VSK sodba Kp 496/99

Jedro

Četudi se državni tožilec, ki se pritožuje obdolžencu v korist in sodbo izpodbija v odločbi o kazenski sankciji, zavzema le za izrek krajše preizkusne dobe, višje sodišče na tak predlog ni vezano v tolikšni meri, da bi ob ugotovitvi, da so v pritožbi zatrjevane olajševalne okoliščine podane, ne moglo obdolžencu tudi znižati v pogojni obsodbi določeno kazen.

 

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se deloma ugodi in izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se obdolženemu A.K. v pogojni obsodbi določena kazen zniža na 1 (en) mesec zapora, preizkusna doba pa skrajša na 1 (eno) leto.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolžena S.B. in A.K. spoznalo za kriva kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 1. odst. 216. člena KZ.

Na podlagi 51. člena KZ je obdolžencema izreklo pogojno obsodbo (pravilno bi bilo pogojni obsodbi), v kateri jima je po 1. odst. 216. člena KZ določilo kazen dveh mesecev zapora vsakemu, ki ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi treh let ne storita novega kaznivega dejanja. V skladu s 1. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka, vsak od njiju povprečnino, določeno na 40.000,00 SIT, plačljivo v štirih enakih mesečnih obrokih.

Zoper sodbo se zaradi odločbe o kazenski sankciji, torej pritožbenega razloga po 4. točki 370. v zvezi s 1. odst. 374. člena ZKP, pritožuje državni tožilec. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu A.K. "izreče" enako kazen, vendar ob krajši preizkusni dobi, obdolženemu S.B. pa ob enaki preizkusni dobi daljšo "prostostno" kazen.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritrditi je treba pritožniku, ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženemu A.K. za storjeno kaznivo dejanje v pogojni obsodbi določilo previsoko kazen zapora, predolga pa je tudi preizkusna doba. Obdolženi A.K. doslej še ni bil obsojen, gre za neoporečnega človeka, osebnostno urejenega in zaposlenega. Obdolženec je bil v času storitve nekoliko vinjen, kar je gotovo botrovalo lažji odločitvi za kaznivo dejanje, k storitvi pa je prispeval tudi oškodovanec, ki je na parkirišču v nočnih urah pustil odprto vozilo s kontaktnimi ključi v ključavnici in prižganimi lučmi. Prvostopno sodišče je, kakor pravilno izpostavlja državni tožilec, obdolženemu K. pomotno štelo kot obteževalno okoliščino, da je vozilo potem, ko se je pripeljal do doma, zaupal povsem naključnemu znancu, kar pa je olajševalna okoliščina, saj je ta znanec po obdolženčevem naročilu osebni avtomobil vrnil na kraj, kjer sta ga obdolženca odvzela.

Presoja vseh teh okoliščin pokaže, da je potrebno obdolženemu A.K. v pogojni obsodbi določeno kazen znižati ter skrajšati tudi preizkusno dobo. Državni tožilec se sicer zavzema zgolj za izrek krajše preizkusne dobe, vendar pa sodišče druge stopnje na njegov predlog ni vezano v tolikšni meri, da bi ne moglo, ob ugotovitvi, da so v pritožbi zatrjevane olajševalne okoliščine podane, ne le skrajšati preizkusno dobo, pač pa obdolžencu tudi znižati v pogojni obsodbi določeno zaporno kazen. Upoštevajoč težo kaznivega dejanja in stopnjo krivde obdolženega A.K., je zato temu obdolžencu znižalo določeno zaporno kazen na en mesec in skrajšalo preizkusno dobo na eno leto.

Ni se pa mogoče strinjati z državnim tožilcem, ko izpodbija obdolženemu S.B. izrečeno kazensko sankcijo kot premilo. Sodišče prve stopnje je pri tem obdolžencu okoliščine pomembne pri izbri vrste in odmeri kazenske sankcije pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo primerno zaporno kazen in preizkusno dobo. V kazenski sankciji, izrečeni obdolženemu S.B., se v zadostni meri kot obteževalna okoliščina zrcali, da je bil ta obdolženec že obsojen na zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odst. 196. člena KZ.

Upoštevaje navedene razloge je bilo treba pritožbi državnega tožilca deloma ugoditi in izpodbijano sodbo po 1. odst. 394. člena ZKP glede obdolženega A.K. spremeniti kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenem a izpodbijanem delu po 391. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeni postopek se je iztekel obdolžencem v korist, zato po 2. odst. 98. člena ZKP povprečnine ni potrebno določiti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 440/99
• VSM sodba Kp 427/99
• VSK sklep Kp 463/99