VSK sodba Cp 361/99

Jedro

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo na podlagi indičnega sklepanja, je pritožbeno sodišče, ki je prišlo do nekaterih drugačnih sklepov na podlagi istih indicev, sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo.

 

Izrek

Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno s p r e m e n i tako, da se glasi : " Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 47.371,25 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1999 do plačila, vse v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. " V ostalem se pritožba toženke zavrne.

Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 18.425,00 SIT v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice na povrnitev gmotne škode in negmotne škode, ki jo je utrpela zaradi posledic fizičnega obračuna s toženko z dne 5.5.1993. Odločilo je, da je za nastalo škodo v pretežni meri odgovorna toženka in sicer do 80%. Iz naslova odsotnosti z dela je tožnica utrpela škodo v višini 742,50 SIT, iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin je tožnici priznalo odškodnino v višini 90.000,00 SIT in zaradi pretrpljenega strahu odškodnino v višini 10.000,00 SIT.

Skupno je tožnici priznalo odškodnino v znesku 100.752,00 SIT, zaradi ugotovljenega tožničinega prispevka pa je toženki naložilo plačilo za 20% znižan znesek, to je 80.594,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločila, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 30.600,00 SIT.

Zoper sodbo se v tistem delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, po svojem pooblaščencu pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede samega dogajanja kritičnega dne. Opozarja, da mora sodišče enakovredno obravnavati ravnanje obeh udeleženk škodnega dogodka, vzroke za njuno ravnanje, škodo, ki je grozila, in škodo, ki je dejansko nastala. Šele na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je mogoča presoja odgovornosti pravdnih strank za nastalo škodo. V danem primeru po mnenju pritožnika sodišče ni tako ravnalo in je obrazložitev sodbe niti preiskusiti ni mogoče, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Čeprav je sodišče ocenilo, da glede na izpovedi pravdnih strank ne gre nobeni brezrezervno pokloniti vere, je v nadaljevanju zaključilo, da je tožnica dokazala, da je prišlo med pravdnima strankama do fizičnega konflikta, v katerem je zadobila lahke telesne poškodbe. Incident naj bi sprožila sama toženka ter pri tem naj bi pokazala večjo agresivnost od tožnice. Za takšnen zaključek pa ni bilo podlage, saj ni jasno, zakaj pa je v tem delu sodišče verjalo tožnici, prav tako pa ni obrazložilo, zakaj ne sprejema izpovedi toženke, ko navaja, da povod za njuno medsebojno fizično obračunavanje ne gre iskati v neprimernem pometanju stopnišča, temveč predvsem v napadu tožnice, ki je večkrat s predpražnikom udarila toženko po glavi in po obrazu s povsem očitno izraženo namero, da s takim ravnanjem še nadaljuje. Toženka se je zato morala braniti pred napadom tožnice. Toženka je navedeno dejstvo, ki ga je tožnica seveda zanikala, dokazovala tudi z zdravniškim izvidom, iz katerega med drugim izhaja, da je toženka utrpela tudi udarnine v področju lasišča (edem kože). Iz zapisa dežurnega zdravnika pa izhaja, da je toženka poleg udarcev s pestmi in nogami bila tepena tudi s predpražnikom po glavi. Sodišče se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo glede zgoraj navedenega listinskega dokaza, prav tako pa se ni izjasnilo glede ugovora tožene stranke, da gre kvečjemu za škodo, ki je povzročena tožnici v silobranu. Sodišče pa namesto tega brez vsakršnih dokazov zaključuje, da kaže na skoraj izključno odgovornost toženke za incident dejstvo, da je tožnica poklicala policijo, kajti policijo običajno pokliče na kraj dogodka tisti, ki se čuti prizadet. Toženka je namreč bila prisiljena takoj po dogodku zaradi zadobljenih poškodb iskati zdravniško pomoč v zdravstvenem domu. Dejstvo, da sama ni klicala policije na kraj dogodka in kasneje tudi ni od tožnice iskala odškodnine za njej nastalo gmotno in negmotno škodo, nikakor ne kaže na to, da se je čutila odgovorno za incident.

Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila, osporavala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve v postopku, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Ni mogoče pritrditi pritožnici, da je v obrazložitvi sodbe prišlo do kršitve postopka iz 13. točke 2. odst.

354. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe nejasni oziroma si bili med seboj v nasprotju. Sodba je izdelana tako, da jo je mogoče preiskusiti, saj ima dovolj jasne razloge, ki niso v nasprotju ne med seboj, ne z izrekom. Glede ugotavljanja dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da drugih dokazov, razen izpovedi pravdnih strank, ki sta diametralno nasprotni, niti ni. Zato je pravilno ocenilo izpovedi obeh pravdnih strank in tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da nobeni od pravdnih strank ni mogoče brezrezervno verjeti, saj imata obe pravdni stranki močan interes, da obvelja njuna izpoved. Zato povsem prepriča sklep, da je resnica o poteku dogodka v sredini. Iz nadaljne obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje o dejanskem poteku sklepalo na podlagi indicev.

Zato se zmotno sklicuje na določbo 221 a. čl. ZPP. Z indičnim sklepanjem pa pritožbeno sodišče ne soglaša v celoti, saj določeni sklepi ne izhajajo iz ugotovljenih dejstev. Ker je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je šlo v konkretnem primeru za fizičen obračun med pravdnima strankama, se pritožba ne more uspešno sklicevati na silobran. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta v tem fizičnem obračunu obe pravdni stranki zadobili telesne poškodbe, zato je logičen sklep da niti tožnica niti toženka nista bili zgolj pasivni v medsebojnem prerivanju. Ni pa utemeljen sklep, da je že zato, ker je na kraj dogodka policijo poklicala tožnica, odgovornost toženke za škodo večja. Čeprav je običajno res tako, da kliče policijo tisti, ki se čuti prizadet, v konkretnem primeru ni mogoče mimo dokazov, iz katerih je razvidno, da je bila tudi toženka poškodovana, da je ona še isti dan iskala zdravniško pomoč za razliko od tožnice, ki je šla k zdravniku šele naslednji dan, da pa kljub poškodbam, ki jih je sama utrpela, odškodnine ni zahtevala. Iz teh okoliščin pa se da tudi sklepati, da toženka ni klicala policije na kraj dogodka le zato, ker dogodka ni hotela še bolj izpostaviti. Nelogičen je tudi zaključek, da tožnica ni dala povoda za verbalni in zatem fizični obračun, ker je le pometala stopnice. Če bi dogodek potekal tako, potem tožnici niti 20% prispevka ne bi bilo mogoče naprtiti. Sodišče prve stopnje pa ugotavlja, da je resnica o poteku dogodka nekje na sredini. Na podlagi diametralno nasprotujočih izpovedi obeh pravdnih strank, bi zato s takšnim sklepanjem moralo zaključiti, da v primeru, če bi tožnica stopnice korektno pometala, povoda za spor ne bi bilo. Ker je do prepira prišlo tudi po trditvah same tožnice prav zaradi pometanja, pri tem pa se je v postopku še izkazalo, da tožnica takrat ni pometala svoje verande, kot je trdila v tožbi, ampak stopnice, kot je takoj v odgovoru na tožbo pojasnila toženka, je očitno, da je bilo s pometanjem nekaj narobe. Zato iz tega dejstva tudi ni podlage za sklepanje o toženkini večji agresiji. Upoštevaje vse okoliščine, v katerih je do škodnega dogodka prišlo, bi zato sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da sta za škodni dogodek obe pravdni stranki odgovorni enako. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče nepravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je na podlagi 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) tožnici prisodilo pravično denarno odškodnino za pretrpljen strah. Ker je v danem primeru šlo za medsebojni obračun toženke in tožnice, je o strahu v času dogodka neresno sploh govoriti. Glede na utrpele lahke poškodbe pa tudi zaskrbjenosti za izid zdravljenja ni moglo biti. Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče, zato ne opravičijejo niti nizkega zneska odškodnine, ki ga je iz tega naslova priznalo tožnici, saj strah ni bil takšen, da bi sploh opravičeval satisfakcijo v denarju. Tudi v tem delu je zato pritožbeno sodišče moralo ob reševanju pritožbe toženke poseči v izpodbijano sodbo, saj je na pravilno uporabo materialnega prava dolžno drugostopno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo po 3. in 4. odst. 373. čl. ZPP tako, da je zaradi enake odgovornosti pravdnih strank za nastalo škodo toženki naložilo povrnitev polovice tožnici nastale škode, pri čemer tožnica ni upravičena do vtoževanega zneska odškodnine za pretrpljen strah v višini 10.000,00 SIT. Tožnici pripada torej povračilo nadomestila za izgube osebnega dohodka za dva dni odsotnosti od dela v višini 742,50 SIT in odškodnina za telesne bolečine v znesku 90.000,00 SIT, kar je skupno 90.742,50 SIT. Toženka je dolžna, kot je spredaj pojasnjeno plačati 50% tega zneska, to je 45.371,25 SIT.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je po 166.čl. ZPP moralo spremeniti tudi stroškovno odločbo. Po spremenjeni sodbi je tožnica uspela le s polovico svojega zahtevku, z drugo polovico pa propadla, zato je utemeljena uporaba 2. odst.154. čl. ZPP in je pritožbeno sodišče odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške prvostopnega postopka.

Pritožbeno sodišče pa je moralo odločiti tudi o pritožbenih stroških, ki jih je toženka uveljavljala. Glede na toženkin uspeh s pritožbo, ji je v skladu z odvetniško in sodno tarifo priznalo stroške za takso in sestavo pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 80/96
• VDSS Sodba Psp 65/2022
• VSL sodba I Cp 2278/2009