VSK sodba Cp 331/99

Jedro

Če tožnik šele v pritožbi postavi trditev, da odškodninsko odgovarjajo starši mladoletnega storilca tudi zato, ker nima sredstev, gre za spremembo tožbe, ki v pritožbi ni dopustna.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Predlog za povrnitev pritožbenih stroškov se z a v r n e .

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine proti tožencema, ki so starši mladoletnega G.B. Slednji naj bi povzročil prometno nesrečo dne 17.9.1993, v kateri je tožnik utrpel škodo. V razlogih sodbe je navedlo, da staršem ni mogoče očitati krivdo v zvezi s tem dogodkom. Sinu sta res kupila motor, vendar sta poskrbela, da je naredil preizkus cestnoprometnih predpisov in se tudi sama prizadevala, da jih je spoštoval ter se o tem prepričala. Po oceni prvostopnega sodišča sta toženca dokazala, da je škoda nastala brez njune krivde, zato nista odškodninsko odgovorna. Prvostopno sodišče je v razlogih sodbe tudi pojasnilo, da ni ugotavljalo, ali ne gre morda za odgovornost iz pravičnosti, ker nobena stranka ni zatrjevala, da G.B. ne more povrniti škode.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da je prvostopno sodišče z zavrnitvijo predloga za zaslišanje tožniku onemogočilo, da bi sam dokazoval krivdo tožencev, čeprav je dokazno breme, da je škoda nastala brez njihove krivde, na strani tožencev.

Izpoved tožencev je potrebno kritično obravnavati, saj ni mogoče pričakovati, da bosta krivdo kar priznala. Vožnja takrat mladoletnega sina, ki je prehiteval kolono, zavozil na nasprotni pas tako močno, da je moral tožnik zapeljati na pločnik kaže, da ni bil socializiran in prilagojen in ni imel odgovornega odnosa do človekovih ravnanj, katerih posledica je lahko tudi nastanek škode. Za to pa nista poskrbela toženca, ki sta opustila skrb za njegov skladen osebnostni razvoj, zato sta kriva. Toženca sta po mnenju tožeče stranke odgovorna že po 4. odst. 165. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zato se ni bilo potrebno sklicevati še na 2. odst. 169. člena ZOR. Tožnik je tožil starše in ni bil dolžan navesti, po katerih členih ZOR jih toži. Sin tožencev je sedaj študent, v trenutku povzročitve škode in vložitve pa je bil še dijak, tedaj ni imel premoženja. Sodišče bi moralo tožniku priznati odškodnino po 2. odst.

169. člena ZOR, če meni, da ni podana podlaga po 4. odst. 165. člena ZOR.

Pritožba ni utemeljena.

Razlogi prvostopne zavrnilne sodbe so po oceni pritožbenega sodišča jasni in sprejemljivi. Zaključek, da sta toženca dokazala, da jima ni mogoče pripisati krivde za škodo, ki jo je povzročil njun mladoletni sin, tudi po oceni tega sodišča ni prezgoden. Prvostopno sodišče je vpogledalo spis sodnika za prekrške, iz katerega je ugotovilo, na kakšen način je prišlo do prometne nesreče. Pritožbene navedbe so dodatno potrdile ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnik zaslišan kot stranka ne bi mogel ničesar povedati o krivdi staršev, ker ne pozna njihovih razmer. Samo dejstvo, da je mladoletni sin pravdnih strank povzročil obravnavo prometno nesrečo, drugih odklonov pri njem prvostopno sodišče ni ugotovilo, še ne izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da sta toženca poskrbela, da je sin naredil preizkus znanja prometnih predpisov, da sta ga opominjala in tudi preverjala, če je njuna navodila sprejemal. Prvostopno sodišče je izvedlo dokaze z zaslišanjem tožencev kot strank in mladoletnega G.B. kot priče, te dokaze je ocenilo tako, da je tožencema in priči verjelo. Tožeča stranka je imela glede pravno relevantnih dejstev možnost ponuditi protidokaz.

Navedbe pritožbe, da bi moralo prvostopno sodišče presoditi tožnikov zahtevek tudi v smislu člena 169/2 ZOR, ki ureja odgovornost staršev iz pravičnosti, saj mladoletni sin pravdnih strank v času prometne nesreče in vložitve tožbe ni bil sposoben plačila, po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene. Dejanski stan te zakonske norme je odgovornost staršev za škodo, ki jo povzroči njihov mladoletni otrok, če nima sredstev in če to terja pravičnost, na kar kaže gmotno stanje oškodovanca in staršev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi in v teku pravde ni navedel nobenih dejstev, ki bi kazala na to, da je zahtevek uveljavljal tudi iz te trditvene podlage. Ni zatrjeval določenega gmotnega stanja staršev, niti tožnika, zaradi katerega bi načelo pravičnosti narekovalo, da morata toženca povrniti škodo, niti, da mladoletni G.B. sam nima sredstev za poravnavo škode. Samo slednje je trdil v pritožbi.

Ker odgovornost tožencev iz pravičnosti ni bila del trditvene podlage tožbe, prvostopno sodišče, ki je vodilo obravnavo po razpravnem in ne preiskovalnem načelu, upravičeno tožbenega zahtevka tožeče stranke ni obravnavalo v tej smeri. Navajanje dejstev o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi nove trditvene podlage šele v pritožbi pomeni nedovoljeno spremembo tožbe v pritožbenem postopku (člen 190/1 ZPP), zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni našlo očitanih kršitev zakona v sodbi prve stopnje, niti drugih kršitev materialnega prava ali bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v smislu člena 365 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke v skladu s členom 368 ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v zvezi s pritožbo v skladu s 154. v zvezi s 166. členom ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2020/99
• VSL sodba II Cp 2077/99
• VSL sodba I Cp 1332/2000