VSK sklep Cp 355/99

Jedro

Čeprav ni zakonskih omejitev glede oseb, med katerimi se lahko sklepa pogodba o dosmrtnem preživljanju in takšno pogodbo lahko skleneta celo zakonca, razmerje med preživljalcem in preživljancem ni brez pomena. Med intimnejšimi partnerji, sploh pa takšnimi, kjer je medsebojna pomoč in preživljanje že zakonsko določeno, mora v primeru spora o navideznosti takšnega odplačnega pravnega posla, preživljalec dokazati, da je nudil svojemu partnerju več od takšnih zakonskih ali običajno pričakovanih uslug in je zato šlo z njegove strani za odplačen posel.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 4.2.1991 sklenila I.P., razveže. V posledici takšne odločitve je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 136.339,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh.

Zoper to sodbo se je tožeča stranka pritožila iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi zatrjuje, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je toženka izpolnjevala dolžnost preživljanja v skladu s potrebami preživljanca, vendar je to v nasprotju s temeljno intenco pogodbe o dosmrtnem preživljanju, po kateri se zagotavlja stalna nega in pomoč, kar predstavlja za prejemnika občutek varnosti, ki je v poznih letih ena od bistvenih potreb človeka. Iz izpovedi prič v postopku pa je razvidno le to, da se je pokojni I.P. le občasno družil s toženko.

Zato po mnenju tožeče stranke namen preživljanja ni bil zagotovljen, saj je prej I.P. zagotavljal toženki varnost, ko ji je nudil prevoze z lastnim avtomobilom, ko ji je popravljal hišo in delal tudi njenim sosedom in njeni hčerki. V sili ji je pomagal tudi z denarjem, ker je imel višjo pokojnino od toženke. Svojo pokojnino pa je izboljševal še s honorarnim delom in vse do smrti z dodatnim zaslužkom v svoji delavnici. Vse do smrti je bil sposoben skrbeti za svoje potrebe, ni potreboval niti stalnega niti začasnega nadzora, niti pomoči niti nege. Kot poklicni gasilec je bil gospodar Gasilskega društva v Š.L.

in vse do svoje smrti celovito oskrboval gasilski dom. Skrbel je za organizacijo dela pri popravilu investicij gasilskega centra ter aktivno sodeloval pri obrtniških in zidarskih delih. Hranil se je v Centru za slepe in slabovidne v Š.L., zato tožeča stranka vztraja, da se izročilna pogodba v času življenja preživljanca ni izvajala. Prav tako se ni obdeloval vrt skupno in vzdrževala hiša, saj je vse to delal pokojni I.P. sam. Pri prenovi kuhinje, ko je menjal keramične ploščice, pa mu je pomagal svak C.K., kar je potrdil zaslišan kot priča. Ne vzdrži tudi zaključek, da se je odločil skleniti izpodbijano pogodbo zato, ker si je hotel zagotoviti osebo, ki bo zanj skrbela in mu ob morebitni bolezni pomagala. Hišo, ki je bila predmet izročilne pogodbe, je obljubljal tudi sinu J.P., ki mu je vedno pomagal, tudi pri dozidavi hiše in delavnice. Tudi ostali otroci so imeli stalne tedenske stike z očetom. Nikoli mu niso odrekli kakršnekoli pomoči. Njegova druga zakonska zveza je bila razvezana v juliju 1990 in v času te zakonske zveze so imeli otroci normalne družinske odnose tako z očetom kot z mačeho. Zato tožnika vztrajata, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena le navidez, da gre dejansko za darilno pogodbo ter obseg dogovorjene obveznosti toženke ni bil izpolnjen, niti pričakovan. Ni bilo mogoče pričakovati, da bo preživljanje sploh moglo doseči vrednost protiizpolnitve in že iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bilo ob sklenitvi jasno, da toženka pogodbe ne bo odplačno izpolnjevala.

Glede prevzetih obveznosti v izročilni pogodbi gre za nesorazmernost dajatev. Nekatere od prevzetih obveznosti so bile pogojene z neuresničljivimi dogodki, kot npr. izguba pokojnine in doplačilo oskrbnine za primer premestitve za dom v starejše občane, kurjava za ogrevanje 3in kuho, obdelovanje vrta in vzdrževanje hiše, celo nega in postrežba v starosti in onemoglosti. Vse okoliščine, na katere opozarja tožeča stranka, po njenem mnenju kažejo, da je v resnici šlo med strankama za darilo. Toženka je bila ob sklenitvi izročilne pogodbe stara enako kot preživljanec in zato ni bilo mogoče ob sklenitvi pogodbe pričakovati, da bo lahko pogodbena določila glede nudenja nege in postrežbe v starosti in onemoglosti izvajala. Tožeča stranka zato vztraja, da je njen zahtevek v celoti utemeljen. Pri ocenitvi gradbene vrednosti nepremičnine je treba upoštevati, da so bile v nepremičnini tudi premične stvari, ki niso bile predmet cenitve in so imele, prav tako pa imajo še danes, uporabno vrednost.

To so avto, varilni aparati, motorna žaga, vrtalni stroji, brusilni stroji, cirkularka z motorjem za žaganje drv, delovna miza s primežem, več kompletov ključev, izvijačev in sfedrov, kuhinjski inventar, dnevna soba, TV sprejemnik, radijski sprejemnik, pralni stroj, pisalni stroj in druga oprema v hiši in delavnici. Treba je upoštevati, da vsi ti predmeti predstavljajo še najmanj vrednost 18.000 DEM. Iz vseh teh razlogov tožnika predlagata, da se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Dejansko stanje tudi po mnenju pritožbenega sodišča še vedno ni pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja ta pritožbeni razlog. Zaključek izpodbijane sodbe, da je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izvedenih dokazov do prepričanja, da se je pogodba o dosmrtnem preživljanju izvajala, ne prepriča. Drži sicer, da so priče D.M. (hčerka toženke), A.P. (sin toženke), A.D. (sestra toženke), J.B. (toženkina prijateljica) in H.S. (toženkina svakinja) izpovedale, da je toženka pogodbo izpolnjevala. Sodišče prve stopnje pa bi moralo že zaradi sorodstvenih zvez in prijateljstva teh prič s toženko njihove izpovedi bolj kritično oceniti, sploh ker so v spisu tudi nasprotni dokazi, do katerih pa niti stališča ni zavzelo.

Dokazna ocena mora biti celovita in šele, če bi sodišče prve stopnje logično in življenjsko prepričljivo odgovorilo tudi na nasprotne dokaze, bi takšen dokazni sklep, kot ga je sprejelo, lahko prepričal.

Tako pa ostajajo dejstva, na katera tožeča stranka utemeljeno v pritožbi opozarja in ki kažejo tudi na prepričljivost njenih navedb.

Dokazna ocena torej ni celovita, glede določenih sklepanj pa je tudi neprepričljiva. Dejstvo je, da je razdalja med Š.L. in P kar precejšna (98 km v eno smer), zato ne prepriča sklepanje sodišča prve stopnje o med tednom pogostih vožnjah v istem dnevu v P. in nazaj, sploh, če se upošteva starost I.P.. Zanesljivo je bilo ugotovljeno, da je med tednom živel v Š.L., saj je vsakodnevno dvigoval pošto za gasilsko društvo. Tudi soseda I.Š. je videla, da je med tednom živel v Š.L. in le ob koncu tedna odhajal na vikend k toženki (list. štev.

18 spisa). Prav tako je zgolj o občasnih odhodih v P., predvsem ob sobotah in nedeljah, izpovedal B.K., hišnik gasilskega doma. Toženka pa je nesporno prebivala v P., v Š.L. je bila redko videna (izpoved sosede pokojnega P. v Š.L. I.Š.). Po dosedanjih podatkih spisa je torej I.P. bil med tednom v Š.L., za vikend pa pri toženki, kar je od tega odstopalo (tako P. bivanje v P. kot toženkino v Š.L.), so bile le izjeme. Kako se je hranil med tednom sodišče prve stopnje ni prepričljivo ugotovilo, saj sta v spisu dva nasprotujoča si dopisa Centra slepih in slabovidnih Škofja Loka (list. štev. 30 spisa in A/15). Sodišče prve stopnje pa se ni potrudilo raziskati niti teh nasprotij, čeprav je povsem nerazumljivo, kako lahko ista ustanova tako različno odgovori glede istega vprašanja. Pri tem pa gre za pomembno dejansko okoliščino, na podlagi katere bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo tudi o verodostojnosti izpovedb enega in drugega tabora prič in pravdnih strank. Do sedaj se je zadovoljilo zgolj z razlogovanjem, da je pri preživljanju upoštevalo izpovedi zaslišanih prič, ki so povedale, da sta toženka in P. živela skupaj.

Pri tem pa še povsem spregledalo izpoved B.K., da je njemu I.P.

povedal, da se hrani v centru slepih. Dejansko stanje torej tudi v tem delu ni pravilno in popolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je toženka dolžnost preživljanja izpolnjevala skladno s potrebami preživljanca, vendar se v konkretnem primeru glede na trditve tožnikov postavlja vprašanje, ali so potrebe I.P. res bile takšne oziroma je vsaj za bodočnost bilo pričakovati, da je z njegove strani utemeljena sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Iz podatkov spisa se da razbrati, da med toženko in pravnim prednikom tožnika ni šlo za čisto pogodbeni odnos, saj sta pogodbenika najmanj prijateljevala. Zato ne prepriča zaključek, da je bil namen I.P. ob sklenitvi pogodbe zagotoviti si osebo, ki bo zanj skrbela in mu ob morebitni bolezni pomagala. Čeprav ne obstaja zakonska omejitev glede oseb, med katerimi se lahko sklepa pogodba o dosmrtnem preživljanju in takšno pogodbo lahko po sodni praksi skleneta tudi zakonca, pa razmerje med preživljancem in preživljalcem le ni brez vsakega pomena, saj se med intimnejšimi partnerji določene usluge tudi izmenjavajo in s tem izničijo, zato se plačilo ne pričakuje. Niso zato brez pomena pritožbene trditve, da sta partnerja skupaj preživljala vikende in da je tudi I.P. določene usluge nudil toženki, tako v denarju kot v prevozih in popravilih njene hiše. Tudi te okoliščine so lahko pomembne za presojo razmer v času sklepanja pogodbe. Tako se pokaže, da so še vedno sporne prav vse postavke, ki jih je v III. točki sporne pogodbe prevzela toženka. Prepričljivo tožeča stranka namreč izpodbija toženkino obveznost zagotoviti kurjavo, vprašljiv je dogovor o denarnem nadomestilu, ki naj bi ga krila toženka v primeru izgube pokojnine in doplačila oskrbnine v primeru premestitve v dom za starejše. Kaj sta imela s to prevzeto obveznostjo pogodbenika v mislih, zaradi okoliščin, na katere opozarja tožeča stranka, ko trdi, da je imel I.P. solidno, celo višjo pokojnino od toženke, ni jasno. Zato bi o tem kazalo najmanj natančno zaslišati toženko. Prav tako dosedanji podatki spisa tudi ne dokazujejo, da bi toženka pomagala pri vzdrževanju hiše, saj je to zgolj sama izpovedala, njeni izpovedi pa nasprotujejo izpovedi prič C.K. in I.K., pa tudi sosede I.Š., da je hišo še v letu 1991, ko je polagal ploščice v kuhinji in mu je pri tem delu pomagal C.K., vzdrževal "preživljanec" sam. Tako po dosedaj zbranem dokaznem gradivu ni sporen le tisti del pogodbe, v katerem je toženka zagotovila preživljancu občasno bivanje stanovanje v P. Zgolj ta obveznost, pa ob dejstvu, da je šlo med pogodbenikoma vsaj za prijateljski odnos, še ne dokazuje pogodbenega namena skleniti prav pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Res je dogovorjena tudi nega in postrežba za primer bolezni, starosti in onemoglosti, vendar v zvezi s to obveznostjo pritožba opozarja na enako starost obeh pogodbenikov, zato je tudi do te okoliščine treba zavzeti jasno stališče.

Čeprav je pogodba o dosmrtnem preživljanju tvegana pogodba in v novejši sodni praksi prevladuje stališče, po katerem je tveganost bistveni element takšne pogodbe, saj v trenutku sklepanja že zaradi negotovosti glede časa trajanja pogodbe, prevzetih obveznosti ni mogoče natančno opredeliti, pa ni mogoče mimo dejstva, da morajo biti obveznosti pogodbenika takšne, da je vsaj za bližnjo bodočnost mogoče sklepati, da jih bo drugi pogodbenik tudi potreboval. V konkretnem primeru je glede na vse okoliščine, na katere opozarja tožeča stranka, prav slednje sporno. Tožeča stranka že ves čas postopka vztraja, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju dejansko prikrita darilna pogodba. Zatrjuje torej simuliran pravni posel po 66. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Za navidezno pogodbo gre tedaj, ko oba pogodbenika hočeta in se zavedata, da ni njuna volja skleniti takšno pogodbo, ki jo sklepata med seboj, da takšno pogodbo sklepata le zaradi drugih, da nastane posel na videz, zanju pa ne velja. Pogosto želita pri tem prikriti posel, ki sta ga dejansko hotela (disimulirani posel). Kot je že spredaj pojasnjeno, so določene dejanske okoliščine in izvedeni dokazi takšni, da tej tezi tožnikov pritrjujejo. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče ponovno utemeljeni pritožbi tožnikov ugodilo in izpodbijano sodbo po 1. odst.

370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje.

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje vse izvedene dokaze vestno in skrbno oceni, vsakega posebej in v medsebojni povezavi.

Glede vseh pomembnih okoliščine, ki jih izpostavljata obe pravdni stranki mora logično in življenjsko prepričljivo odgovoriti.

Zanesljivo mora ugotoviti, kako je bilo urejeno prehranjevanje I.P.

med tednom, ko je bival v Š.L. in raziskati, kaj se je dejansko od dogovorjenih obveznosti v pogodbi sploh izpolnjevalo oziroma se je po rednem teku stvari utemeljeno pričakovalo izpolnjevanje v bodočnosti.

Ugotovi naj tudi, v kakšnih odnosih sta toženka in I.P. bila v času, ko sta sklepala to pogodbo. V okviru pravila o materialnem pravdnem vodstvu (člen 285 ZPP) pa naj tožečo stranko tudi pozove, da tožbeni zahtevek pravilno oblikuje. Tožeča stranka ves čas postopka namreč zatrjuje, da je sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju dejansko darilna pogodba in vztraja, da je bila sklenjena le navidezna pogodba. Navidezna pogodba po 66. členu ZOR je nična pogodba. Takšne pogodbe zato ni mogoče razveljavljati, kot je sprva predlagala, oziroma razvezati, kot je zahtevek modificirala na pobudo sodišča tekom pravde. Če se izkaže, da je dejansko pogodba o dosmrtnem preživljanju bila darilna pogodba, to tudi nima za posledico, da bi se takšna pogodba zgolj izrekla za nično, saj velja v takem primeru po 2. odst. 66. čl. ZOR darilna pogodba. Tožeča stranka bi zato morala svojim trditvam prilagoditi zahtevek in ga oblikovati tako, da bi imel podlago v materialnem pravu in bi z njim bil dosežen cilj, ki ga zasleduje v tej pravdi. Ob reševanju pritožbe tožeče stranke se je pritožbeno sodišče ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali je zahtevek tožeče stranke sploh sklepčen, če se na eni strani zatrjuje ničnost, na drugi pa zahteva razveljavitev oz. razveza pogodbe. O vprašanje ali je mogoče v okviru razveljavitvenega zahtevka (oz. zahtevka na razvezo) odločati o ničnosti je odločalo v določeni zadevi Vrhovno sodišče RS (pravdna zadeva opr. št. II Ips 398/93) in zavzelo stališče, da je to dopustno, saj v takem primeru tožnik zahteva manj kot bi lahko. Izpodbojnost je manjša napaka pogodbe kot ničnost. Zato sodišče sme in mora nuditi pravno varstvo tudi v primeru, če tisti, ki ima pravni interes na ugotovitev ničnosti, zahteva le razveljavitev pogodbe in ne ugotovitve njene ničnosti. Kot je že spredaj pojasnjeno pa v konkretni zadevi, ko tožeča stranka sama zatrjuje, da je sporna pogodba sicer navidezna, da pa je veljavna darilna pogodba, mora zahtevek oblikovati tako, da bo v njem zajela pravno posledico, ki izhaja iz njenih trditev o darilni pogodbi, če se pokažejo za resnične.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 578/2021
• VSL Sodba in sklep I Cp 2709/2017
• VSL Sklep II Cp 1506/2022