VSK sklep Cp 1334/98

Jedro

Če sklep nima razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih, predstavlja to absolutno bistveno kršitev postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. člena v zvezi s 381. členom ZPP.

 

Izrek

: Pritožbi tožene stranka se ugodi, izpodbijani sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnico v soposesti stanovanja v pritličju in soposesti uporabe pralnega stroja ter soposesti garaže, kotlovnice in kleti, vse v stanovajski hiši v .... s tem, da je dne 14.10.1997 zamenjal ključavnico na vhodnih vratih pritličnega stanovanja ter s tem tožnici onemogočil vstop v stanovanje in uporabo pralnega stroja ter s tem, da je zaklenil prej odklenjena garažna vrata in ji ni izročil ključa, s tem pa tožnici onemogočil vstop v garažo, klet in kotlovnico. Zato je sodišče tožencu naložilo, da v vhodna vrata stanovanja v pritličju namesti prejšnjo ključavnico ali tožnici izroči ključ nove ključavnice ter odklene garažna vrata ali izroči tožnici ključ garažnih vrat, hkrati pa mu je tudi prepovedalo s takimi in podobnimi motilnimi dejanji posegati v soposest tožnice, višji tožbeni zahtevek pa kot neutemeljen zavrnilo. Hkrati pa je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 112.105,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper sklep pritožuje tožena stranka, predvsem iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi opozarja na nezanesljivo in neprepričljivo izpovedbo prič I.

in C., ki naj bi tožnici pomagala nositi kurilno olje za centralno kurjavo pozimi v letih 1997 in 1998, čeprav ima tožnica nemeščen rezervoar za kurilno olje od leta 1996, ki sprejme večjo količino kurilnega olja, ki je bilo za dan 14.10.1997 tudi naročeno (in naj bi takrat tožnica izvedela za motenje posesti). Povsem nelogično je, da bi priči nosili kurilno olje skozi garažo, če je rezervoar za kurilno olje izven garaže in izven kurilnice in je moč kurilno olje točiti tudi, če sta garaža ali kurilnica zaprti. Cisterna je namreč v prizidku. Poleg tega je dejstvo, da je tožnica naročila prevoz s cisterno, ki vozi večje količine. Sodišče navaja obe zimi leta 1997 in 1998, čeprav je slednja v času pritožbe komaj nastopila.

Neverjetno je tudi dejstvo, da bi priča C. nosila posteljo v juniju, saj bi bila tožnica po njenih navedbah brez postelje v zgornjem stanovanju več mesecev in očitno "spala kar na tleh". Obe priči pa sta tudi sorodnika tožnice. Priča C. tudi ni vedela, ali je stanovanje odklenila tožnica, izpovedala je, da je bilo stanovanje odklenjeno. Tudi izpoved priče K. je sodišče napačno interpretiralo.

Da je v stanovanje toženca vstopila avgusta 1997 s hčerjo tožnice, še ne dokazuje, da je tožnica imela soposest. Toženec namreč nikoli ni prepovedal vstop hčeri in sinu in je večkrat tudi dovolil, da sta otroka lahko prihajala na obisk. Tako je povsem napačen sklep sodišča, da tožencu ne gre verjeti. Povsem napačno pa je sodišče ocenilo tudi izjavo edine neobremenjene in povsem verodostojne priče, ki je v tem primeru celo opravljala svojo službeno dolžnost in bila dolžna pravilno in popolnoma ugotoviti dejansko stanje. Iz izpovedbe te priče jasno sledi, da tožnica, zaslišana kot stranka, večkrat ni govorila resnice. Bistveno pa je, da izpovedba te priče nedvoumno dokazuje, da je toženec dejansko tedaj zamenjal ključavnico in so trditve tožnice neresnične. Glede na povezavo kleti in stanovanja bi, če bi imela vstop v stanovanje, kot je ona ves čas trdila, vstopila v klet lahko preko stanovanja in si vzela polkna. Ker temu ni bilo tako, je vlomila, priča pa je tudi jasno izpovedala, da je tožnica povedala, da je mož zamenjal ključavnico (ne na garaži, ki je po izjavi tožnice še vedno ista in ključa tako ali tako ni imela, ampak na stanovanju) in da nima ključa in ga je zaradi tega iskala. Sodišče je izjavo priče V. enostavno prezrlo in se zadovoljilo z nelogičnim zaključkom, da je bila garaža morda zaklenjena dne 26.6.1996, pozneje pa vzpostavljeno prvotno stanje. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, na kakšen način naj bi prišlo do vzpostavitve prejšnjega stanja pri stanovanju. Iz tega izhaja, da je sodišče kljub ugotovljenemu stanju napačno sklepalo in pripravilo napačen sklep, zaradi česar ga je potrebno razveljaviti. Očitno je tožnica hotela nazaj vso posest nad spodnjim stanovanjem, zaradi česar si je "drugo" motilno dejanje prikrojila za potrebe te pravde. Da temu ni tako dokazuje dopis tožnice z dne 9.5.1997, ki ga tožena stranka prilaga kot nov dokaz.

Pritožba je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka v pritožbi povsem utemeljeno opozarja na nezanesljivost in neprepričljivost zaključkov sodišča prve stopnje, tako glede obstoja tožničine soposesti stanovanja v pritličju (s soposestjo pralnega stroja) in posebej garaže, kotlovnice in kleti, kot tudi glede samih motilnih dejanj toženca (zamenjava ključavnice in zaklenitev oz. zaklepanje prej vedno odprtih garažnih vrat), predvsem pa še posebej časa storitve motilnih dejanj in s tem povezanega vprašanja pravočasnosti vložitve tožbe zaradi motenja posesti. Ob tem pa tudi sicer izpodbijani sklep o nekaterih odločilnih okoliščinah sploh nima ustreznih razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. v zvezis 381. čl. ZPP, saj v izpodbijanem sklepu sploh ni razlogov o posesti in motenju pralnega stroja, kot tudi ne posesti in motenju kotlovnice in kleti, pri čemer tudi ni ugotovljena dejanska povezava garaže, kleti in kotlovnice ter tudi stanovanja v pritličju. Četudi iz izpovedi priče V. po ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi mu tožnica sama povedala, da je toženec zamenjal ključavnico ter da nima ključa in ga je zato (toženca) večkrat iskala, pri čemer se je zamenjava ključavnice lahko nanašala zgolj na stanovanje, saj pri garaži ključavnica nesporno ni bila zamenjana, pa tega (ugotovljenega) dejstva sodišče ni ocenjevalo v povezavi z drugimi dokazi (predvsem izpovedbami ostalih prič) ter izpovedbami samih strank. Pri tem seveda ni mogoče mimo dejstva, da iz izpovedbe priče K. dejansko kakšna posest tožnice ne izhaja, niti glede garaže, niti glede stanovanja, saj je navedena priča izpovedovala o ravnanjih in morebitni posesti tožničine hčerke, s katero je hodila skozi garažo in stanovanje v pritličju, kar pa v ničemer ne dokazuje tožničine posesti oz. soposesti.

Utemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče nekritično ocenjevalo izpovedbi prič C.in I., neupoštevajoč pri tem sicer zatrjevano sorodstveno vez s tožnico. Obe navedeni priči sta izpovedovali o nošenju kurilnega olja skozi garažo v kotlovnico v letih 1997/98 oz. "pozimi leta 1997 in 1998", kar ob dejstvu, da v zatrjevanem času motilnega ravnanja ni bilo še niti zime 1997 (sploh pa ne zime 1998), postavlja pod vprašaj izpovedbi navedenih prič.

Njuna izpovedba tudi ni ocenjena z vidika dejstva (vsaj v pritožbi zatrjevanega), da za nošenje kurilnega olja ni bilo nikakršne potrebe, saj ima hiša cisterno za centralno kurjavo, ki sprejme večjo količino kurilnega olja in je prav zaradi dovoza cisterne tožnica po lastnem zatrjevanju ugotovila motilna dejanja toženca. Na podlagi 3. odst. 380. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

V nadaljevanju bo sodišče prve stopnje moralo predvsem ugotoviti obseg zatrjevane soposesti tožnice v celotnem vtoževanem okviru (posebej glede stanovanja v pritličju s soposestjo pralnega stroja in posebej glede garaže, kotlovnice in kleti) z ugotovitvijo, kje se ti prostori v hiši nahajajo in kako so morebiti medsebojno povezani z dostopi do njih, pri čemer je dokazno breme glede obstoja soposesti na tožničini strani (pri tem glede soposesti same tožnice, ne pa morebitne soposesti otrok). Pri tem bo sodišče moralo vsestransko oceniti tudi že izvedene dokaze glede na zatrjevana in navedena nasprotja ter po potrebi ponovno zaslišati že zaslišane priče, kot tudi stranki, še posebej pa zanesljivo in prepričljivo oceniti izpovedbo neprizadete priče V. ter s tem v zvezi tudi ostale dokaze, še posebej glede na vprašanje pravočasnosti vložene tožbe. Izvesti bo potrebno še nov (v pritožbi predlagan) dokaz ter nato po skrbni in vestni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. čl.

ZPP) o zadevi ponovno odločiti, za odločitev pa navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih, kot je navedeno že zgoraj.

Na podlagi 3. odst. 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1874/98
• VSL sodba I Cp 1308/99
• VSL sodba I Cpg 150/2000