VSK sodba Cpg 287/99

Jedro

Če je tožeča stranka, ki iztožuje svojo terjatev zoper prvotoženo stranko iz naslova prenovitve, isto terjatev prijavila v postopku za prisilno poravnavo zoper drugo toženo stranko, to ne pomeni, da je tožeča stranka odstopila od prenovitvene pogodbe s prvo toženo stranko, saj se to dejanje tožeče stranke prvo tožene stranke ne tiče (relativnost obveznostnega razmerja).

 

Izrek

Pritožba prve tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, v kolikor v njej ni odločeno tudi o stroških postopka glede druge tožene stranke, r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Stroški postopka v tem delu so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko, da je le-ta dolžna tožeči stranki izročiti osebno vozilo, letnik 1995 z motorjem 1.360 ccm, 55 kW, z zatemnjenimi stekli in električnim paketom v skupni vrednosti 1.747.000,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo in da je dolžna plačati tožena stranka tožeči zamudne obresti od zneska 1.747.000,00 SIT od 11.7.1995 do plačila. Ugodilo je podrejenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je prva tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.747.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.7.1995 do plačila ter stroške postopka v znesku 530.047,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, podrejeni tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko C. d.o.o. pa je zavrnilo.

Zoper to sodbo se pritožujeta tako prva kot druga tožena stranka po svojem pooblaščencu.

Prva tožena stranka se pritožuje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku zoper prvo toženo stranko, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj v tem delu pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tudi podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožeča stranka po sklenitvi kompenzacijskega dogovora s prvo toženo stranko prijavila svojo terjatev iz osnovne pogodbe zoper drugo toženo stranko v postopku prisilne poravnave zoper drugo toženo stranko in je bila ta terjatev tožeče stranke po upravitelju prisilne poravnave celo v celoti priznana in v sklepu o potrditvi prisilne poravnave tudi vključena v obveznost drugotožene stranke. S tem pa je tožeča stranka očitno odstopila od dogovora s prvotoženo stranko. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev v napadeni sodbi. Tožeča stranka ni v celoti uspela z zahtevkom, saj je bil zavrnjen njen primarni zahtevek zoper obe toženi stranki, uspela pa tudi ni s predlogom zaradi izdaje začasne odredbe.

Druga tožena stranka pa se pritožuje le v izreku glede stroškov postopka. Glede na to, da tožeča stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom zoper drugotoženo stranko, bi moralo sodišče prve stopnje priznati drugi toženi stranki njene pravdne stroške in jih naložiti v breme tožeče stranke.

Pritožba druge tožene stranke je utemeljena, pritožba prve tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi prve tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvo toženo stranko, dejansko stanje glede bistvenih okolnosti spora pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je samo stališče sodišča prve stopnje v tem, da tožeča stranka s tem, ko je svojo terjatev iz osnovne pogodbe zoper drugo toženo stranko prijavila v postopku prisilne poravnave zoper drugo toženo stranko, ni odstopila od dogovora s prvo toženo stranko. Tu gre sploh za dejanje, ki je usmerjeno zoper drugo toženo stranko in od katerega prva tožena stranka ne more imeti ne škode ne koristi, saj po 1. odst. 148. čl. ZOR pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbene stranke (relativnost obveznostnega razmerja). Le če bi tožeča stranka svojo terjatev, ki je bila sedaj prisojena zoper prvo toženo stranko od druge tožene stranke že izterjala, česar pa prva tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje, bi bila lahko dvomljiva utemljenost njenega tožbenega zahtevka zoper prve tožene stranke iz novacije. Glede na to, da tožeča stranka svoje terjatve ni dobila poravnane, pa je treba šteti, da še vedno velja prenovitvena pogodba, sklenjena med tožečo in toženo stranko, in prav na podlagi te pogodbe je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvotoženo stranko ugodilo. Glede prve tožene stranke je po mnenju pritožbenega sodišča tudi pravilna odločitev o stroških postopka. Res je, da tožeča stranka ni uspela s primarnim tožbenim zahtevkom, toda bistvo spora med tožečo in prvo toženo stranko je v tem, ali bo tožena stranka izročila tožeči stranki avtomobil, glede na to, da to ni bilo več možno, pa je seveda tožena stranka dolžna plačati vrednost avtomobila na podlagi prenovitvene pogodbe. Z odločitvijo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko, pa dejansko niso nastali nobeni posebni stroški, tako da je treba šteti, kot je pravilno storilo že sodišče prve stopnje, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zoper prvo toženo stranko uspela in da ji je torej prva tožena stranka v skladu z določilom 1. odst. 154. čl. ZPP dolžna povrniti njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo prve tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v delu, v katerem je ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvo toženo stranko, kot tudi v stroškovnem delu glede prve tožene stranke izpodbijano sodbo potrdilo.

K pritožbi druge tožene stranke: Pač pa ima druga tožena stranka v svoji pritožbi prav, ko opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o stroških postopka, nastalih glede druge tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč glede druge tožene stranke zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek, kar pomeni, da je glede druge tožene stranke tožeča stranka v celoti propadla v pravdi. Zato gredo drugi toženi stranki stroški postopka po 1. odst. 154. čl. ZPP, o tem pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odločalo. Zato je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi druge tožene stranke izpodbijano sodbo v delu, v katerem ni odločeno o stroških postopka druge tožene stranke, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje ugotovi, koliko znašajo stroški postopka druge tožene stranke in jih v skladu z določilom 1. odst. 154. čl. ZPP naloži v plačilo tožeči stranki.

Izrek o stroških pritožbenega postopka, nastalih v delu, ki se tiče druge tožene stranke, temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cpg 974/93
• VSL sodba II Cp 2189/94
• VSL sodba I Cpg 1270/2001