VSK sklep Cp 403/99

Jedro

Tisti, ki trdi, da spada določeno premoženje, ki je vpisano na drugega dediča, v zapuščino, mora v primeru spora, to dokazati v pravdi.

 

Izrek

Pritožba dedinje Z.V. se zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zapuščinski postopek po pokojnem V.V. prekinilo in zapustnikovo izvenzakonsko partnerico A.K. napotilo na pravdo, da s tožbo, ki jo mora vložiti v roku 30 dni od dneva prejema pismenega odpravka tega sklepa dokaže, da solastniški delež do 1/2-ice nepremičnine - stanovanja v I., ne spada v zapuščino po pokojnem V.V., ampak predstavlja njeno premoženje, pridobljeno v času skupnega življenja z zapustnikom. Prav tako je na pravdo napotilo zapustnikovo hči Z.V., da s tožbo, ki jo mora vložiti v roku 30 dni od dneva prejema pismenega odpravka tega sklepa dokaže, da v zapuščino po pokojnem V.V. spada tudi solastniški delež do 1/2-ice nepremičnine - stanovanja v I., ki je vpisano na ime A.K., bilo pa je pridobljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti zapustnika in A.K. in zato predstavlja skupno premoženje obeh z deležem vsakega do 1/2. Zoper ta sklep se je pritožila dedinja Z.V. iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožnica sodišču predlaga, naj napadeni sklep spremeni tako, da zapustnikovo izvenzakonsko partnerico A.K. napoti tudi na pravdo, da s tožbo dokaže, da v zapuščino po pokojnem V.V. ne spada solastniški delež do 1/2 stanovanja na naslovu ...., ampak predstavlja njeno posebno premoženje, v kolikor pa sodišče temu predlogu ne bi sledilo, podredno predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožnica navaja, da predmetni zapuščinski postopek traja že od leta 1995 in je že bil prekinjen zaradi ugotavljanja obstoja izvenzakonske skupnosti med zapustnikom in A.K. V pravdi je bila izvenzakonska skupnost pravnomočno ugotovljena, vendar po prepričanju pritožnice ni nikoli obstajala in je zato pritožnica zoper sodbo o ugotovitvi obstoja izvenzakonske skupnosti tudi vložila revizijo, o kateri pa revizijsko sodišče še ni odločalo.

Že samo to dejstvo bi po mnenju pritožnice zadostovalo za prekinitev postopka, ker bi sicer prišlo do neugodnega položaja, če bi bil zapuščinski postopek zaključen pred postopkom revizije. Pritožnica v nadaljevanju trdi, da so zahteve Angele Kocjančič vedno večje, da zanjo noben dogovor ni sprejemljiv in da hoče v postopku pred sodiščemm doseči maksimum, čeprav ve, da je bila dejanska situacija in dogovori v zvezi z lastništvom spornih stanovanj povsem drugačni.

Pritožnica navaja, da je imela A.K. v času, ko je stopil v veljavo Stanovanjski zakon (SZ), ki je uveljavil privatizacijo družbenih stanovanj, stanovajsko pravico na stanovanju A.V., I., last M. d.o.o.

I. v stečaju, vendar sploh ni razmišljala o odkupu, niti s svojimi skromnimi dohodki tega ne bi zmogla, zato ji je pritožnica ponudila možnost, da to stanovanje odkupi ona. Ker pa po zakonskih pogojih pritožnica ni mogla skleniti pogodbe z lastnikom, so se dogovorili, da se naj pogodba glasi na A.K., ta pa napiše oporoko, v kateri stanovanje zapusti hčeri pritožnice, D.V.. A.K. je po navedbah pritožnice tako oporoko tudi napisala in jo izročila pritožnici, ta pa je plačala celotno kupnino za stanovanje. Pritožnica tudi trdi, da sta bili z A.K. dogovorjeni, da ta v stanovanju živi in ga uporablja do smrti, pritožnica pa naj bi po potrebi to stanovanje tudi vzdrževala na svoje stroške. Kasneje je pritožnica na zahtevo A.K.

original te oporoke izročila njej, ona pa ji je vrnila le kopijo, ki pa ni bila enaka originalu, saj datum ni enak, pa tudi del teksta manjka. Pritožnica navaja, da sicer ve, da bi A.K. lahko vsak čas spremenila oporoko, vendar pa prav ta oporoka dokazuje trditve pritožnice, ki jih utemeljuje tudi s kopijami položnic o plačilu kupnine in stroškov, ki jih prilaga. Pritožnica ugotavlja, da je spričo v pritožbi opisanih dejstev najmanj, kar je A.K. dolžna dokazati, to, da je stanovanje na naslovu A.V. 2, I. njeno.

Pritožba ni utemeljena.

Če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, sodišče v skladu z 212. členom Zakona o dedovaju (ZD) prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo. Po 1. odst. 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. V tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno napotilo na pravdo zapustnikovo hči Z.V., saj ona trdi, da v zapuščino po pokojnem V.V. spada 1/2 nepremičnine - stanovanja v I., na naslovu A.V. 2, ki je vpisano na ime A.K., zato je njena pravica manj verjetna in je dokazno breme o tem, da je stanovanje bilo last tudi zapustnika v celoti na njeni strani. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo spremeniti izpodbijani sklep in na pravdo napotiti A.K., saj stanovanje glasi na njeno, zato le-ta niti pravnega interesa ne bi imela za vlaganje takšne tožbe. Ostale pritožbene navedbe, ki se tičejo revizijskega postopka in plačila kupnine za sporno stanovanje, pa so za odločitev o konkretni pritožbi povsem brez pomena. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje in pritožbo Z.V. kot neutemeljeno zavrnilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 439/2003
• VSK sklep I Cp 690/2003
• VSL sklep II Cp 596/2005