VSK sklep Kp 463/99

Jedro

S tem, da je sodišče prve stopnje, ob nasprotujočih si navedbah obtoženca in oškodovanca glede odločilnih dejstev, ugodilo le predlogu državnega tožilca za odreditev medicinskega izvedenca, zavrnilo pa vse predloge obrambe za zaslišanje očividcev, ki jih je v oporo svojih zatrjevanj, da je oškodovanec prvi s pestjo udaril obtoženca v obraz, podal obtoženčev zagovornik, v tolikšni meri kršilo pravico do obrambe, da je to moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

 

Izrek

Pritožbama zagovornika obtoženega T.Z. in državnega tožilca se ugodi in izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženega T.Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odst. 134. člena KZ in mu na podlagi 50. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odst. 134. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izvršena (pravilno bi bilo izrečena), če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 2. odst. 105. člena ZKP je oškodovanca K.J. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 3.500.000,00 SIT napotilo na pravdo. Na podlagi 95. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP (očitno mišljeno 1. odstavka te določbe) je odločilo, da je obtoženec dolžan nositi stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in plačati na 36.000,00 SIT določeno povprečnino.

Zoper sodbo se pritožujeta obtoženčev zagovornik in državni tožilec.

Zagovornik obtoženega T.Z. sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državni tožilec sodbi odreka utemeljenost zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, tedaj razlogov po 3. točki 370. v zvezi s 1. odst. 373. člena ZKP in po 4. točki 370. v zvezi s 1. odst. 374. člena ZKP. Zavzema se, da bi višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritrditi je treba zagovorniku obtoženega T.Z., da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odst. 371. člena ZKP. Obramba je v skladu s 1. odst. 343. člena ZKP v podkrepitev svojih trditev, da je obtoženi T.Z. oškodovanca K.J.

poškodoval v silobranu, predlagala zaslišanje prič B.V., M.V. in I.K., sodišče prve stopnje pa je te dokazne predloge zavrnilo.

Vsakomur, ki je obtožen kaznivega dejanja, mora biti ob popolni enakopravnosti zagotovljeno tudi izvajanje dokazov v njegovo korist.

Seveda to pravno jamstvo, predpisano v 3. alinei 29. člena Ustave Republike Slovenije, ne pomeni, da mora sodišče izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Sodišče prve stopnje je s tem, da je ob nasprotujočih si navedbah obtoženca in oškodovanca glede odločilnih dejstev ugodilo le predlogu državnega tožilca za odreditev izvedenstva medicinske stroke, zavrnilo pa vse predloge za zaslišanje očividcev, ki jih je v oporo svojih trditev, da je oškodovanec obdolženca prvi s pestjo udaril v obraz, podal obtoženčev zagovornik, v tolikšni meri kršilo pravico do obrambe, da je to moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

Obtoženčevemu zagovorniku je potrebno pritrditi tudi v tistem delu, ko izpostavlja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je obtoženec prvi udaril oškodovanca ali obratno, kajti sodišče navaja, da je iz izpovedbe obeh mogoče sklepati, da je oškodovanec po krajšem pregovarjanju stegnil roko proti obtožencu ali ga celo udaril, obtoženec pa da je oškodovanca nato udaril nazaj. Ko utemeljuje svoje videnje, da obtoženec ni ravnal v silobranu, pa sodišče izpostavlja, da ne bi šlo za neizogibno potrebno obrambo, četudi bi oškodovani K.J. obtoženca dejansko prvi udaril in ne samo zamahnil z roko proti njemu. Tako stališče prvostopenjskega sodišča pa je pomotno, kajti v kolikor bi oškodovanec prvi s pestjo udaril obtoženca, bi šlo za stvaren in protipravni napad, ki bi opravičeval obtoženčevo istočasno obrambo, pri čemer pa je seveda potrebno oceniti, ali je bila ta neogibno potrebna za odvrnitev napada in sorazmerna. Tako bo potrebno z dopolnitvijo dokaznega postopka z zaslišanjem predlaganih prič ugotoviti, kateri od akterjev je drugega prvi udaril, pa tudi, ali je oškodovanec, ko se je povzpenjal iz bazena, na kakršenkoli način nakazoval, da bi utegnil obtoženca napasti oziroma nadaljevati z napadom. Dogajanje po tem, ko je obtoženec oškodovanca brcnil v čeljust in ga poškodoval, ki ga v pritožbi podrobno opisuje obtoženčev zagovornik, pa za samo presojo obtoženčevih navedb, da je ravnal v silobranu, ni pomembno.

Sodišče prve stopnje resda ni navedlo razlogov glede obtoženčevih sklicevanj, da je kaznivo dejanje storil pod vplivom sile in grožnje, vendar zaradi tega izpodbijane sodbe ne bi bilo potrebno razveljaviti. V 13. členu KZ je predpisano, da ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki je bilo storjeno pod vplivom sile, ki se ji storilec ni mogel upreti, oziroma če je bilo kaznivo dejanje storjeno pod vplivom sile, ki se ji je bilo mogoče upreti, ali pod vplivom grožnje, da se uporabi določilo 12. člena KZ. Gre tedaj za tak pravni pomen pojma sile in grožnje, ko storilec stori kaznivo dejanje pod vplivom sile ali grožnje, kar pa bi v konkretnem primeru pomenilo, da bi bil ta institut podan, če bi obtoženec kaznivo dejanje storil zato, ker bi ga oškodovanec bodisi s silo ali grožnjo prisilil v to, da ga je brcnil v čeljust. O čem takem pa v ugotovljenih dejstvih ni prav nobene podlage.

Pritrditi je treba tudi državnemu tožilcu, ko izpostavlja, da je neprepričljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec v nastanek prepovedane posledice zgolj privolil, ne pa tudi hotel, da bi ta nastala. Obtoženec naj bi oškodovanca močno brcnil od spodaj navzgor v predel brade in to v trenutku, ko je ta poskušal priti iz bazena in se ni bil v stanju na kakršenkoli način braniti. Ponovna presoja v tej smeri pa bi utegnila prvostopno sodišče pripeljati do sklepa, da obtoženec ni "vsaj privolil" v prepovedano posledico, pač pa, da jo je tudi hotel in da je pri njem zato podana krivdna oblika direktnega naklepa.

Šele ko bo sodišče dopolnilo dokazni postopek in dejansko stanje ocenilo tudi v nakazani smeri, bo lahko prišlo do pravilnih dejanskih in nato tudi pravnih sklepov. Izhajajoč iz navedenih razlogov je bilo zato potrebno pritožbama zagovornika obtoženega T.Z. in državnega tožilca ugoditi ter po 1. odst. 392. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na tak izid pritožbenega postopka sodišče druge stopnje ni ocenjevalo tistih navedb državnega tožilca, s katerimi je ta izpodbijal obtožencu izrečeno kazensko sankcijo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 496/99
• Sklep VIII Ips 174/95
• VDSS sodba Pdp 767/2013