VSK sodba Kp 440/99

Jedro

Pritožnica, ki uvodoma navaja, da sodbo izpodbija le zaradi odločbe o kazni, v razlogih pritožbe pa zatrjuje, da nekatera dejstva, ki se nanašajo na storjeno kaznivo dejanje in so pomembna pri odmeri kazenske sankcije, niso pravilno dognana, po vsebini uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

 

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega M.G. se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. člena v zvezi s 4. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obtoženi M.G. oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtožena M.G. in E.H. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi s 1. odst. 213. člena KZ in jima na podlagi iste zakonske določbe z uporabo 2. točke 42. člena KZ, očitno v zvezi s 1. točko 43. člena istega zakonika, izreklo (pravilno bi bilo določilo) kazni, obtoženemu M.G. dve leti, obtoženemu E.H. pa eno leto in tri mesece zapora. Na podlagi 1. odst.

52. člena KZ je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obtožencema s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v P. opr. št. K ... z dne 21.4.1998, v kateri je bila obtoženemu E.H. za kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 137. členu KZ določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo treh let, obtoženemu M.G. pa za kaznivi dejanji ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 137. členu KZ in lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odst. 133. člena KZ določena enotna kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo treh let. Nato je po 2. točki 2. odst. 47. člena KZ obtoženima M.G. in E.H. upoštevajoč kazni iz te sodbe in tiste iz preklicanih pogojnih obsodb izreklo enotni kazni, prvemu dve leti in dva meseca zapora, drugemu pa eno leto in štiri mesece zapora. V skladu s 1. odst. 49. člena KZ je obtoženemu M.G. v izrečeno enotno zaporno kazen vštelo čas prebit v priporu od 27.3.1999 od 23.15 ure dalje. Po 1. odst. 96. člena KZ je obtožencema odvzelo protipravno premoženjsko korist, tako da jima je naložilo v nerazdelno plačilo znesek 4.800,00 SIT, ki sta ga dolžna plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še, da sta po 1. odst. 95. člena ZKP obtoženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, nagradi in potrebne izdatke zagovornic, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom, ter vsak od njiju še na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se zaradi odločbe o kazni, torej razloga po 4. točki 370. v zvezi s 1. odst. 374. člena ZKP, pritožuje zagovornica obtoženega M.G.. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu M.G. izreče milejšo zaporno kazen.

Pritožba ni utemeljena.

Pomotno je pritožničino naziranje, da je sodišče prve stopnje obtoženemu M.G. za storjeno kaznivo dejanje izreklo previsoko zaporno kazen. Okoliščine pomembne pri odmeri kazni je pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter temu obtožencu izreklo primerno kazen zapora. V zadostni meri je upoštevalo olajševalne okoliščine (da je obtoženi M.G. še mlad človek, da je bila storitev kaznivega dejanja pri obtožencu, ki je bil takrat zasvojen s heroinom, motivirana z željo priti do sredstev za nakup mamila, da se želi ozdraviti te odvisnosti, da je dejanje odkrito priznal in v veliki meri prispeval k pravilni ugotovitvi dejstvenega stanja, da se je oškodovancu opravičil, mu obljubil povrniti škodo, očitno tudi, da je bila z ropom pridobljena premoženjska korist zelo nizka, ter da je pokazal željo, da bi se zaposlil in si z dekletom, s katerim imata otroka, ki je začasno v reji, uredil normalno življenje), tako da s ponovnim sklicevanjem nanje zagovornica obtoženega M.G. ne more biti uspešna.

Pritožnica z navedbami, da obtoženi M.G. ni vedel, da je E.H. odšel po potapljaški nož in tudi ne, da ga je v času ropa ta imel pri sebi, v bistvu izpodbija dejansko stanje. Glede na navedbe obtoženega E.H., ki je povedal, da sta s soobtoženim G. počakala v kleti, medtem ko je njegov brat odšel po nož, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obtoženi M.G. za to okoliščino vedel. Prvostopenjsko sodišče je tudi prepričljivo dognalo, da je bil obtoženi M.G. tisti, ki je oškodovancu V.T. izbil pizzi iz rok in ga z zgrabil z eno roko okoli vratu, z drugo pa mu poskušal zapreti usta oziroma pokriti oči.

Oškodovanec, kar je popolnoma razumljivo - zaradi napada je bil presenečen in prestrašen, vidljivost je bila zelo slaba, vse se je dogajalo zelo hitro in na majhnem prostoru - resda ni mogel povedati, kateri od obdolžencev ga je držal, vendar pa je glede na zagovora obeh obtoženih sodišče nedvoumno dognalo, da je to storil obtoženi M.G. Pritožničin varovanec je bil tisti, ki je prvi napadel oškodovanca in tudi zadnji ostal na prizorišču, ko je V.T. ukazal naj se uleže na tla, medtem ko sta E. in E.H. že pobegnila, nato pa kraj zapustil še sam. Tudi ne drži, da je kazen, izrečena obtoženemu M.G., nesorazmerna s kaznijo, izrečeno E.H., čigar vloga naj bi bila po pritožničinem videnju enakovredna G-jevi. Sodišče pri izreku kazni vsakemu od obtožencev upošteva okoliščine, ki so pri tem pomembne in to je v konkretnem primeru tudi storilo. Seveda morajo biti izrečene kazni tudi v korelaciji z vlogo, ki so jo obtoženci imeli pri storitvi kaznivega dejanja. Obtoženi M.G. je zaslišan pred preiskovalnim sodnikom povedal, da je v pogovorih, ki so sledili prvotnemu soglasju, da oropajo prinašalca pizz, obtoženi E.H. rekel, da tega raje ne bi napravil, da slednji pri tem ni imel nobene vloge, temveč, da je bil samo zraven, da ni dajal nobenih nasvetov in da je prvi pobegnil. Zato ne drži, da bi bila vloga tega obtoženca po teži enaka G-jevi., kajti, kakor že povedano, se je obtoženi M.G. prvi s silo lotil oškodovanca, ga vseskozi fizično obvladoval in tudi zadnji odšel s kraja storitve kaznivega dejanja. Četudi je res, da je bil pobudnik storitve kaznivega dejanja E.H., pa je dejstvo, da se je obtoženi M.G. s tem strinjal in se nato v dogajanje vključil tudi tako, da je poiskal telefonsko številko pizzerije, poklical iz telefonske govorilnice in naročil pizzi ter se pri tem lažno predstavil. Upoštevaje vse te okoliščine se zato kazen, ki jo je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje določilo prvostopenjsko sodišče, ki je v izdatni meri uporabilo tudi omilitvena določila, izkaže kot primerna. Za kaznivo dejanje ropa po 3. v zvezi s 1. odst.

213. člena KZ je namreč kot posebni minimum predpisana kazen petih let zapora. Glede na to, da pritožnica ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji v tistem delu, ko je sodišče obtoženemu M.G.

preklicalo pogojno obsodbo, je ob upoštevanju navedenih razlogov ugotoviti, da je temu obtožencu izrečena enotna kazen primerna.

Upoštevajoč povedano je bilo treba pritožbo zagovornice obtoženega M.G. zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP). Pritožnica s pritožbo ni uspela, vendar je sodišče druge stopnje obtoženega M.G., glede na njegove slabe premoženjske razmere, po ugotovitvi, da bi tudi plačilo povprečnine lahko ogrozilo obtoženčevo vzdrževanje, le-tega po 1. odst. 98. v zvezi s 4. odst. 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 496/99
• VSM sodba Kp 427/99
• VSM sodba Kp 660/99