VSK sodba Cp 202/99

Jedro

Pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja ni mogoče upoštevati povečanja splošnega standarda celotne družine, ki bi ga pokojni oče ml. tožnika lahko nudil zaradi večjih dohodkov na novem delovnem mestu.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da bi se pokojni tožnikov oče, v kolikor bi še živel, zaposlil v družbi H., in sicer sprva na delovnem mestu vidokontrolorja III, zatem pa bi leta 1997 tudi napredoval v višji plačilni razred. Na omenjenih delovnih mestih bi prejemal bistveno višje dohodke kot jih je na dotedanjem delovnem mestu v podjetju M., njegovi dohodki pa bi tudi bistveno presegali višino dohodkov tožnikove matere. Ravno zaradi bistvenih razlik v višini dohodkov obeh staršev pa bi bil, po prepričanju sodišča, ravno pokojni tisti, ki bi nosil tudi poglavitno breme kritja materialnih stroškov preživljanja mladoletnega sina, medtem ko bi mati v glavnem skrbela za njegovo vzgojo in varstvo. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče sprejelo zaključek, da je mladoletni tožnik, zaradi smrti očeta v prometni nezgodi leta 1992, utrpel škodo zaradi izgubljenega preživljanja v smislu 194. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožencema je bila zato naložena obveznost, da nerazdelno plačata ml. tožniku znesek zapadlih rentnih obrokov v skupni višini 566.592,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1994 dalje do plačila ter do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec še mesečno rento, in sicer v višini po 24.982,00 SIT za čas od 1.11.1994 do 31.12.1994, po 21.439,00 SIT za čas od 1.1.1995 do 31.12.1995, po 30.898,00 SIT za čas od 1.1.1996 do 30.4.1996, po 27.929,00 SIT za čas od 1.5.1996 do 31.12.1996, po 29.396,00 SIT za čas od 1.1.1997 do 31.12.1997 ter po 30.000,00 SIT od 1.1.1998 dalje, vse skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti posameznega mesečnega obroka do plačila. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, sodišče pa je v skladu z določbo 2. odstavka 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločilo, da glede na polovičen uspeh dosežen v pravdi, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Prvostopnemu sodišču očita zmotno uporabo določbe 194. čl. ZOR, ki določa pravico oškodovanca do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja. Ta škoda je gmotna in se v kaže v izpadu denarnih zneskov, ki jih je umrli dajal oškodovancu za njegovo preživljanje. Pri tem pa je po njegovem mnenju potrebno upoštevati tudi izgubljene priložnosti, saj so bile s smrtjo očeta in izpadom njegovega dohodka bistveno zmanjšane možnosti mladoletnega sina za njegovo bodoče življenje, kar pa prvostopno sodišče sploh ni upoštevalo. Slednje se je pri ugotavljanju mesečnih potreb otroka oprlo zgolj na izpoved njegove matere, ki je opisala le sedanje skromne razmere v katerih živi tožnik. V kolikor pa bi bil pokojni oče še živ, pa bi bil tudi tožnikov standard nadpovprečen. Pri odločanju o višini rente je zato poglavitnega pomena vprašanje, koliko bi mu oče glede na svoje dohodke lahko nudil in kakšne bi bile potrebe otroka tedaj, ne pa kolikšne so sedaj, ko so zaradi nizkih dohodkov matere omejene na minimum. Po mnenju pritožnika prvostopno sodišče tega ni upoštevalo zaradi zmotne uporabe določbe 194. čl. ZOR. To pa pomeni, da napadena sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. In končno pritožnik izpodbija še odločitev o stroških postopka, saj meni, da je bila z njo kršena določba 154. čl. ZPP. Sodišče bi namreč moralo upoštevati dejstvo, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti, po višini pa z okoli polovico svojega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni sledilo očitku tožeče stranke, da je bila v napadeni sodbi zmotno uporabljena določba 194. čl. ZOR. Slednja zagotavlja posrednim oškodovancem pravico do povračila gmotne škode, ki je nastala zaradi smrti tistega, ki jih je preživljal ali redno podpiral. Iz tako oblikovanega besedila te določbe jasno izhaja, da v tovrstnih primerih tožnik zoper toženo stranko ne uveljavlja preživninskega temveč odškodninski zahtevek, zaradi česar je v vsakem posameznem primeru potrebno ugotavljati tudi obseg škode, ki jo je utrpel oškodovanec. Gmotna škoda pa se v teh primerih kaže predvsem v neposrednem izpadu denarnih zneskov, ki jih je umrli dajal oškodovancu za njegovo preživljanje, nikakor pa ne v povečanem standardu, kot to zatrjuje pritožnik. Na podlagi vseh dejstev, ki so bili ugotovljeni v dokaznem postopku na prvi stopnji, sicer ni moč zanikati tega, da bi pokojni z nameravanim delom v družbi H. pridobival bistveno višje dohodke, kot jih je sicer za časa življenja. Na podlagi tega je mogoče slediti tudi pritožbeni navedbi, da bi prišlo do določenega povečanja standarda, ki bi se kazalo v boljšem in večjem avtomobilu, udobnejšem stanovanju in sploh v kvalitetnejšem življenju celotne družine tožnika. Kljub temu pa pritožbeno sodišče sodi, da upoštevaje že omenjeno odškodninsko naravo tožbenega zahtevka, ki temelji na določbi 194. čl. ZOR, povečanega standarda niti z najširšo možno razlago te določbe, ne moremo šteti tudi za izgubljeno preživljanje, na kar je naslovno sodišče opozorilo pritožnika že tekom prejšnjega pritožbenega postopka. Ravno zaradi navedenega morebitno povečanje standarda tudi ne more vplivati na višino rente, ki jo sodišče prisodi v tovrstnih odškodninskih primerih, kot to nadalje zatrjuje pritožnik. Ta odškodninska renta namreč zajema povračilo škode, ki jo je pretrpel tožnik zaradi izgube preživljanja do katere je prišlo zaradi smrti očeta in je za njeno prisojo bistvenega pomena le vprašanje, kolikšna je višina dohodka, ki bi ga umrli prejemal in koliko od tega bi pač prispeval za preživljanje otroka, če bi še živel. Zaradi navedenega se škoda v teh primerih načeloma ne ocenjuje na podlagi potreb oškodovanca in razmerja višine dohodkov umrlega ter pokojnine, ki jo oškodovani prejema po pokojnem, čeprav se je zlasti v zvezi z ugotavljanjem višine prispevkov umrlega za preživljanje oškodovanca, težko izogniti ugotavljanju potreb slednjega. O tem priča tudi konkretna pravdna zadeva, v kateri je prvostopno sodišče sprva ugotavljalo višino dohodka, ki bi ga prejemal tožnikov oče, zatem pa tožniku prisodilo rento upoštevaje višino njegovih povprečnih mesečnih potreb. Podatke na katere se je pri tem oprlo predstavljajo relevantno dejansko stanje, ki ga pritožnik niti ne izpodbija izrecno, sama metoda izračuna višine rente, ki predstavlja uporabo materialnega prava, pa je povsem pravilna in s tem prepričljiva.

Pritožbeno sodišče ob tem ni sledilo pritožbeni navedbi, češ da je prvostopno sodišče ugotavljalo potrebe tožnika zgolj na podlagi izpovedi njegove matere. Ta trditev ne drži, saj iz podatkov spisa jasno izhaja, da se je oprlo tudi na statistične podatke o potrebah otroka v tričlanski družini, na katere je opozorilo naslovno sodišče že v svoji predhodno izdani odločbi. Temu primerno so tudi rezultati, do katerih je prišlo, povsem prepričljivi kot nenazadnje tudi ugotovitev, da bi zaradi višine bodočih dohodkov ravno pokojni v bistveni meri prispeval k pokrivanju materialnih stroškov preživljanja tožnika. Pritožnik ima sicer prav, da je pri določanju višine odškodnine na podlagi določbe 194. čl. ZOR v določenih primerih mogoče upoštevati tudi izgubljene priložnosti oškodovanca, vendar pa je za njihovo uspešno uveljavitev potrebno določno navesti tudi v čem se te izgubljene priložnosti kažejo. Zgolj sama pritožbena trditev, da so zaradi izpada pokojnikovega dohodka bistveno zmanjšane tožnikove možnosti za bodoče življenje, pa je preveč pavšalna, da bi zadostovala za prisojo odškodnine iz tega naslova. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo povsem pravilno in popolno ugotovilo celotno relevantno dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo določbo 194. čl. ZOR, zaradi česar je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljene vse nasprotne očitke pritožnika, ki je v pravilnem ravnanju sodišča povsem zmotno videl celo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Povsem pravilna pa je tudi odločitev, ki jo je prvostopno sodišče sprejelo v zvezi s stroški postopka. Nobenega dvoma ni, da sam temelj odškodninskega zahtevka mladoletnega tožnika med strankama nikoli ni bil sporen. Ravno zaradi navedenega se sodišče v njegovo ugotavljanje sploh ni spuščalo in v zvezi z njim strankam tudi niso nastali nikakršni posebni stroški postopka. Slednji se tako nanašajo zgolj na postopek ugotavljanja utemeljenosti zahtevka po višini, glede katerega pa je tožnik, kot to priznava s pritožbo tudi sam, uspel le do polovice. Zaključek prvostopnega sodišča, naj vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je tako povsem pravilen in v skladu z določbo 154. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je tako moralo tudi v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in v skladu z določbo 368. čl. ZPP v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 1167/95
• VSL sodba II Cp 3755/2009
• Sodba II Ips 510/95