VSK sodba Cpg 274/99

Jedro

Četudi sta se pogodbeni stranki dogovarjali o prevzemu dolga po tretji osebi, ni mogoče zaključiti, da je do takšnega prevzema dejansko prišlo, če ni tretja oseba podala izrecne izjave o prevzemu in če ni tožeča stranka kot upnik s tem soglašala.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, opr.št. I Ig 204/90 z dne 15.11.1990 vzdržalo v celoti v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 155.177,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1990 do plačila in v 3. točki izreka za stroške postopka v znesku 2.016,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1990 do plačila. Hkrati je toženi stranki naložilo v roku 8 dni plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 307.060,00 SIT. Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče ravnalo nepravilno, ker je v celoti sprejelo stališče, da je tožeča stranka upravičena do plačila, ne glede na to, da delo ni bilo dokončano in izročeno naročniku. Upoštevalo tudi ni, da je tožeča stranka od vsega začetka pristopila k poslu tako, da je sprejela tudi rizik morebitne neizgradnje obrtne cone; res temelji terjatev tožeče stranke na pogodbi z dne 20.4.1990, vendar hkrati tudi na tristranskem dogovoru z dne 24.8.1989, v katerem je navedeno, da povrne občina v celoti stroške opravljenih del, če bodo dela predana drugemu investitorju. Tudi iz dogovora z dne 20.9.1991 izhaja, da je občina S. prevzela obveznost za povrnitev stroškov tožeči stranki, slednja pa je na to pristala. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje glede vseh bistvenih okoliščin pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb postopka, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti; jasno in natančno je obrazložilo, da temelji terjatev tožeče stranke po II. začasnem računu št. R-388-Ra z dne 30.9.1990 v znesku 155.177,00 SIT na pogodbi za izdelavo tehnične dokumentacije št. G/607-90/RA z dne 20.4.1990. Pri tem se je v celoti oprlo na določila navedene pogodbe, ki v 5. čl. določa, da izstavlja tožeča stranka kot izvajalec začasne situacije skladno z napredovanjem del, da tožena stranka kot naročnik potrdi situacijo v 8 dneh po predložitvi, v kolikor pa v tem roku ne vrne tožeči stranki potrjene situacije, se šteje, da je nastalo dolžniško-upniško razmerje na dan izstavitve računa; in ker tožena stranka ni začasne situacije niti potrdila in ji niti ugovarjala, je dolžna plačati vrednost del, zaračunanih z začasno situacijo oz. s spornim začasnim računom. Pritožba napada razlogovanje prvostopnega sodišča v smeri, da naj bi do prekinitve pogodbe oz. do odstopa od le-te prišlo izven sfere tožeče stranke, zaradi česar naj bi slednja bila upravičena zahtevati tudi plačilo za delno opravljeni posel, in v zvezi s tem pritožba opozarja, da tudi tožena stranka ni bila odgovorna za nedokončanje posla; pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je prvostopno sodišče res razlogovalo tudi v navedeni v smeri, vendar brez potrebe, kakor hitro se je postavilo na stališče, da gre pri pogodbi z dne 20.4.1990 za samostojen pravni posel po določilih 600.čl. in nasl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in pri izdaji začasnega računa za samostojno obveznost, izhajajočo iz jasnih določil navedene pogodbe. Dogovor z dne 24.8.1989 je sodišče prve stopnje povzelo, ni mu sicer posvetilo neke posebne analize, vendar je dovolj jasno razvidno, da gre pri dogovoru z dne 24.8.1989 in pri pogodbi z dne 20.4.1990 za ločena in samostojna pravna posla in je že zato vseeno, s kakšnim rizikom sta k obema pristopili pravdni stranki. Res predstavlja pogodba z dne 20.4.1990 v vsebinskem smislu neke vrste nadgradnjo dogovora z dne 24.8.1989, vendar ji kljub temu ni oporekati samostojnosti; nenazadnje je to razvidno tudi iz predmeta dogovora oz. pogodbe, saj so bila predmet dogovora dela, potrebna za pridobitev zemljišča oz. lokacijske odločbe, predmet pogodbe pa je bila izdelava tehnične dokumentacije (projekt za izvedbo in projekt za gradbeno dovoljenje), tako da je v vsebinskem pogledu zadnjenavedena pogodba bolj v povezavi z dogovorom z dne 14.2.1990 kot pa z dogovorom z dne 24.8.1989. Kar se pa tiče zapisa s sestanka dne 20.9.1991, je prvostopno sodišče zaključilo, da sta pravdni stranki in občina S. ugotovili, da se zaradi nastale situacije odstopi od dogovora in predvidene izgradnje obrtne cone, vendar pa je hkrati tudi ugotovilo, da ni prišlo do prevzema obveznosti s strani navedene občine za plačilo stroškov v zvezi z izdelavo dokumentacije, torej tudi spornega zneska. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključkom prvostopnega sodišča in dodaja, da bi morala občina, v kolikor bi šlo dejansko za prevzem obveznosti, to jasno in nedvoumno izjaviti in bi moral biti tudi zapis v tem smislu nedvoumen, saj bi bilo mogoče le v takšnem primeru z gotovostjo zaključiti, da je do prevzema dolga po določilu 446.čl. ZOR dejansko prišlo; ravno nasprotno pa je iz zapisnika razvidno, da si je občina izgovorila določen rok za odgovor v zvezi s prejeto dokumentacijo. Tudi s strani tožene stranke predlagano zaslišanje priče B.G. ne bi moglo nadomestiti izostale izjave o prevzemu obveznosti s strani tretje osebe, poleg tega pa je potrebno upoštevati, da je za veljavnost takšnega prevzema potrebna tudi privolitev upnika (2.odst. 446.čl. ZOR), v tej smeri pa ni tožena stranka predlagala nobenega dokaza. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče na podlagi 368.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 582/2009
• VSL sodba I Cpg 1483/99
• VSL sodba I Cpg 89/2000