VSK sodba Kp 193/99

Jedro

Odredba sodnika za pribavo izpiska iz kazenske evidence je procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja in kot tako tudi pretrga zastaranje kazenskega pregona. Nasprotja med razlogi v smislu 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP se morajo nanašati na odločilna dejstva. V kolikor se ugotovljena nasprotja v razlogih ne nanašajo na odločilna dejstva, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega M.C. se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. čl. ZKP je dolžan obdolženec kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 60.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod tč. 1 obdolženega M.C. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odst. 224. čl. KZ. Na podlagi 50. čl. KZ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opozorilne narave pa mu po 1. odst. 224. čl. KZ določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Oškodovancu I.J. je sodišče prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 81.758,00 SIT, na podlagi 95. čl. ZKP pa obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP v znesku 18.320,00 SIT in na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Pod tč. 2 pa je sodišče zoper obdolženega M.C. zavrnilo obtožni predlog, da naj bi storil tudi kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 1. odst. 137. čl. KZ, v posledici česar je glede stroškov kazenskega postopka na podlagi 1. odst. 96. čl. ZKP sklenilo, da stroški iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

Zoper obsodilni del te sodbe se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obdolženčev zagovornik.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena.

Kolikor pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka mu ne gre pritrditi. Po njegovem mnenju so razlogi grajane sodbe sami s seboj v nasprotju in je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP, ker sodišče, sledeč pritožbenim navedbam najprej ugotavlja, da prikolica tovornjaka ni bila poškodovana, nato pa da sta s B.C. in A.D. ravnala rudo priklopnika, kar prvotno trditev o poškodovanosti prikolice negira. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to, kar navaja pritožnik sicer res, vendar pa ne gre za nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih, prav tako pa zatrjevano nasprotje ni tolikšno, da bi lahko kakorkoli vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, predvsem upoštevaje naravo poškodb, ki jih je obdolženec s svojim početjem povzročil, o čemer bo razlogovano pozneje.

Prav tako pritožniku ne gre pritrditi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 3. tč. 372. čl. ZKP oz. da je napak presodilo, da kazenski pregon za obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni relativno zastaral. Po določbi 3. odst. 112. čl. KZ zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Tako je sodišče prve stopnje dne 30.8.1995 izdalo odredbo za vročitev obtoženega predloga obdolžencu, tako, kakor je to razvidno na obtožnem predlogu na list.štev. 1 spisa. Od tu je razbrati, da je sodišče prve stopnje dne 27.8.1998 izdalo odredbo za pribavo izpiska iz kazenske evidence za obdolženca, kar je gotovo šteti za procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Upoštevaje triletni relativni zastaralni rok, tako, kakor je to določala določba 5. tč. 1. odst.

111. čl. KZ, ki je veljala v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja in ki jo je, glede na to, da je milejša od sprememb kazenskega zakona, ki so stopile v veljavo dne 23.4.1999 potrebno tudi uporabiti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da kazenski pregon ni relativno zastaral tako, kakor to zmotno meni pritožnik. Sicer pa je sodišče prve stopnje na zagovornikove pomisleke v isti smeri prepričljivo odgovorilo že v razlogih grajane sodbe. Kolikor pa zagovornik meni, da je nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona tudi zaradi tega, ker obtožni predlog obdolžencu do glavne obravnave sploh ni bi vročen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz spisovnih podatkov razvidno, da temu ni tako. Iz povratnice, nalepljene na hrbtni strani obtoženega predloga je razvidno, da je bil obtožni predlog sicer res poslan na ime M.C., vendar pa na pravi naslov, že površna primerjava podpisov pa pokaže, da je podpis na povratnici identičen ostalim obdolženčevim, ki se v spisu nahajajo.

Sicer pa tudi če bi bila zagovornikova zatrjevanja o nevročitvi obtožnega predloga obdolžencu resnična, bi upoštevaje zgoraj našteta procesna dejanja, relativno zastaranje še ne nastopilo.

V delu, kjer pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa s pritožnikom tudi ni mogoče soglašati. Pritožbeno sodišče v nasprotju z zagovornikom ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Svojo sodbo je oprlo predvsem na izpovedbi navzočih prič B.C. in A.D., ki sta dogodke v kritičnem času, pa tudi neposredno potem, prepričljivo in skladno opisala. Pritožnik zameri prvostopnemu sodišču, da je poklonilo vero zgoraj navedenima pričama, povsem pa je odreklo ostalim zaslišanim pričam v tem kazenskem postopku, pri čemer očitno prezre, da so sicer neprizadete priče A.F., R.B. in G.C. v času kaznivega dejanja ostali v lokalu, tako, kakor povedo sami in videli le obdolženca, ki je bil pod nosom krvav.

Navedene priče tako o samem kaznivem dejanju niso mogle povedati ničesar razen tega, da so v notranjost lokala slišale prepir.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se poškodbe, kakor sta jih opisali priči B.C. in A.D. v celoti ujemajo tudi s tem, kar je razvidno iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja na list. št. 12 spisa.

Glede na to in ob dejstvu, da priči nimata nikakršnega razloga, da bi obdolžencu očitali nekaj, kar ne bi storil, še posebej pa ob upoštevanju, da sta njuni izpovedbi skladni in prepričljivi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornikova pritožba glede dejanskega stanja ni utemeljena. Kolikor pa pritožnik izraža pomisleke nad izpovedbo priče A.D. v zvezi s tistim delom njegove izpovedbe, ko pove, da je s poškodovano pnevmatiko uspel pripeljati priklopnik do K. in tam pnevmatiko zamenjati, je potrebno povedati, da to okoliščino v celoti potrdi tudi priča I.J., ki je na glavno obravnavo prinesel tudi podatek o vrednosti pnevmatike, ki jo je moral kupiti v zameno za uničeno.

Kljub temu, da se obdolženčev zagovornik izrecno ne pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji pa je sodišče na podlagi 386. čl.

ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo tudi v tem delu. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in nje odmero pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da pritožbeno sodišče glede obdolžencu izrečene kazenske sankcije nikakršnih pomislekov nima.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče opravilo v mejah iz 383. čl. ZKP nepravilnosti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal, v posledici te ugotovitve pa je bilo tedaj na podlagi 1. odst. 391. čl. ZKP pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obdolženec na podlagi 1. odst. 98. čl. ZKP povrniti stroške pritožbenega postopka. Le-te predstavlja povprečnina, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo na 60.000,00 SIT. Po določbi 3. odst. 92. čl. ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj 1/3-tino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače. Zadnji podatek, relevanten za odmero povprečnine znaša 107.925,00 SIT, pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obdolženega M.C.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 470/99
• VSK sklep Kp 456/99
• VSK sklep Kp 296/99