<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep Cp 836/99

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1999:CP.836.99
Evidenčna številka:VSK0000249
Datum odločbe:16.11.1999
Področje:stvarno pravo
Institut:posest

Jedro

Za posest je bistveno, da ima posestnik, kadar hoče, vedno možnost stvar uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati.

 

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi, izpodbijani sklep se s p r e m e n i tako, da se pravilno glasi: Ugotovi se, da je toženka M.P. 20.3.1999 motila tožnika A.S. v njegovi zadnji mirni posesti stanovanja v ulici Dr. B.M. št. 2, stanovanje v pritličju št. 02, in motila posest njegovih premičnih stvari v tem stanovanju s tem, da je tega dne zamenjala ključavnico na vhodnih vratih tega stanovanja.

Toženka je dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje, in sicer v roku 8 dni pod izvršbo ter se v bodoče vzdržati takih in podobnih motilnih dejanj, ki bi ovirale oziroma onemogočile tožnika v uporabi tega stanovanja.

Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka na prvi stopnji v znesku 175.150,00 SIT v 15 dneh in pritožbene stroške v znesku 69.330,00 SIT, prav tako v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da ga je toženka motila v mirni posesti stanovanja v S., Dr. B.M. št. 2, s tem, ko je 20.3.1999 zamenjala ključavnico na tem stanovanju in zato je tudi zavrnilo zahtevek na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočih takih in podobnih motilnih dejanj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka sicer res 20.3.1999 naročila zamenjavo ključavnice na tem stanovanju, vendar je v nadaljevanju zavzelo stališče, da tožnik ni bil posestnik tega stanovanja. Ugotovilo je, da je ključe tega stanovanja dobil že leta 1998, da sta se s pokojno S.J. v to stanovanje vseljevala in da sta občasno v stanovanje prihajala oziroma v njem tudi prespala s prijatelji, vendar po mnenju sodišča so izročeni ključi dajali tožniku le možnost, da bi nastopil posest tega stanovanja, ko bi stanovanje zapustil pokojni K. Ker pa v stanovanju tožnik ni prebival, ga po oceni prvostopnega sodišča tudi ni imel v posesti.

Proti tej odločbi je vložil tožnik pritožbo. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pri tem izrecno opozarja na določbo 70. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Tožnik je prepričan, da bi ob pravilni uporabi te določbe sodišče moralo njegovemu zahtevku ugoditi. Posest nad stanovanjem se lahko odraža tudi v tem, da nekdo v stanovanje prihaja kadar želi in tam prespi kadar želi, ne glede na to, da prespi v dnevni sobi in da ima soposest še nekdo drugi. Tožnik je bil najmanj soposestnik stanovanja, stanovanje je kupil, K. mu je izročil ključe in mu prodal tudi vse premične stvari v stanovanju in tožnik je stanovanje že pričel uporabljati. Res ni stalno živel v njem, ker se K. še ni izselil dokončno. Svoje stvari pa je imel že zložene v kartonastih škatlah, saj je tožniku obljubljal, da bo stvari odpeljal in stanovanje prepisal. Zaradi tragičnega dogodka se to potem ni zgodilo. Sodišče pa je povsem spregledalo, da je tožnik že kupil kuhinjski štedilnik, ga v stanovanju namestil in ga uporabljal. Vse atribute neposredne posesti je torej že izvajal. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se ta sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, osporavala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je J.K., ki je v spornem stanovanju stanoval, izročil ključe tega stanovanja tudi tožniku in njegovi izvenzakonski partnerici S.J., da sta se v to stanovanje oba že vseljevala, saj sta vanj že pripeljala določene svoje stvari in tam celo občasno prespala, v stanovanje pa občasno hodila, bi že iz teh dejstev moralo zaključiti, da je tožnik imel to stanovaje najmanj v soposesti, saj je ključ, s katerim je lahko v stanovanje prišel, dobil že poleti 1998.leta. Dejstvo, da je v stanovanju še vedno prebival tudi K., ni odločilno, saj je ob takšnem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, imel tožnik najmanj soposest s K. na tem stanovanju. Ko je toženka 20.3.1999 zamenjala ključavnico na vratih stanovanja, pa je s tem dejanjem preprečila tožniku možnost prihajati v stanovanje, kar je predstavljalo motenje tožnikove soposesti. Ob ugotovljenem dejanskem stanju bi zato sodišče prve stopnje moralo tožnikovemu tožbenemu zahtevku na vzpostavitev prejšnjega stanja in na prepoved bodočih takih in podobnih dejanj ugoditi, saj je imel njegov zahtevek vso podlago v 78. členu ZTLR.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje samo zaradi zmotne razlage določbe člena 70 ZTLR o zahtevku tožnika napačno odločilo. Kot pravilno navaja pritožba, za posest ni nujno, da obstoji med posestnikom in stvarjo trajen fizični kontakt. Bistveno je, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati. Ker je tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje zaradi izročenega ključa to možnost imel, jo je pa z zamenjavo ključavnice izgubil, je njegov zahtevek utemeljen ter je iz tega razloga pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep po 3. odst. 380. člena ZPP spremenilo tako, da mu je ugodilo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari, je po 166. členu ZPP moralo spremeniti tudi stroškovno odločbo. Tožnik, ki je v pravdi uspel, je upravičen do povračila stroškov postopka, in sicer za tožbo 300 odvetniških točk, za predlog za izdajo začasne odredbe 150 točk, prvo pripravljalno vlogo 300 točk, narok 75 točk, porabljeni čas na tem naroku 50 točk, drugi narok v znesku 150 točk in porabljeni čas na tem naroku 500 točk, skupno torej 1525 točk ter za takso za tožbo in sklep ter materialne stroške, skupno odmerjeno po Odvetniški in Taksni tarifi v znesku 175.150,00 SIT.

Tožnik pa je upravičen tudi do povračila pritožbenih stroškov, in sicer takso za pritožbo v znesku 30.000,00 SIT in sestavo pritožbe v znesku 450 točk. Ni pa pritožbeno sodišče priznalo kot stroške tiste stroške, ki jih je zaznamoval pooblaščenec za sestanek s stranko, saj je ta postavka zajeta že v sestavi pritožbe.

 


Zveza:

ZTLR člen 70, 70.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00OTI0NA==