VSK sodba Kp 430/99

Jedro

S tem, da je požgal brunarico, ki jo je oškodovanec zgradil na podlagi gradbenega dovoljenja za gradnjo gostinskega objekta in po opravljenem tehničnem pregledu v njej kot podjetnik opravljal gostinsko dejavnost, je storil kaznivo dejanje požiga po 1. odst. 226. člena KZ.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega M.T. se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. v zvezi s 4. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obtoženi M.T. oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženega M.T. spoznalo za krivega, pod točko 1 sodbe kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odst.

212. člena v zvezi s 1. odst. 211. člena KZ, pod točko 2 pa kaznivega dejanja požiga po 1. odst. 226. člena KZ in mu za kaznivo dejanje pod točko 1 po 1. odst. 212. člena KZ določilo kazen sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 po 1. odst. 226. člena KZ eno leto in dva meseca zapora ter mu nato po 2. točki 2. odst. 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po 1. odst.

49. člena KZ je obtožencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas pridržanja od 1.7.1997 od 21.00 ure do 3.7.1997 do 11.40 ure. Po 2. odst. 105. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan Zavarovalnici d.d., OE P., plačati znesek 8.080.070,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva posameznega izplačila odškodnine do plačila. Po 1. odst. 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v povrnitev stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, po 4. odst. 95. člena ZKP pa je obtoženca oprostilo plačila povprečnine iz 6. točke 2. odst. 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni pritožuje obtoženčev zagovornik.

Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter "vrne zadevo v dopolnitev postopka in novo odločanje, za dejanje pod točko 2 napadene sodbe pa obdolženca oprosti od obtožbe in postopek ustavi".

Pritožba ni utemeljena.

Pomotno je pritožnikovo naziranje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Obtoženčev zagovornik niti ne pove, katero, se pa da razumeti, da meri na tisto po 2. odst. 371. člena ZKP. Izpostavlja namreč, da sodišče prve stopnje ne bi smelo iz spisov izločiti zapisnika o zaslišanju A.L. kot obdolženca pred preiskovalnim sodnikom. Predsednik senata je v skladu s 3. odst. 286. člena ZKP s sklepom K ... z dne ... na podlagi 83. člena istega zakona iz spisov izločil zapisnike oziroma obvestila na list. štev. 45 do 50, med temi očitno tudi navedeni zapisnik, ki ni izrecno omenjen. Sklep je bil vročen strankam, tudi obtoženčevemu zagovorniku, vendar se nihče ni pritožil, tako da je sklep o izločitvi listin dne ... postal pravnomočen. Sicer pa je ta sklep tudi vsebinsko pravilen, kajti ista oseba v kazenskem postopku ne more istočasno imeti lastnosti obdolženca in priče. Najpomembnejša razlika je v tem, da se po 3. odst. 5. člena ZKP obdolženec ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, kar praktično pomeni, da se lahko zagovarja tako kakor sam oceni, da je zanj najbolj primerno, priča pa mora po 2. odst. 240. člena ZKP govoriti po resnici in ne sme ničesar zamolčati, pri čemer pa ni dolžna odgovarjati na vprašanja iz 238. člena ZKP. Glede na to, da zoper A. L. državni tožilec sploh ni zahteval preiskavo in je imel v tem postopku status priče, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da na tiste navedbe, ki jih je A.L. podal zaslišan kot obdolženec pred preiskovalnim sodnikom, ni mogoče opreti sodne odločbe. Pritožniku, ki zatrjuje nasprotno, zato ni mogoče pritrditi.

Tudi kolikor obtoženčev zagovornik zatrjuje, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, mu ni mogoče slediti. Odločilna dejstva so pravilno in zanesljivo dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge. Pri tem se je utemeljeno oprlo na pričevanji A.L. in B.B., potrdilo o zasegu predmetov obtožencu po opravljeni hišni preiskavi, zapisnik o ogledu kraja požiga in poročili Centra za kriminalističnotehnične preiskave o vzrokih požara na objektu brunarica C., last B.B. Priča A.L. je povedal, da je obtoženec sredi noči zapustil sobo, se odpeljal z avtomobilom Renault 4, ko pa se je proti jutru vrnil, je s seboj prinesel kartonsko škatlo, v kateri so bile cigarete "vseh vrst" in tri pločevinke pijače Red Bull. Obtožencu so bile zasežene tri kartonske škatle, ki jih je oškodovani B.B. prepoznal kot tiste, ki so se pred požarom nahajale v njegovem lokalu. Na dveh je bil tudi napis "C. K.", kar je razvidno tudi iz potrdila o zasegu predmetov.

To listino je obtoženec brez pripomb podpisal. Obtoženčev zagovor, da so se te kartonske škatle pri njem nahajale približno eno leto pa ovrže dejstvo, da je iz črtne kode na kartonski škatli Boss razvidno, da je bila ta proizvedena v petem mesecu 1997. leta, torej mesec pred storitvijo kaznivih dejanj. Glede na to, da je tudi priča B.B. potrdil, da je bil na dveh škatlah tak zapis že ko sta bili v lokalu, je sodišče ravnalo prav, ko je zavrnilo dokazni predlog obtoženčevega zagovornika naj pri podjetju P. S. poizve, kdo je na škatli napisal navedeni besedi, in predlog obtoženega M.T., naj preveri, ali ni bilo to besedilo zapisano s črnim flomastrom, ki so ga pri ogledu imeli pri sebi policisti. Povsem nepomembno je tudi, ali je bil ta zapis zabeležen na zgornji krajši prepogibni strani kartona, kajti, kakor je povedal B.B., so bile kartonske škatle odprte, tudi takrat, ko jih je od dobaviteljev prejel, in je bilo na ta način zgolj označeno, v katerem lokalu mora posamezno blago voznik oddati. Kar pa zadeva pritožnikove navedbe, da je B.B. na glavni obravnavi govoril o številnih podrobnostih, ki jih dve leti pred tem zaslišan pred preiskovalnim sodnikom ni omenil, pa je povedati, da zgolj na podlagi tega ni mogoče sklepati, da ta priča na glavni obravnavi ni govorila resnice. O teh okoliščinah (da na pogorišču ni bilo sledu o pločevinkah ali steklenicah in shranjenih cigaretah v skladišču zavitih v aluminijasti foliji ter da je našel zvito okovje ključavnice vrat) B.B. preiskovalni sodnik ni zasliševal in je zato razumljivo, da je ta kot priča povedal zgolj tisto, česar se je spominjal in kar se mu je zdelo pomembno. S kemijskimi analizami je bilo ugotovljeno (strokovno mnenje na list. štev. 75 in 76 spisa), da se na talni oblogi, najdeni po požaru v lokalu C., nahajajo sledi lahkohlapnih naftnih derivatov, kar potrjuje pravilnost ugotovitve, da je obtoženec za zanetenje požara uporabil to preprogo, ki jo je pred tem polil z bencinom, ki ga je v 5-litrski posodi prejšnji večer, po navedbah A.L., pustil v neposredni bližini lokala.

Protispisne so tiste navedbe obtoženčevega zagovornika, ko izpostavlja, da je A.L. povedal, da ga je pri F. v K. obtoženec pozval "gremo na delo" ter da je opisal kakšno obutev da sta z obtožencem nosila. O teh okoliščinah kot priča zaslišani A.L. niti v preiskavi niti na glavni obravnavi sploh ni govoril. S trditvami, da je priča A.L. s takim pričevanjem hotel obtoženca izločiti za daljši čas iz okolja in se tako izmakniti povrnitvi škode, ki jo je obtožencu povzročil z uničenjem njegovega osebnega avtomobila Zastava AOP 125, ki niso z ničemer podkrepljene, pritožnik ne more biti uspešen. Zgolj zaradi tega, ker je A.L. v preiskavi povedal, da se ne spominja, da bi bilo na kartonski škatli, ki jo je s seboj prinesel obtoženi, kaj zapisano, na glavni obravnavi pa se je spomnil napisa "C. K.", ni mogoče trditi, da ni govoril resnice, saj je v bistvenih okoliščinah dogajanje kot ga je opisal potrjeno tudi z drugimi dokazi. Upoštevaje povedano in razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, se zato izkaže, da je dejansko stanje glede obeh kaznivih dejanj pravilno in popolno ugotovljeno, nasprotna pritožnikova zatrjevanja pa neutemeljena.

Tudi kolikor si pritožnik prizadeva prikazati, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona, očitno tisto po 4. točki 372. člena ZKP, mu ni mogoče pritrditi. Za poslovno stavbo se šteje stavba, ki je namenjena za poslovne dejavnosti in se v ta namen pretežno tudi uporablja. Kakor je razvidno iz dopisa Upravne enote S. je B.B. objekt zgradil na podlagi gradbenega dovoljenja za gradnjo gostinskega objekta, po opravljenem tehničnem pregledu pa je dne 31.8.1995 dobil tudi uporabno dovoljenje ter nato v brunarici kot samostojni podjetnik opravljal gostinsko dejavnost. Ugotoviti je tedaj, da gre za poslovno stavbo, kot jo opredeljuje 1. odst. 226. člena KZ, kar pa pokaže, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Zagovornik obtoženega M.T. uvodoma sodbo izpodbija tudi zaradi odločbe o kazni, četudi tega pozneje sploh ne obrazloži. Ne glede na to pomanjkljivost v pritožbi, pa je sodišče druge stopnje v skladu s 386. členom ZKP, gre za pritožbo, podano v korist obdolženca iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, dolžno preizkusiti tudi glede odločbe o kazni.

Preizkus v tej smeri pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje obtožencu za kaznivi dejanji določilo primerni zaporni kazni in nato izreklo tudi ustrezno enotno kazen zapora. Pri tem je sicer obtožencu napačno kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je bil kaznovan zaradi prekrškov v cestnem promeru, saj gre za popolnoma drugovrstni kaznivi dejanji. Prav tako je pomotno ravnalo, ko je pomanjkanje obtoženčeve pripravljenosti poravnati škodo štelo obtožencu v slabo.

Obtoženčeva dejanska pripravljenost povrniti škodo je olajševalna okoliščina, obratno pa odsotnost take pripravljenosti obtožencu ni mogoče jemati kot obteževalne okoliščine. Vendar pa so ostale okoliščine pomembne pri odmeri kazni, ki jih je dognalo sodišče prve stopnje, take, da ne glede na povedano ni podlage za znižanje določenih posameznih in izrečene enotne kazni.

Glede na povedano je bilo treba pritožbo zagovornika obtoženega M.T.zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP). Pritožnik s pritožbo ni uspel, vendar je sodišče druge stopnje obtoženega M.T., glede na njegove slabe gmotne razmere, nima premoženja in tudi zaposlen ni, po ugotovitvi, da bi tudi plačilo povprečnine lahko ogrozilo obtoženčevo vzdrževanje, le-tega po 1. odst. 98. v zvezi s 4. odst. 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1080/2005
• VSL sklep I Cpg 258/2001
• Sodba I Ips 125/2005