VSK sodba Cpg 324/99

Jedro

Če je najemodajalec z najemnikom sklenil najemno pogodbo v svojem imenu, je aktivno legitimiran za izterjavo najemnine, čeprav se je v internem razmerju z lastnikom v najem dane stvari zavezal, da bo nastopal v imenu in na račun lastnika ker ni potrebno, da je najemodajalec lastnik stvari.

 

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni in se v celoti p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N., ki je bil izdan za znesek 817.258,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.1995 do plačila in izvršilne stroške v višini 30.810,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1995 dalje, delno v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 255.276,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.1996 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 9.551,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1995 dalje, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 47.242,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.1999 do plačila v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožujeta tako tožeča kot tožena stranka po svojih pooblaščencih.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst.

353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da terjatev, ki jo tožeča stranka vtožuje, ni njena terjatev, ampak terjatev M. d.o.o., ki jo tožeča stranka na osnovi pogodbe o vodenju poslov samo izterjuje. Pobotni ugovor bi bil dopusten le, če bi bila terjatev cedirana, vendar v konkretnem primeru ni bila, tako terjatev in protiterjatev nista vzajemni in ju ni možno pobotati. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika tudi napačno ugotovilo, da naj bi obstajala ugovarjana terjatev tožene stranke na dan 3.1.1996, saj tega dne ta terjatev sploh ni obstajala, ker tedaj les še ni bil uničen. Pobotati bi bilo možno le znesek, za katerega je zmanjšana vrednost lesa, to pa je 147.044,00 SIT, seveda le, če bi takšno vrednost poškodovanega lesa ugotovil s strani sodišča postavljeni izvedenec, ne pa izvedenec, ki ga je najela tožena stranka sama. Zato so ugotovitve tega izvedenca o vrednosti lesa povsem nesprejemljive in neupoštevne. Tožena stranka niti ni izkazala, da gre za njen les. Nepravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede stroškov. Tožena stranka je pobotno izjavo podala šele po vložitvi tožbe. Zato ni mogoče govoriti o tem, da je tožeča stranka uspela s svojim zahtevkom le v višini 31%, saj je uspela v celoti. Tožena stranka pa ni uspela s celotnim svojim pobotnim ugovorom v znesku 1.591.213,00 SIT, saj ga je sodišče priznalo le do višine 724.140,00 SIT.

Tožena stranka se pritožuje v delu, v katerem je tožbenem zahtevku ugodeno, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi poudarja, da je vprašljiva aktivna legitimacija tožeče stranke, saj po pogodbi o vodenju poslov z dne 27.5.1994, sklenjeni med M. d.d. in tožnikom, M. pooblašča tožnika, da opravlja prevzeto vodenje poslov zgolj v imenu in za račun M. ne pa, da bi lahko tožnik nastopal v svojem imenu. Zato ni aktivno legitimiran za izterjavo najemnine in drugih terjatev, glede katerih se vodi pravda. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo vrednost lesa, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot. Sodišče prve stopnje je priznalo zgolj terjatev v višini 724.140,00 SIT z zapadostjo 3.1.1996. Toženec pa je les oziroma njegovo vrednost jasno specificiral po vrsti in količini na specifikaciji št. 1 z dne 25.4.1995 in na specifikaciji št. 2 z dne 19.12.1995 in na podlagi teh specifikacij podal pobotno izjavo dne 3.1.1996. Od odpovedi najemne pogodbe od konca aprila 1995 toženec ni imel več dostopa do lesa in ostalih stvari ter opreme, zato je tožnik odgovoren za vso vrednost lesa, ker ta vrednost pomeni škodo, ki jo je toženec po krivdi tožnika utrpel. To izhaja tudi iz izpovedi prič ... in ... Cenitev E.Č. se je nanašala zgolj na neprimerno skladiščen les, to pa je le del lesa iz specifikacije št.

2. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na toženčev ugovor upoštevati tudi določilo 2. odst. 122. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je tožnik stvari tožencu odvzel proti njegovi volji in torej na njih nima pridržne pravice. Sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati tožnikove terjatve vse dokler tožnik ne izpolni svoje obveznosti, to je tožencu izroči stvari v takšnem stanju, kot jih je prevzel po specifikaciji toženca v zahtevku z dne 3.1.1996. Tako pritožba tožeče kot pritožba tožene stranke nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Če bi držalo zatrjevanje tožeče stranke, da tožeča stranka ne vtožuje svojih terjatev, ampak terjatve M. d.o.o. v imenu in za račun M., potem bi seveda držal ugovor tožene stranke, da tožeča stranka za izterjavo teh terjatev ni legitimirana. Argument, ki ga navaja tožeča stranka, bi, če bi držal, pomenil, da tožeča stranka ne more uveljavljati terjatev zoper toženo stranko. Če pa je tožeča stranka legitimirana in po mnenju pritožbenega sodišča je, kot bo to navedeno v zvezi s pritožbo tožene stranke v tej smeri, pa je seveda jasno, da je glede terjatve, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, podana njena pasivna legitimacija in da gre torej za vzajemne terjatve, ki se lahko pobotajo. Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča neupoštevna trditev tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati vrednosti lesa na dan 3.1.1996, saj takrat les še ni bil uničen. Pri tem gre za to, da je priča E.Č., ki si je les ogledala, ugotavljala stanje lesa na ta dan, torej dne 3.1.1996 in le ta dan je lahko sodišče prve stopnje upoštevalo kot dan, ko se ugotovi stanje in vrednost lesa in s tem tudi višina odškodninske terjatve tožene stranke zoper tožečo stranko. E.Č. v postopku res ni nastopal kot izvedenec, kar je sodišče prve stopnje izrecno povedalo, zaslišalo pa ga je kot izvedeno pričo, kar sme v okviru proste dokazne presoje vsekakor storiti. Glede na nepopolne in nezanesljive izpovedi drugih prič o tem, za kakšno vrsto lesa je šlo pri spornem lesu in kakšna je bila njegovo količina, je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko se je oprlo na izpoved te priče, ki je obenem strokovnjak za les. Ta priča si je dne 3.1.1996 les ogledala in kot strokovnjak ugotovila, za kakšno vrsto lesa je šlo in kakšna je njegova količina ter tudi v kakšnem stanju je. Navedba tožeče stranke, da tožena stranka ni izkazala lastnine na lesu, pa je nova navedba, ki je pritožbeno sodišče glede na določilo 1. odst. 496.a člena ZPP ni moglo upoštevati, saj tožena stranka v pritožbi ni navedla, zakaj te navedbe ni podala že do konca glavne obravnave na prvi stopnji. Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Dejstvo je, da je tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavljala terjatev v znesku 817.258,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zneslo na dan 3.1.1996, ki je, kot je bilo že povedano, za ugotovitev terjatev in protiterjatev, odločilen, znesek 979.416,60 SIT. Obenem pa je ugotovilo nasprotno terjatev tožene stranke, ki znese na dan 3.1.1996 724.140,00 SIT, in terjatev in nasprotno terjatev pobotalo. Tako je tožena stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje dolžna tožeči stranki plačati le še 255.276,60 SIT, kar res pomeni le 31% uspeh v postopku.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takih kršitev v postopku, ki bi jih bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti. Tudi glede vprašanja aktivne legitimacije se je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno opredelilo. Za vprašanje aktivne legitimacije pri tem ni bistvena pogodba o vodenju poslov, sklenjena dne 27.5.1994 med M. d.o.o in tožnikom, saj je ta urejela interno razmerje med M. in tožnikom, za veljavnost pogodbe pa ni pomembno, da tožnik o tem ni obvestil tožene stranke (3. odst. 85. člena ZOR). Kot je razvidno iz najemne pogodbe z dne 30.1.1995, ki pa jo je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo, je po tej pogodbi tožeča stranka kot najemodajalec nasproti toženi stranki kot najemniku nastopala v svojem imenu. Za veljavnost najemne pogodbe pa ni bistveno, ali je najemodajalec tudi lastnik stvari (1. odst. 567. člena ZOR). Glede terjatev, ki so nastale pred uveljavitvijo pogodbe z dne 30.1.1995, pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik upravičen, da sam zagotovi izterjavo plačil na svoj račun, ki se lahko poplača iz prilivov, ki jih ustvarja za račun H. To pa pomeni, da je šlo v razmerju med H. in tožečo stranko za cesijo terjatve v izterjavo po določilu 2. odst.

444. člena ZOR, s tako cesijo pa je bil toženec seveda seznanjen, saj mu je tožnik v svojem imenu izstavljal račune. To pa pomeni, da je tožnik aktivno legitimiran za izterjavo vseh terjatev, ki jih je uveljavljal v tej pravdi, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje tudi glede vrednosti lesa, glede katerega uveljavlja tožena stranka zoper tožečo stranko nasprotno terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti. Pri ugotovitvi, za kakšne vrste lesa je šlo, kakšna je bila količina in v kakšnem stanju je les bil, se je sodišče prve stopnje povsem pravilno oprlo predvsem na izpoved izvedene priče E.Č., ki si je, kot je bilo povedano že v zvezi s pritožbo tožeče stranke, les ogledal prav z namenom, da ugotovi, za kakšen les gre, koliko ga je in koliko je vreden. Pri tem pa gre za izvedeno pričo, torej za strokovnjaka za les. Ker si je les ogledal na dan 3.1.1996, je razumljivo, da pomeni vrednost ugotovljenega lesa na ta dan tisto škodo, ki jo tožena stranka lahko uveljavlja od tožeče. Ta škoda pa znaša znesek 724.140,00 SIT. Nasprotne trditve tožene stranke, da je šlo za več lesa in boljši les in zato tudi les večje vrednosti, pa so ostale dokazno nepodprte. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na določilo 2. odst. 122. člena ZOR. To določilo o pravilu sočasne spolnitve pride v poštev le, če gre za spolnitev med strankama, ki se nanaša na isto pogodbo. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala najemnino in druge terjatve iz naslova najemne pogodbe, tožena stranka pa je uveljavlja izročitev lesa iz naslova lastninske pravice. Na tem lesu pa je, kot je smiselno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka uveljavila svojo pridržno pravico in les tudi prodala. Zato navedeno določilo v predmetnem primeru ne pride v poštev.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov tako pritožbo tožeče kot pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 359/99
• VSL sodba I Cp 1261/98
• VSL sodba II Cp 1422/98