VSK sodba Cp 574/99

Jedro

Za utrditev denarne obveznosti se pogodbena kazen ne sme dogovoriti, zato je tako določilo v pogodbi nično.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 3.840.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka. V razlogih sodbe je navedlo, da se pogodbeno kazen ne more dogovoriti za denarne terjatve in je iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti tudi njene pravdne stroške v znesku 420.521,00 SIT. Tožečo stranko je oprostilo tudi plačila sodnih taks.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka meni, da sodišče napačno razlaga 3. odst.

270. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kajti v konkretnem primeru to določilo ne pride v poštev. Ne gre za dogovorjeno denarno obveznost, kot je npr. posojilna pogodba, temveč za neizpolnitev sklenjene pogodbe o avtorskem delu, pri čemer je storitev tožeče stranke glasba, za to storitev pa je dogovorjeno plačilo. Ker je tožena stranka na nedvoumen način odpovedala izvajanje pogodbe o avtorskem delu, tožeča stranka ni mogla zahtevati izpolnitev obveznosti, temveč le dogovorjeno pogodbeno kazen. Pogodbena kazen je bila kot garancija, da se bo pogodba izvajala, kar pa tožena stranka ni spoštovala, zato je prav, da plača določen znesek kot nadomestilo za izgubljeni zaslužek, katerega izpad je povzročila tožena stranka.

Vtoževani znesek je realni znesek izgube zaslužka, ki bi ga tožeča stranka sigurno prejela, če bi prišlo do odstopa od pogodbe s strani tožene stranke. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odmero stroškov postopka. Iz sodbe ni razvidno, katere stroške je sodišče priznalo toženi stranki, glede na dejstvo, da se pooblaščenec tožene stranke od začetka ni udeleževal obravnav, temveč je na obravnave prihajal sam toženec. Sodišče torej ni specificiralo posamezne postavke stroškovnika, tako da tožeča stranka ne more preveriti, ali priznani znesek pravdnih stroškov ustreza Odvetniški tarifi.

Pritožba ni utemeljena.

Vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev o sporu, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutnega značaja, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, ki sta jo poimenovali pogodba o avtorskem delu, s katero sta se dogovorili, da bo tožnik igral s svojim ansamblom v lokalu toženca od 1.4.1996 do 30.9.1996 vsak četrtek, petek, soboto in nedeljo od 20.00 ure zvečer do 02.00 ure zjutraj. Toženec pa bo vsakemu članu ansambla plačal 10.000,00 SIT na večer in jim zagotovil hrano in pijačo. Obveznost tožene stranke je bila plačilo storitev, obveznost tožeče stranke pa izvajanje glasbe v živo preko ozvočenja. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da stranka, ki ne bo izpolnjevala svojih pogodbneih obveznosti in s tem povzročila predčasno prekinitev pogodbe, je dolžna plačati drugi pogodbeni stranki pogodbeno kazen v znesku 50.000 DEM. Po 1. odst. 270. člena ZOR se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek in mu preskrbel kakšno drugo gmotno korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Po prisilni določbi 3. odst. 270. člena ZOR pa se pogodbena kazen ne sme dogovoriti za denarne obveznosti, s čimer hoče zakonodajalec preprečiti izigravanje predpisov o obrestih. Obveznost tožene stranke, katero po 3. točki omenjene pogodbe ni izpolnila, je denarna obveznost, za katero pa se pogodbena kazen ne sme dogovarjati, ker je ta v nasprotju s prisilnimi predpisi. Zato je to določilo v pogodbi nično (1. odst.

105. člena ZOR). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno postopalo in tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni zavrnilo. Tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka je pravilna. Res, da sodišče prve stopnje posameznih postavk stroškovnika v sklepu o stroških ni specificiralo, kar bi gotovo moralo, vendar se kljub temu sklep o stroških lahko preizkusi ob v spisu priloženem stroškovniku tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo le potrebne stroške za pravdo in ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje priznalo pooblaščencu tožene stranke stroške za pristop na glavne obravnave, katerih se ni udeleževal. Priznalo mu je le tiste stroške za udeležbo na glavnih obravnavah, katerih se je udeležil. Neutemeljeno pritožbo tožeče stranke je iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 222/2003
• VSL sodba I Cpg 286/2003
• VSK sodba I Cp 925/2004