VSK sodba in sklep Cp 208/99

Jedro

Če zakoniti zastopnik ne opredeli določno višine otrokovih potreb, le-te sodišče ugotavlja na podlagi drugih izvedenih dokazov. Zahtevek matere za povrnitev izdatkov, ki jih je imela s preživljanjem otroka, ker otrokov oče svoje obveznosti preživljanja ni izvrševal, predstavlja verzijski zahtevek v smislu 133. čl. ZZZDR in ne uveljavljanje preživnine za nazaj. Zahtevek za povrnitev dela stroškov poroda, nosečnosti in opreme za novorojenčka pa ima podlago v isti meterialnopravni ureditvi.

 

Izrek

Pritožbi druge tožeče stranke se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i v delu, s katerim je bil tožbeni zahtevek te tožnice zavrnjen ter v odločbi o stroških postopka in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba prve tožeče stranke pa se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem (zavrnilnem) delu sodbe, ki se nanaša na preživninski zahtevek, p o t r d i sodba sodišče prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede druge tožnice se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku prve tožeče stranke, tako da ji je prisodilo preživnino v višini 10.000,00 SIT mesečno in višji zahtevek (za plačevanje preživnine v višini 25.000,00 SIT mesečno) zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo zahtevek druge tožnice za plačilo zneska 840.000,00 SIT, kolikor naj bi le-ta založila na račun toženca za preživljanje mladoletne hčerke M.J. od njenega rojstva do vložitve tožbe, kar za 37 mesecev po 20.000,00 SIT mesečno predstavlja 740.000,00 SIT ter 100.000,00 SIT stroškov v zvezi z nosečnostjo in porodom. Prvostopno sodišče je ocenilo, da življenjski stroški prve tožnice znašajo cca.

20.000,00 SIT mesečno ter da sta oba roditelja dolžna prispevati enako za potrebe mladoletne hčerke. V zvezi z zahtevkom druge tožnice pa se je postavilo na stališče, da gre deloma za odškodninski zahtevek, ki ga ni mogoče obravnavati v preživninski pravdi, deloma pa za uveljavljanje preživnine za nazaj, za kar ni materialnopravne podlage.

Tožnici se po svojem pooblaščencu pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločbo o stroških postopka. Sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi oz. spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Po mnenju pritožbe je sodišče prvi tožnici prisodilo prenizko preživnino, verzijski zahtevek druge tožnice pa neutemeljeno zavrnilo. Stroški preživljanja prve tožnice presegajo 20.000,00 SIT mesečno, poleg tega bi sodišče pri določitvi preživnine moralo upoštevati boljši materialni položaj in plačilno sposobnost toženca. V zvezi z verzijskim zahtevkom pove le toliko, da ga pred sodbo o ugotovitvi očetovstva druga tožnica ni mogla uveljavljati.

Pritožba prve tožnice ni utemeljena, pač pa je utemeljena pritožba druge tožnice.

Pritožba v delu, ki se nanaša na prvo tožečo stranko, le pavšalno navaja, da je preživnina, ki je bila določena na 10.000,00 SIT mesečno, prenizka, ter da stroški njenega preživljanje presegajo 20.000,00 SIT mesečno, ne da bi pri tem navedla in argumentirala, koliko dejansko ti stroški znašajo. Take pavšalne navedbe zato ne morejo pritožbenemu sodišču vzbuditi dvom v pravilnost prvostopnih ugotovitev. Prvostopno sodišče se je pri odločitvi oprlo na izpoved sestre druge tožnice, ki je pojasnila, da je za prvo tožnico vsak mesec prispevala polovico svoje plače, kar znaša povprečno 20.000,00 SIT mesečno. Poglavitni razlog, zaradi katerega se je odločilo za takšen način ugotavljanja potreb ml. tožnice, pa je predvsem opustitev specifikacije in ocene teh potreb s strani njene zakonite zastopnice. Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati niti trditev, da naj bi bil toženec boljšega premoženjskega stanja kot Z.J.. Toženčev povprečni mesečni osebni dohodek se giblje med 60 in 65.000,00 SIT mesečno in ima v novi zvezi še enega otroka, na drugi strani pa okoliščina, da je druga tožnica brezposelna in s tem v slabšem gmotnem položaju, ne more iti v breme toženca. Starši morajo namreč otroku zagotoviti vsaj eksistenčni minimum in si v ta namen skrajno prizadevati in izkoristiti vse možnosti za zaslužek. Višina prispevka k preživljanju pa se ne odmeri le glede na plačo iz delovnega razmerja, temveč glede na vse finančne vire zavezanca, eventuelno tudi potencialne. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema odločitev prvostopnega sodišča o določitvi preživnine kot primerno.

Pavšalne so tudi navedbe pritožbe glede zavrnitve verzijskega zahtevka druge tožnice. Okoliščino, kdaj bi druga tožnica lahko zahtevala od toženca plačilo preživnine za hčerko ali povrnitev stroškov, ki jih je namesto njega zalagala za preživljanje mladoletne hčerke, namreč prvostopno sodišče ni štelo za sporno. Pač pa je pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe v skladu z 2. odst. 365. čl.

ZPP po uradni dolžnosti ugotovilo, da je prvostopno sodišče zagrešilo tako absolutno bistveno krštitev določb pravdnega postopka iz 13. tč.

2. odst. 354. čl.ZPP kot tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov preživljanja za čas od rojstva prve tožnice do vložitve tožbe, ki jo je vložila druga tožnica, je namreč zmotno opredelilo kot zahtevek za plačilo preživnine za nazaj. Pri tem ni sledilo tožbenim navedbam, iz katerih izhaja, da druga tožnica uveljavlja dejansko verzijski zahtevek, ki ima podlago v 133. čl. ZZZDR. Slednji določa, da sme tisti, ki je imel izdatke za preživljanje kake osebe, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od drugega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Duga tožnica je svoj zahtevek za povrnitev teh izdatkov specificirala na tak način, da je opredelila povprečne mesečne stroške v zvezi s preživljanjem prve tožnice od rojstva do vložitve tožbe ter takšen znesek množila z meseci. Temu znesku pa je prištela še stroške v zvezi z nosečnostjo in porodom, ki jih je ovrednotila na 100.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče ne vidi nikakršnega razloga, zaradi katerega tudi tega zahtevka ne bi bilo mogoče obravnavati v tem postopku, saj je podlaga zahtevku ista materialnopravna ureditev, to je dolžnost očeta, prispevati k stroškom zaradi nosečnosti in poroda po svojih zmožnostih.

Ker torej prvostopno sodišče zaradi protispisnega povzemanja tožbenega zahtevka in zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z zahtevkom druge tožeče stranke, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v nadaljnje obravnavanje. Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo moralo prvostopno sodišče ugotoviti vse pravno odločilne okoliščine, od katerih je odvisna uporaba 133. čl. ZZZDR in nato o zadevi ponovno odločiti.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo o glavni stvari, je moralo razveljaviti tudi odločbo o stroških postopka, saj je odločitev o povrnitvi stroškov odvisna od končnega uspeha strank v sporu. Ker je prvostopno sodišče obravnavalo stroške prve in druge tožeče stranke skupaj, ni bilo mogoče odločitve o stroških postopka potrditi v delu, kolikor se ti nanašajo na prvo tožnico, temveč bo moralo prvostopno sodišče pri ponovnem obravnavanju zadeve odločiti o celotnih stroških postopka. Enako velja tudi glede stroškov pritožbenega postopka druge tožnice, ki je s pritožbo uspela (166. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 1001/2004
• VSL sodba in sklep I Cp 862/99
• VSK sodba I Cp 235/2003