VSK sodba Cpg 452/99

Jedro

Dogovor o prevzemu dolga, ki je bil sklenjen v pisni obliki znotraj enoletnega roka pred uvedbo stečaja, je mogoče izpodbijati, čeprav so ustni dogovori med strankami začeli teči že v času pred začetkom tega roka.

 

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni in se v celoti p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta asignacija in prevzem poroštva, dogovorjena s pogodbo o prevzemu dolga z dne 16.10.1995 in aneksom z dne 23.10.1995, sklenjena med toženo stranko, tožečo stranko in Š. H. iz L., s katero tožeča stranka toženi stranki dovoljuje, da le-ta iz iztržka od prodanega 51 % deleža jate rib v gojišču S. izplača R. d.o.o. dolg družbe H. po pogodbi o nakupu ribiške ladje z dne 31.5.1994 v znesku 49.274 DEM, povečan za 10 % na račun pogodbene kazni in prevzema zavarovanja odplačila prej navedenega dolga H. proti stečajni masi tožeče stranke brez pravnega učinka ter je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.418.580,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.1.1996 dalje do plačila v roku 8 dni. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 654.897,00 SIT v roku 8 dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da dogovor - pogodba o prevzemu dolga ni nastal šele 16.10.1995, ampak že poprej in sicer najkasneje v juliju 1995, tako da je prišlo do dogovora več kot eno leto pred uvedbo stečaja. Pogodbe o prevzemu dolga z dne 16.10.1995 res ni podpisala R. d.o.o., ampak tožena stranka, saj je bila takrat R. d.o.o. do tožene stranke v razmerju hči-mati oziroma je bila tožena stranka popolna lastnica R. d.o.o..

Zato se je vedla glede terjatev R. d.o.o., kot da gre za njeno premoženje, s čimer pa se je R. tudi povsem strinjala. Zato ni mogoče trditi, da tožena stranka terjatve R. do H. ni mogla pobotati, češ da nanjo ni bila prenešena.

Zoper sklep o stroških v izpodbijani sodbi pa se pritožuje tožeča stranka in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da stroški tožene stranke v izpodbijani sodbi niso specificirani, tako da izreka o stroških ni mogoče preizkusiti.

Pritožbi tožeče in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo izpodbojno dejanje storjeno tedaj, ko je bila sklenjena pisna pogodba o asignaciji in prevzemu poroštva, to je dne 16.10.1995 oziroma aneks k tej pogodbi dne 23.10.1995, kar pomeni, da gre za dejanje, ki je bilo storjeno znotraj roka enega leta pred uvedbo stečajnega postopka zoper tožečo stranko (1. odst. 125. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL). Tožena stranka sicer v pritožbi govori o dogovorih, ki naj bi potekali med pravdnima strankama glede prevzema dolga že poprej, vendar pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča mogoče zaključiti, da je šlo le za dogovarjanje, ne pa za samo pogodbo, ki je bila sklenjena šele takrat kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Neupoštevne so tudi navedbe tožene stranke o tem, da je tožena stranka imela pravico pobotati terjatev R. d.o.o. do H. s terjatvami tožeče stranke. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pri terjatvi, ki jo je tožena stranka tožeči stranki uveljavljala v pobot ni šlo za terjatev tožene stranke same, ampak R. d.o.o., izkazan pa ni noben prenos te terjatve na toženo stranko. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izrek o stroških izdalo v skladu z določilom 2. odst. 154. čl. ZPP. Ni mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke v pritožbi, češ da stroški tožene stranke v izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje niso specificirani, tako da sklepa o stroških ni moč preizkusiti. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo ne le višino stroškov tožene stranke, ampak povedalo tudi, kaj ti stroški predstavljajo. Tožeča stranka pa v pritožbi ne pove nič konkretnega glede tega, kateri stroški tožene stranke ne bi smeli biti priznani. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tudi pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep o stroških v izpodbijani sodbi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1191/99
• VSK sodba in sklep I Cp 188/2004
• VSK sklep I Cpg 270/2004