VSK sodba Kp 427/99

Jedro

Plačilo regresnega zahtevka zavarovalnici, ki ga je ta uveljavila zoper obdolženca, ker je s kraja prometne nesreče pobegnil, ne spada med družinske obveznosti in ga pri izreku denarne kazni ni mogoče upoštevati kot podlago za znižanje višine dnevnega zneska.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega M.Š. se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženi M.Š. dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 50.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženega M.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odst. 325. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo 50 dnevnih zneskov, to je 129.500,00 SIT denarne kazni, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku dveh mesecev, sicer ju bo sodišče, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska zaporne kazni, to je 5.180,00 SIT, določilo en dan zapora. Po 1. odst. 95. člena ZKP je odločilo še, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v višini 129.086,00 SIT in plačati povprečnino, odmerjeno na 40.000,00 SIT.

Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj razloga po 3. točki 370. v zvezi s 373. členom ZKP ter zaradi odločbe o kazni, tedaj razloga po 4. točki 370. v zvezi s 1. odst. 374. člena ZKP, pritožuje obdolženčev zagovornik. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter obdolženca oprosti krivde za očitano kaznivo dejanje. V sklepnem delu pa je pritožnika razumeti, da se skrajno podredno zavzema za znižanje izrečene denarne kazni.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik obdolženega M.Š. nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljivo in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopno sodišče navedlo prepričljive razloge. Drži sicer, kar pravi pritožnik, da je skica s kraja prometne nesreče, ki so jo izdelali organi za notranje zadeve, pomanjkljiva, saj je iz nje razvidno le, da so bili delci razbitega stekla, najdeni na voznem pasu oškodovanca, blizu sredine vozišča, ni pa mogoče razbrati, koliko je to mesto oddaljeno od roba vozišča. Tudi iz zapisnika o ogledu izhaja, da so bili sledovi najdeni na sredini desnega voznega pasu, pri čemer pa ni bilo označeno, na katerem voznem pasu. Vendar pa je pritožnikovo gledanje, da se je stalni sodni izvedenec avtomobilske stroke pri podaji mnenja oprl zgolj na podatke v skici in da je temu nekritično sledilo prvostopenjsko sodišče, preveč poenostavljeno in enostransko. Da je do trčenja med voziloma prišlo na levem voznem pasu, gledano v smeri obdolženčeve vožnje, je izvedenec zaključil ne le na podlagi skice, temveč tudi iz pričevanja oškodovanca F.K., ki je z vozilom pripeljal iz nasprotne smeri, kota zadetja obdolženčevega v levo stran oškodovančevega vozila, poškodb na obeh vozilih in gibanja vozil po nesreči, pri podaji svojega mnenja prav tako upošteval tudi konfiguracijo cestišča in dejstvo, da je bilo to v v času prometne nezgode mokro in spolzko. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenčevega mnenja zanesljivo ovrglo obdolženčev zagovor, da ga je nasproti prihajajoče vozilo zaslepilo, saj je oškodovanec vozil v levi ovinek, zato žarometi niso bili usmerjeni proti obdolženčevemu vozilu. V kolikor bi oškodovančevo vozilo, ki je peljalo po klancu navzdol, zanašalo, bi se to gibalo proti temenu levega ovinka, torej proti desnemu robu, ne pa proti sredini vozišča. Če pa bi oškodovanec sekal ovinek, kakor je to zatrjeval obdolženi, bi vozili trčili, kakor ugotavlja izvedenec avtomobilske stroke, s prednjima levima deloma, kar pa se ni zgodilo.

Pri presoji komu verjeti, oškodovancu ali obdolžencu, je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je obdolženec s kraja nesreče odpeljal, oškodovanec je nemudoma prijavil prometno nesrečo in se skupaj s soprogo isti večer nekaj časa vozil po N.G., da bi našel povzročitelja nesreče. Izkustveno gledano je neživljenjsko, da bi nekdo, ki je zakrivil prometno nesrečo, le-to takoj prijavil in vztrajno iskal s kraja nesreče pobeglega voznika. Edina sprejemljiva razlaga je v tem, da je oškodovanec obdolženca iskal ravno zato, ker je ta s protipredpisno vožnjo povzročil prometno nesrečo. Kolikor pritožnik navaja, da so neprepričljive ugotovitve glede hitrosti obdolženčevega vozila in mesta trčenja ter da to ni moglo biti na sredini oškodovančevega voznega pasu, saj bi v takem primeru F.K. z desnimi kolesi moral zapeljati z asfalta na utrjeno bankino, pa je potrebno povedati, da je v izvedenih dokazih zadostna podlaga, da je do trčenja prišlo na levem voznem pasu, gledano iz smeri obdolženčeve vožnje, in da je do zanašanja njegovega vozila po mokrem in spolzkem vozišču prišlo zaradi neprilagojene hitrosti vožnje. Kako visoka je bila hitrost, sploh ni bistveno, odločilnega pomena je, da obdolženec pri taki hitrosti, s katero je vozil, glede na spolzkost vozišča, vozila ni mogel obvladati, tako da ga je zaneslo na levi vozni pas.

Zgolj na podlagi dejstva, da je oškodovanec vozil novejše vozilo znamke Mazda 323 po klancu navzdol, oškodovanec pa razdrapani avtomobil Zastava 101 po klancu navzgor, ni mogoče sklepati, da je bila hitrost oškodovančeve vožnje višje od obdolženčeve. Vendar pa tudi ta okoliščina nima pomena na pravilno presojo zadeve, saj je bil obdolženec tisti, čigar vozilo je zaradi prehitre vožnje zaneslo v levo, kjer je prišlo do trčenja. Obdolženi M.Š. se je na navedeni relaciji dnevno vozil več let in je zato vedel, da je vozišče, na kar je, kakor je razvidno iz zapisnika o ogledu, opozarjal tudi prometni znak, takrat, ko je mokro, tudi spolzko. Zato tudi pritožnikova navedba, da obdolženec takih razmer na vozišču ni mogel predvideti, ni prepričljiva.

Pomotno je pritožnikovo videnje tudi kolikor si prizadeva prikazati, da ni dokazano, da je oškodovanec F.K. v nesreči dobil hudo telesno poškodbo. Iz mnenja stalnega sodnega izvedenca za sodno medicino izhaja, da je pri naletu dveh osebnih avtomobilov oškodovanec utrpel iznenadno ukrivljenje vratnega dela hrbtenice, kar je imelo za posledico zvin vratne hrbtenice med 4. in 5. vratnim vretencem, zaradi pritiska na živce, pa je ostala lažja prizadetost 4. in 5. prsta desne roke, v manjši meri pa tudi na istem področju leve roke.

Pri tem je sodišče v razlogih tudi navedlo, koliko je trajalo oškodovančevo zdravljenje in koliko časa je bil imobiliziran s Schanzovo kravato, tako da pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede pravilnosti ugotovitve o teži poškodb, ki jih je v nesreči dobil oškodovani F.K. Dejansko stanje je torej pravilno in popolno ugotovljeno, nasprotna pritožnikova zatrjevanja pa neutemeljena.

Pomotno je pritožnikovo naziranje, da bi pri višini dnevnega zneska denarne kazni sodišče moralo upoštevati, da je obdolženčev dohodek zmanjšan spričo dejstva, da je odšel s kraja nesreče, zaradi česar je zavarovalnica zoper njega uveljavljala regresno zahtevo za odškodnino, ki jo je izplačala oškodovancu. Tak očitek v bistvu pomeni zatrjevanje obstoja kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj naj bi sodišče določbo 2. odst. 38. člena KZ napačno uporabilo. Pritožnik tudi v tem delu nima prav, saj višino dnevnega zneska sodišče določi tako, da upošteva višino storilčevega dnevnega zaslužka glede na njegovo trimesečno čisto plačo in njegove druge dohodke ter njegove družinske obveznosti. Plačilo regresnega zahtevka pa nikakor ne spada med družinske obveznosti tako, da bi ga bilo mogoče upoštevati kot osnovo za znižanje višine dnevnega zneska.

Sodišče prve stopnje je okoliščine pomembne pri izbiri in odmeri kazenske sankcije pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter obdolžencu izreklo ustrezno denarno kazen. Olajševalne okoliščine (obdolženčeva nekaznovanost, njegovo sodelovanje v zvezi z uveljavljanjem škode pri zavarovalnici, časovna odmaknjenost dejanja, dejstvo, da je kaznivo dejanje storil iz nezavestne malomarnosti ter njegova mladost) so pri odmeri kazni prišle dovolj do izraza. Na drugi strani pa ni mogoče prezreti tudi pomembne obteževalne okoliščine, da je bil obdolženec doslej že trikrat kaznovan pri Sodniku za prekrške v A. zaradi vožnje pod vplivom alkohola. V tej luči pa se obdolžencu izrečena kazen pokaže kot primerna.

Glede na navedene razloge je bilo treba pritožbo zagovornika obdolženega M.Š. zavrniti kot neutemeljeno in po 391. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je obdolženec na podlagi 1. odst. 98. člena v zvezi s 1. odst. 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 50.000,00 SIT. Po 3. odst. 92. člena ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače. Pri odmeri povprečnine sodišče upošteva trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere tistega, ki jo je dolžan plačati. Glede na višino obdolženčeve plače (približno 80.000,00 SIT mesečno), dejstvo, da nima družinskih obveznosti, da je šlo z vidika odločanja v pritožbenem postopku za razmeroma preprosto zadevo in da je pri določitvi povoprečnine relevantna plača znašala 107.925,00 SIT, se odmerjena povprečnina pokaže kot primerna.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 660/2005
• VSL sklep I Cpg 530/2004
• VSK sodba Kp 115/2005