<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Cp 233/99

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1999:CP.233.99
Evidenčna številka:VSK0000240
Datum odločbe:24.11.1999
Področje:stvarno pravo
Institut:lastninska pravica - vrnitev individualno določene stvari - lastninska (vindikacijska) tožba

Jedro

Tožeča stranka je zahtevala varstvo lastninske pravice z lastninsko (vindikacijsko) tožbo. Zahtevala je namreč vrnitev individualno določene stvari oziroma gasilske črpalke od tožene stranke, za katero je zatrjevala, da jo ima v posesti brez pravnega naslova s prenosom neposredne posesti nanjo. Zaradi navedenega je morala tožeča stranka najprej dokazati, da je gasilska črpalka njena izključna last, nato pa dejstvo, da jo ima v posesti toženka.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki gasilsko črpalko na štirih lesenih kolesih, od katerih sta sprednja dva manjša od zadnjih, ki ima priključek za konjsko vprego ter sedeža za voznika in spremljevalca ter z medeninasto pumpo v sredini pokrito z železnim ogrodjem in ki jo je društvo kupilo leta 1967. Na podlagi takšne odločitve pa je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi njene pravdne stroške postopka.

Zoper to sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na izpovedi predsednika tožeče stranke in priče, ki jih je le - ta predlagala. Priče tudi niso bile pred ogledom sporne gasilske črpalke zaslišane o tem, kakšna izgleda črpalka, ampak le na ogledu. Pri tem je sodišče ugotavljalo le izvor ene gasilske črpalke in ne tudi druge, ki se je nahajala na posestvu v Z. Sodišče bi moralo tudi pogledati v seznam osnovnih sredstev tožeče stranke in ugotoviti, ali je sporna črpalka last tožeče stranke. Zaslišati pa bi moralo tudi predstavnike teritorialne obrambe, ki so že ob prevzemu nekdanje kasarne leta 1991, v njej videli črpalko. Tako je ostalo nerazjasnjeno, katera gasilska črpalka je last tožeče stranke in sicer ali tista, ki je na posestvu v Z., ali tista v bivši kasarni. Pri tem pa je tudi sporno, ali se predloženi račun za nakup gasilske črpalke res nanaša nanjo, saj višina zneska predstavlja le 10% takratne povprečne plače. Na podlagi navedenega zato pritožbenemu sodišče smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem zavrača vse pritožbene trditve tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem pravdnem postopku je tožeča stranka zahtevala varstvo lastninske pravice z lastninsko (vindikacijsko) tožbo (37. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij - ZTLR). Zahtevala je namreč vrnitev individualno določene stvari oziroma gasilske črpalke od tožene stranke, za katero je zatrjevala, da jo ima v posesti brez pravnega naslova s prenosom neposredne posesti nanjo. Zaradi navedenega je morala tožeča stranka najprej dokazati, da je gasilska črpalka njena izključna last, nato pa dejstvo, da jo ima v posesti toženka.

Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je povsem prepričljivo ugotovilo, da je tožeča stranka uspela dokazati, da je gasilska črpalka, ki se nahaja v posesti toženke, to je v bivši kasarni, njena izključna last. Ker je tožena stranka zatrjevala, da je tožeča stranka lastnica druge gasilske črpalke, ki pa se nahaja na kmetiji v Zadlogu, je sodišče prve stopnje opravilo ogled obeh gasilskih črpalk. Pri tem ne drži, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič pred ogledom o tem, kako izgleda sporna gasilska črpalka, saj so priče med zaslišanjem na obravnavah pred ogledom morale natančno opisati sporno gasilsko črpalko, na ogledu pa so se tudi neposredno prepričale v njeno istovetnost. Glede gasilske črpalke v Zadlogu je namreč sodišče prve stopnje s prepričljivimi razlogi ugotovilo, da ne gre za isto črpalko, predvsem z zaslišanjem priče J.R. Tudi pritožbena trditev tožene stranke o tem, da naj bi se sporna črpalka nahajala v poslopju bivše kasarne že pred letom 1992, ko naj bi jo tožeča stranka tja pripeljala, ni utemeljena. Tožena stranka je že med postopkom na prvi stopnji predlagala, da se o tem zasliši pripadnike teritorialne obrambe, ki naj bi sporno črpalko videli že leta 1991 ob prevzemu kasarne. O tem pa je sodišče prve stopnje sprejelo povsem sprejemljivo dokazno oceno, ki je te trditve zanesljivo ovrgla, pritožba pa jih le pavšalno ponavlja in torej niso utemeljene. Neupoštevne pa so tudi pritožbene navedbe glede predloženega opomina za plačilo gasilske črpalke. Dejstvo, da je tožeča stranka kupila gasilsko črpalko, namreč izhaja iz izpovedi vseh zaslišanih prič in ga je tožeča stranka prepričljivo dokazala tudi brez tega dokaza, tožena stranka pa česa drugega niti ni zatrjevala ali celo dokazala.

Na podlagi tako popolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ker pa sodišče prve stopnje pri tem tudi ni zagrešilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 


Zveza:

ZTLR člen 37, 37.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00OTIzNQ==