<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Kp 410/99

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1999:KP.410.99
Evidenčna številka:VSK0000179
Datum odločbe:20.10.1999
Področje:kazensko procesno pravo
Institut:pisna izdelava in vročitev sodbe - sklep o popravi

Jedro

Sodišče je s tem, da je izdalo sklep o popravku izvirnika sodbe, v katerem je navedlo, da je oškodovancu dolžan plačati le en obtoženec in ne trije, kot izhaja iz razglašene sodbe, prekoračilo pristojnosti iz 1. odst. 365. člena ZKP, saj ne gre za odpravo očitne pisne pomote, na kar se je v utemeljitev svoje odločitve sklicevalo prvostopno sodišče.

 

Izrek

Pritožba obtoženega G.T. se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. člena v zvezi s 4. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obtoženi G.T. oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtožene G.T., H.G. in N.Č. pod točko A sodbe spoznalo za krive, pod točko A/I kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odst. 212. v zvezi s 1. odst. 211. člena KZ, pod točko A/II/1 in 2 nadaljevanega kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 1. odst. 216. člena KZ, obtoženega G.T. pod točko A/III/1 kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 1. odst. 216. člena KZ in pod točko A/III/2 kaznivega dejanja tatvine po 1. odst. 211. člena KZ ter obtoženega H.G. pod točko A/IV kaznivega dejanja tatvine po 1. odst. 211. člena KZ. Obtožencem je nato določilo kazni, obtoženima G.T. in H.G.za kaznivo dejanje pod točko A/I po 1. odst. 212. člena KZ vsakemu štiri mesece zapora, obtoženemu N.Č. pa tri mesece zapora, vsakemu od obtožencev za kaznivo dejanje pod točko A/II po 1. odst.

216. člena KZ po tri mesece zapora, obtoženemu G.T. za kaznivo dejanje pod točko A/III/1 po 1. odst. 216. člena KZ dva meseca zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/III/2 pa tri mesece zapora, obtoženemu H.G. za kaznivo dejanje pod točko A/IV po 1. odst. 211. člena KZ štiri mesece zapora, nakar jim je po 2. točki 2. odst. 47. člena KZ izreklo enotne kazni, obtoženemu G.T. 11 mesecev zapora, obtoženemu H.G. 10 mesecev zaporu in obtoženemu N.Č. 5 mesecev zapora. Pogojno obsodbo, izrečeno obtoženemeu N.Č. s sodbo Okrožnega sodišča v K. v zvezi s sodbo Višjega sodišča v L., v kateri mu je bila določena kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo petih let, ni preklicalo. Pod točko B sodbe je zoper vse tri obtožence iz razloga po 1. odst. 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje tatvine po 1. odst. 211. člena KZ. Pod točko C sodbe je odločilo, da so obtoženi G.T., H.G. in N.Č. dolžni oškodovanima (pravilno oškodovanemu) A.V. plačati 49.615,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.12.1993 dalje, z višjim premoženjskopravnim zahtevkom pa je tega oškodovanca napotilo na pravdo, obtoženi G.T. pa oškodovancu K.S. znesek 120.000,00 SIT. Oškodovanca A.V. je po 2. odst. 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod točko D je po 1. odst. 96. člena KZ obtoženemu H.G. odvzelo denar (bankovec za 1000 DEM št. W4079417M), pridobljen s kaznivim dejanjem pod točko A/IV sodbe. Obtožena G.T. in H.G. je pod točko E sodbe po 4. odst. 95. člena ZKP v obsodilnem delu oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. člena ZKP, po 1. odst. 95. člena ZKP pa odločilo, da je obtoženi N.Č. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, nastale v zvezi z dejanjema pod točko A/I in A/II/1 in 2 sodbe, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter povprečnino, določeno na 100.000,00 SIT. Po 1. odst. 96. člena ZKP pa je sklenilo, da stroški kazenskega postopka, nastali v zvezi z zavrnilnim delom sodbe, bremenijo proračun.

Zoper sodbo se, kakor uvodoma navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi in o stroških kazenskega postopka pritožuje obtoženi G.T.

Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ali jo spremeni ter ga oprosti obtožbe ali pa bistveno zniža kazen ter mu na ta način omogoči, da "čim prej zaživi boljše in v poštenem družbenem razredu".

Pritožba ni utemeljena.

Pomotno je naziranje obtoženega G.T., da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. - 3. in 5. - 11. točke 1. odst. ter po 2. odst. 371. člena ZKP. Pritožnik zgolj posplošeno zatrjuje, da so podane navedene procesne kršitve, ne da bi tako svoje videnje pobliže opredelil. Zato je šteti, da pritožba v tem delu ni obrazložena in jo je sodišče preizkusilo le v mejah, predpisanih v 1. točki 1. odst. 383. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Obtoženec sicer navaja, da je bila kršena njegova pravica do obrambe, saj "na določena opozorila ni mogel opozarjati, čeprav se je zagovarjal z molkom", prvostopno sodišče pa bi moralo upoštevati, da se je z razlogom odločil za tak način zagovora. Če obtoženec na glavni obravnavi izjavi, da se ne želi zagovarjati, in ravno za tak primer je šlo, po 1. odst. 325. člena ZKP predsednik senata prebere njegovo prejšnjo izpovedbo. Tako je sodišče prve stopnje tudi ravnalo in zato v ničemer ni kršilo procesnih določb. Po izvedbi vsakega dokaza je imel obtoženec na glavni obravnavi možnost dati svoje pripombe, česar pa ni storil, tako da ni na mestu očitek sodišču, da mu ni omogočilo izjaviti se o posameznih dokazih. Upoštevaje navedene razloge se zato izkaže, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

Obtoženi G.T. posplošeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki da je po njegovem videnju zmotno in nepopolno dognano. Katera okoliščina naj bi bila v sodbi zmotno ugotovljena, ne navaja, prav tako tudi ne, katera so tista dejstva, ki bi jih bilo potrebno z izvedbo novih dokazov, ki jih prav tako ne predlaga, šele ugotoviti. Ne drži niti navedba, da je sodišče prve stopnje svoje dejstvene zaključke oprlo zgolj na zagovore obtožencev v preiskavi, kajti upoštevalo je tudi zagovor obtoženega N.Č. na glavni obravnavi, izpovedbe oškodovancev in ostalih prič, ugotovljeno stanje ob opravljenih ogledih ter ostalo listinsko dokumentacijo, ki jo je podrobno ocenilo, in na ta način dejansko stanje pravilno in celovito ugotovilo. Nasprotna pritožnikova zatrjevanja so zato tudi v tem delu neutemeljena.

Obtoženemu G.T. ni mogoče pritrditi niti v tistem delu, ko se pritožuje zoper določene posamezne in izrečeno enotno kazen. Sodišče prve stopnje je okoliščine pomembne pri izbiri in odmeri kazenske sankcije pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter obtoženemu G.T. določilo ustrezne posamezne in nato izreklo tudi primerno enotno zaporno kazen. Obtoženčeve navedbe, da od 27.1.1997 prestaja zaporno kazen treh let in štirih mesecev zapora in da se je trdno odločil spremeniti način življenja, o čemer priča tudi dejstvo, da se šola za poklic kuharja - natakarja, da se namerava zaposliti in zaživeti s svojo izbranko ter da so storjena kazniva dejanja časovno odmaknjena že 6 let, ne morejo omajati pravilnosti izpodbijane sodbe v tem delu.

Obtoženi G.T. je bil že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, kar mu je sodišče prve stopnje, ob izkazanem brezobzirnem in nepotrebnem uničevanju tuje lastnine pri izvrševanju kaznivih dejanj, pravilno upoštevalo kot obteževalni okoliščini, kot olajševalno pa še mladost v času storitve kaznivih dejanj. Obtožencu določene posamezne in izrečena enotna kazen so po oceni sodišča druge stopnje primerne teži storjenih kaznivih dejanj in stopnji obtoženčeve krivde, zato v tem delu obtoženemu G.T. ni mogoče slediti.

Obtoženec uvodoma izpodbija tudi odločbo o odvzemu premoženjske koristi, kar pa je protispisno, saj iz sodbe ni videti, da bi mu bila kakršnakoli korist sploh odvzeta. Enako je ugotoviti tudi glede pritožbe, s katero napada odločbo o stroških kazenskega postopka, saj je bil povrnitve tistih nastalih v obsodilnem delu oproščen, oni iz zavrnilnega dela pa bremenijo proračun.

Kolikor pritožnik, ne da bi to pobliže obrazložil, graja tudi odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih, so njegove navedbe prav tako neutemeljene. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom o popravku, s katerim je poseglo v izvirnik in sodbo spremenilo tako, da je premoženjskopravni zahtevek v znesku 120.000,00 SIT oškodovancu K.S. dolžan plačati le obtoženi G.T., prekoračilo svoje pristojnosti iz 365. člena ZKP, saj ne gre za očitno pomoto, kot je to napačno navedeno v omenjenem sklepu. Vendar pa pritožnik tega ne izpodbija, ne gre pa za kršitev, na katero bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. O obtoženčevi dolžnosti plačila premoženjskopravnih zahtevkov v obsegu navedenem pod točko C sodbe, oškodovanemu A.V. tudi skupaj s obtoženima H.G. in N.Č., je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge, ki jih zgolj z odklanjanjem take odločitve, brez navajanja kakršnekoli utemeljitve, pritožnik ne more izpodbiti.

Ob upoštevanju navedenih razlogov se zato izkaže, da je pritožba obtoženega G.T. neutemeljena in jo je bilo zato po 391. členu ZKP potrebno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženi G.T. s pritožbo ni uspel, vendar pa ga je sodišče druge stopnje, potem ko je ugotovilo, da so obtoženčeve gmotne razmere borne, po 1. odst. 98. v zvezi s 4. odst. 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZKP člen 365/1, 365/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00ODI0Nw==