VSK sklep Cp 279/99

Jedro

Dobo, ki je potrebna za priposestvovanje služnosti, mora sodišče jasno zaokrožiti in v tej ugotoviti, ali so podani tudi ostali pogoji iz 54. člena ZTLR.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za potrebe gospodujočih zemljišč parc.št..., 7..., ... in ..., vse k.o. ... ki so last tožnika E.B. obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc.št. ... k.o. ... služnostna pravica hoje in vožnje vključno s kmetijsko mehanizacijo (tudi kombajnom), po tri metre širokem pasu, ki poteka ob vzhodnem robu parc. št. ... in od tu po dostopni poti po parc.št. ...pravokotno na južni rob parc.št. 7... vse k.o. ... Toženi stranki sta dolžni izstaviti tožeči stranki za vknjižbo služnostne pravice primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnin, parc.št. 7 ..., ..., ... in ... vse k.o..., v breme nepremičnine parc.št. ..k.o..mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje vključno s kmetijsko mehanizacijo (tudi kombajnom), po tri metre širokem pasu, ki poteka ob vzhodnem robu parc.št...in od tu po dostopni poti po parc.št.. pravokotno na južni rob parc.št....k.o... Toženi stranki sta dolžni vzpostaviti tri metre širok pas ob vzhodni meji njune parc.št...in to po trimetrskem pasu pravokotno na parc.št...na južni rob parc.št..., vse k.o. M...tako, da bo po njej možno nemoteno izvajati opisano služnost. Toženi stranki je sodišče obvezalo, da morata povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 155.135,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1998 do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se toženima strankama prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico, ki je opisana v tej sodbi. Zoper to sodbo, v kolikor je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Bistvena kršitev določb postopka je podana v tem, da sodišče razen naštevanja izvedenih dokazov in skopih povzetkov izpovedi zaslišanih prič nima dokazne ocene o vsakem dokazu posebej in vseh dokazih skupaj, ki bi potrjevala sodne zaključke o tožnikovem priposestvovanju stvarne služnosti. Sodba se ne opredeli do jasne in prepričljive izpovedi Z.B., ki je povedal, da na toženi stranki prodani parceli, ni bilo nobene poti. Sam je parcelo oral po celi dolžini in kar je imel na parceli, predno jo je prodal tožencu, posajeno koruzo, dokazuje, da zemljišča najmanj sedem let predno je postala last tožencev, tožnik ni uporabljal za pot. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do kupoprodajne pogodbe, s katero je bila parc.št..... prodana toženi stranki. V tej kupoprodajni pogodbi je izrecno navedeno, da je prodano zemljišče bremen prosto. Sodišče tudi napačno ugotavlja, da je širina priposestvovane služnosti bila tri metre, čeprav je tožnik izrecno sam povedal, da je pot široka 2,5 m. Brez dokazne ocene je ostala tudi toženčeva izpoved, v kateri je povedal, da je parcelo kupil neobremenjeno, na kateri je v letu 1987 postavil gradbeno barako na tistem delu parcele, za katerega tožnik trdi, da je potekala služnostna pot. Sodba nima razlogom o dejstvih na podlagi katerih bi se dalo preizkusiti zaključek, da je potekla 20-letna priposestvovalna doba. V sodbi ni navedeno, kdaj je priposestvovalna doba začela teči in kdaj se je iztekla in ali je tožnik bil ob vložitvi tožbe sploh posestnik toženčevega zemljišča. Priča O.B. je povedal, da je tožnika na toženčevem zemljišču videl pred desetimi ali petnajstimi leti, kar je potrebno povezati s pričevanjem Z.B. kateri je povedal, da je šest do sedem let pred prodajo zemljišča tožencu, imel to obdelano in zasajeno s koruzo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje oz. podrejeno, da to spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. V obširnem odgovoru na pritožbo se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Pritožba je utemeljena. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, zaključek v izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka dokazala priposestvovanje služnostne pravice hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo (tudi kombajnom) po sporni poti, ni zanesljiv. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na določene dokaze, ki jih sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ocenilo in na druge, glede katerih dokazna ocena ni prepričljiva, ker ni celovita. Nejasna izpoved tožnika o odločilnih okoliščinah ni ocenjena. Izpovedi prič O.B, V.B., Z.B. ter tožene stranke so le povzete. Izpoved priče Z.B., pravnega prednika tožene stranke, kateri je sporno parcelo tožencu prodal, sodišče ni ocenilo. Ta je namreč povedal, da je sporno parcelo oral in da na tej parceli ni bilo nobene poti. Čeprav sta priči B.O. in V.P. povedali drugače, je ocena njunih izpovedi prav tako izostala. Pritožba pravilno opozarja tudi , da iz napadene sodbe ni razvidno obdobje, ki ga je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago za zaključek, da je tožnik stvarno služnost na omenjeni poti priposestvoval. Odločilnega pomena v tej pravdni je torej, kdaj je tožnik pridobil posest stvarne služnosti na sporni poti in kdaj naj bi do priposestovanja prišlo, kajti po 1. odst. 54. čl. ZTLR se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Šele z ugotovitvijo dejstev na podlagi katerih je mogoče zaokrožiti določeno časovno obdobje, bi sodišče zanesljivo zaključilo, ali je do priposestvovanja sploh prišlo. Pri tem pa tudi ni nepomembno dejstvo izpoved priče Z.B., ki je povedal, da je bil do leta 1980 solastnik sporne parcele z Občino Koper. Ali je temu tako sodišče ni ugotavljalo, pomembno pa je to dejstvo, kajti tožena stranka se sklicuje na določila 55. čl. ZTLR in meni da tožeča stranka na družbeni lastnini ni mogla priposestvovati služnosti. Neraziskana pa je ostala tudi trditev tožene stranke, da tožeča stranka tri leta pred vložitvijo tožbe sporne poti ni več uporabljala. Sodišče prve stopnje bi torej moralo kritično oceniti vsak dokaz posebej in vse dokaze v medsebojni povezavi. Dokazno breme, da je tožeča stranka priposestvovala služnostno pravico hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo je na njeni strani. Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo v tem postopku ne prepričajo, da je tožeča stranka takšno služnost priposestvovala. Iz teh razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje. Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva vse navedene razloge v tem sklepu, ponovno oceni dokaze, ki jih je že izvedlo ter po potrebi naj izvede še druge in o zadevi ponovno odloči. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 790/2001
• VSL sodba in sklep I Cp 891/94
• VSK sodba I Cp 1562/2005