljišča, je pravilno zaključilo, da so nični po določilu 57.čl. Zakona o stavbnih zemljiščih, zaradi česar je utemeljen vrnitveni zahtevek iz tega naslova. To pa na podlagi 1.odst. 104.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih=ZOR (ki je vsebinsko enak določilu 4. odst. 210.čl. ZOR), kateri predvideva v primeru ugotovljene ničnosti posla, vrnitev stvari oz. plačilo ustreznega denarnega nadomestila. Glede na določilo 109.čl. ZOR pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, vendar v okviru tožbenih navedb; te pa so v obravnavanem primeru šle v smeri trditve, da je tožena stranka prejela zemljišče brez da bi plačala njegovo vrednost, kar pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča ničnostni razlog po Zakonu o stavbnih zemljiščih.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila vrednosti spornega stavbnega zemljišča, vendar pa je v zvezi s tem pritrditi pritožbenim navedbam v smeri, da je že tekom postopka tožena stranka ugovarjala zahtevku (tudi) po višini. Sodišče prve stopnje se je očitno v pomanjkanju dokaznega gradiva, ki bi ga morala po določilu 219.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dati na razpolago tožeča stranka, pri ugotovitvi višine denarnega nadomestila za stavbno zemljišče, nepravilno oprlo na določila tripartitne pogodbe z dne 7.12.1993. V zvezi s tem pritožba pravilno opozarja, da v obravnavanem primeru ne gre za določitev pogodbene cene, zaradi česar uporaba tripartitne pogodbe v tem delu ni utemeljena. Zato je moralo pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti, vendar zgolj zato, da sodišče prve stopnje ugotovi višino denarnega nadomestila za stavbno zemljišče, po kriterijih, določenih v Zakonu o stavbnih zemljiščih (50.člen), pri čemer je, kot že navedeno, dokazno breme v zvezi s tem na tožeči stranki. Kar se tiče ugovora zastaranja terjatve, ki ga je podala tožena stranka, je sodišče pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi ne gre za terjatev iz pogodbe o prometu blaga in storitev, zaradi česar ne velja triletni zastaralni rok po 374.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ampak splošni zastaralni rok po 371.čl. ZOR.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo na podlagi 370.čl. ZPP, glede v pritožbi uveljavljenih stroškov pa odločilo v skladu s 166.čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 665/99
• VSL sodba I Cpg 487/2001
• VSL sklep Cpg 1095/94