VSK sodba Kp 390/99

Jedro

Pri nadaljevanem kaznivem dejanju pričnejo teči zastaralni roki, ko naj bi bilo storjeno zadnje dejanje iz okvira nadaljevanega kaznivega dejanja.

 

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega D.M. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti s p r e m e n i tako, da se zoper obdolženega D.M. na podlagi 4. tč. 357. člena ZKP z a v r n e o b t o ž b a , s čimer naj bi pod tč. 1. storil nadaljevano kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. čl. KZ, pod tč. 2 nadaljevano kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odst. 146. čl. KZ in pod tč. 3 nadaljevano kaznivo dejanje prisiljenja po 1. odst. 142. čl. KZ.

Po 1. odst. 96. čl. ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.M.

spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. čl. KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odst. 146. čl. KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja prisiljenja po 1. odst. 142. čl. KZ. Na podlagi 51. čl.

Kazenskega zakonika je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje na podlagi 1. odst. 145. čl. KZ določilo kazen treh mesecev zapora, za drugo na podlagi 1. odst. 146. čl. KZ kazen treh mesecev zapora in za tretje na podlagi 1. odst.

142. čl. KZ kazen treh mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 2. tč.

2. odst. 47. čl. KZ določilo enotno zaporno kazen sedmih mesecev zapora, za katero je sklenilo, da ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odst. 95. čl. ZKP je sklenilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, ki bodo odmejeni s posebnim sklepom in na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino na podlagi 2. odst. 105. čl. ZKP pa je oškodovanko A.K.

(prej M.) s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, napotilo na pravdo.

Zoper to sodbo se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

Izpodbijano sodbo je bilo spremeniti po uradni dolžnosti.

Preizkus grajane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti v mejah iz 383. čl. ZKP je pokazal, da je po izreku prvostopne sodbe prišlo do kršitve kazenskega zakona iz 3. tč.

372. čl. ZKP. Gre za kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zlasti pa, ali je kazenski pregon zastaran ali izključen. Kazenski zakon je bil prekršen v obtoženčevo škodo, na to kršitev pa, sledeč določbi 2. tč.

1. odst. 383. čl. ZKP pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Zoper obdolženca je bil dne 12.11.1997 vložen obtožni predlog zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. čl. KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odst.

146. čl. KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja prisiljenja po 1. odst. 142. čl. KZ. Zadnje dejanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti naj bi bilo, sledeč citiranemu obtožnemu predlogu, storjeno neugotovljenega dne v mesecu avgustu 1995, v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja grdega ravnanja v mesecu septembru 1995, medtem, ko naj bi bilo zadnje izvršitveno dejanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja prisiljenja, storjeno neugotovljenega dne v mesecu oktobru 1995. Za kaznivo dejanje prisiljenja po 1. odst. 142. čl. KZ je v zakonu predpisana kazen zapora do enega leta, za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. čl. KZ denarna kazen ali zapor do enega leta, medtem, ko je za kaznivo dejanje grdega ravnanja po določbi 1. odst. 146. čl. KZ predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev. V času, ko naj bi bila obravnavana kazniva dejanja storjena, je bil po določbi 6. tč. 1. odst. 111. čl. KZ predviden dvoletni relativni zastaralni rok, oz. po preteku dveh let od storitve posameznih kaznivih dejanj, kazenski pregon zanje ni bil več dopusten, medtem ko je po 6. odst. 112. čl. KZ kazenski pregon zastaral v vsakem primeru, torej ne glede na morebitna pretrganja zastaranja, če je preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Ne glede na to, da so dne 23.4.1999 stopile v veljavo spremembe kazenskega zakona, ki relativni zastaralni rok za navedena kazniva dejanja podaljšuje na tri leta, absolutni pa na šest, je potrebno po določbi 3. čl. KZ uporabiti tisti kazenski zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, spremenjenega pa le, v kolikor je za storilca milejši. Ker je tedaj v obravnavani kazenski zadevi potrebno uporabiti kazenski zakon, veljaven v času, ko naj bi bila posamezna kazniva dejanja storjena, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odst.

145. čl. KZ absolutno zastaranje nastopilo dne 1.8.1999, za kaznivo dejanje grdega ravnanja dne 1.9.1999 in za kaznivo dejanje prisiljenja dne 1.10.1999, v posledici česar kazenski pregon za nobeno od obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ni več dopusten.

Glede na vse zgoraj navedeno je bilo tedaj na podlagi 1. odst. 394. čl. v zvezi s 4. tč. 357. čl. ZKP izpodbijano sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona iz 2. odst. 383. čl. v zvezi s 3. tč. 372. čl. ZKP po uradni dolžnosti spremeniti tako, kakor je razvidno iz izreka te sodbe in obtožbo zoper obdolženega D.M. zavrniti.

Ker je prišlo do izdaje zavrnilne sodbe, je bilo posledično na podlagi 1. odst. 96. čl. ZKP skleniti, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 75/2005
• VSL sodba I Kp 319/2000
• VSL sodba Kp 977/93